Verska svoboda in Sveti sedež kot njen pomemben zagovornik v mednarodnem pravu
V novi številki revije Pravna praksa (l. 2024, št. 4, 25. 1. 2024) dr. Sebastijan Valentan piše o tem, da življenje samo, pa tudi odločitve najrazličnejših sodišč in njihovih instanc pritrjujejo, da je versko svobodo mogoče živeti, spoštovati, tolerirati ali pa kršiti in zatirati. Na naši celini je bila sprejeta EKČP, z njo pa se je rodilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), da bi zagotovilo pravo sodno varstvo ljudem, ki so jim kršene človekove pravice.
V nadaljevanju poudarja, da je vero tudi v skladu z Evropsko konvencijo človekovih pravic mogoče izpovedovati ali izražati z bogoslužjem, poukom, praksami in obredi. Ta razlaga je zelo široka, saj je na vseh naštetih področjih mogoče izkazovati vero. Pomembna manifestacija vere se odraža recimo z evharističnimi procesijami. Zelo znana je na primer rimska evharistična ali telovska procesija papeža, ki poteka vsako leto po rimskih ulicah od bazilike svetega Janeza v Lateranu do bazilike svete Marije Velike. Tudi pri nas poznamo telovske procesije, ki so močno vpete v slovensko narodno in versko izročilo. Duhovnik nosi monštranco, spremljajo ga štirje možje, ki nad njim nosijo nebo. Skupaj z njimi v procesiji po mestih ali med polji na podeželju hodijo verniki in tako navzven pokažejo svojo vero. Podobno je v Sloveniji na velikonočno jutro, ko pred vstajenjsko sveto mašo nekdo od vernikov v procesiji izven cerkve nosi kip Kristusa pred duhovnikom, ki pod nebom nosi monštranco. Zunanji izraz vere so tudi romanja. Eno svetovno najbolj prepoznavnih je prav peš romanje v Kompostelo v Španiji, imenovano tudi camino. Izpovedovanje vere se nadalje izraža z nošnjo verskih oblačil, prisotnostjo verskih simbolov in zvonjenjem. Verskih manifestacij je veliko in niso le izraz mnenja vernikov do družbe, temveč so močno povezane s čaščenjem, s predanostjo Bogu.