Zapustil je mnogo sledi
V avli pred Slomškovo dvorano v Mariboru je 28. marca 2022 potekalo slovesno odprtje razstave o življenju in delu mariborsko-lavantinskega knezoškofa dr. Mihaela Napotnika. Razstavo, ki jo je ob 100-letnici Napotnikove smrti pripravila mag. Lilijana Urlep, je otvoril mariborski nadškof metropolit mons. mag. Alojzij Cvikl. Zbrane je nagovoril konjiški nadžupnik in arhidiakon Jože Vogrin. Sledil je strokovni posvet in sveta maša v mariborski stolnici. Dogodek so organizirali Nadškofija Maribor (Nadškofijski arhiv Maribor), Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani - enota Maribor in nadžupnija Slovenske Konjice.
Prodekan Teološke fakultete UL - enota Maribor, izr. prof. dr. Stanislav Slatinek je dejal, da se je Napotnik v zgodovino zapisal kot eden najbolj dejavnih lavantinskih (mariborskih) škofov. V času škofovanja se je aktivno udejstvoval na pastoralnem, literarnem in ustvarjalnem področju ter pri skrbi za cerkveno umestnost.
Avtorica razstave je spomnila, da je Napotnik veliko pozornosti posvečal skrbi za cerkveno umetnost. Pospeševal je gradnjo in obnovo cerkva in skrb za liturgično opremo.
V njegovem času je bilo na novo zgrajenih 15 cerkvenih objektov. Skrb za cerkveno umetnost je pospeševal z ustanovitvijo škofijskega muzeja, izobraževanjem duhovnikov in vernikov, izdajanjem raznih knjižic in na pastoralnih konferencah. V njegovem času sta mdr. začeli izhajati znanstveni reviji Voditelj v bogoslovnih vedah in Časopis za zgodovino in narodopisje, k temu ga je spodbudila predvsem skrb za izobraževanje duhovnikov. Kljub spremenjenim družbenim in političnim razmeram ter vlogi Cerkve v svetu lahko danes knezoškofa Mihaela Napotnika ocenimo kot zelo aktivnega in dejavnega škofa, ki se je udejstvoval na mnogih področjih. V času aktualne sinode nam je lahko za zgled njegova sinodalna dejavnost. Podobno nam je lahko zgled in navdih njegovo pedagoško delovanje (predvsem skrb za izobraževanje duhovnikov in vernikov) ter udejstvovanje na dobrodelnem področju. Hkrati ne smemo pozabiti, da je bil tudi mož globoke osebne vere. Zelo sodobno zveni tudi njegova misel o vlogi Cerkve v času političnih in vojaških nemirov in trenj. Cerkev je tista, ki mora vedno delovati za složnost in mir: »Cerkev govori vedno isti jezik, in sicer jezik miru v nemiru, jezik složnosti v nesložnosti, jezik ljubezni v odporu in sovraštvu.« (Napotnikove besede, zapisane v kroniko župnije Sv. Rok ob Sotli)
V drugem delu večera so sledila tri predavanja. Dr. Aleš Maver je spregovoril o verskih in družbenih razmerah v lavantinski škofiji v času Napotnikovega škofovanja: “Knezoškof Mihael Napotnik je 33 let škofoval v lavantinski škofiji, ki je v habsburški monarhiji verjetno sodila med politično in pastoralno zahtevnejša območja. Osrednja težava je bila, da je bilo njeno prebivalstvo razdeljeno med slovensko govorečo in močno katoliško večino ter gospodarsko močnejšo nemško govorečo in do katolištva bolj zadržano manjšino. Temu je treba prišteti še »Nemcem prijazne« Slovence, ki so bili ravno tako zadržani do družbenega vpliva duhovščine. V začetku 20. stoletja se je moral Napotnik slednjič soočiti še z razcepom dotlej bolj ali manj enotnega slovenskega političnega gibanja na katoliško in liberalno krilo. Skoraj sočasno je del nemške skupnosti v škofiji, ki se je dotlej nominalno še oklepal pripadnosti Katoliški cerkvi, začel prestopati v luteranstvo v okviru gibanja »Los von Rom«. Razmere v lavantinski škofiji so bile tako na moč podobne tistim v delu čeških dežel v monarhiji. Mihael Napotnik je bil po svojem profilu idealen kandidat za vodenje tovrstne škofije. Bil je zaveden Slovenec, ki se je v mladosti literarno udejstvoval, po drugi strani pa se je kot tipični habsburški cerkveni knez, v kakršnega so ga vzgojili na Dunaju, izogibal vodilnemu položaju v slovenskem gibanju, kakršnega sta vse bolj prevzemala njegova ljubljanska sodobnika Jakob Missia in Anton Bonaventura Jeglič. Zato se je moral za časa življenja in tudi po smrti otepati očitkov nacionalno izjemno aktivistično naravnanega dela duhovščine, da je bil narodnostno mlačen ali celo tihi podpornik slovenskih nasprotnikov. Posebej težaven je bil njegov položaj v Mariboru, kjer je imel sedež, saj je bilo tam najtežje vzdrževati ravnotežje med izrazito nemško nacionalno naravnanim vodstvom mestne občine in osrednjo ustanovo štajerskih Slovencev, škofijo, v kateri ni bilo skoraj nobenega duhovnika nemškega maternega jezika. Napotnik je napetosti reševal zlasti z izjemno dejavnostjo na širokem kulturnem področju. Podpiral je številne pobude svojih duhovnikov, denimo izjemno delavnega Franca Kovačiča ali Avguština Stegenška. Ravno tako kljub drugačnim pogledom na habsburški državni okvir ni oviral politične dejavnosti Antona Korošca ali drugih svojih duhovnikov med slovenskimi voditelji. Čeprav ni podpisal Majniške deklaracije, tem duhovnikom ni poskušal preprečevati agitacije zanjo. Zunanja podoba cerkvenega Maribora je s frančiškansko baziliko Matere usmiljenja in večino opreme mariborske stolnice še danes odraz obdobja Napotnikovega škofovanja. V avstrijski škofovski konferenci je bil med najdejavnejšimi člani, po prevratu leta 1918 pa je sicer sprejel nove razmere, vendar sta mu bolezen in morda tudi notranja zadržanost do novega državnega okvira preprečila podobno dejavnost med škofi nove države.”
Dr. Sebastijan Valentan je predstavil Napotnikovo skrb za šolo, ki vzgaja in izobražuje: “Kot pri drugih narodih so tudi pri Slovencih začetki načrtnega izobraževanja povezani z najstarejšimi zapisi. Slovensko šolstvo se je začelo razvijati znotraj avstrijskega šolskega sistema in v okviru njega uveljavljalo slovenski učni jezik. Ta sistem se vsaj v vsebinskem smislu do leta 1848 ni posebej spremenil. Predvsem na področju elementarnega šolstva je dobre sadove prinašalo sodelovanje med Cerkvijo in državo. Politična šolska ustava (Politische Schulverfassung) je na zakonodajni ravni urejala šolstvo v habsburški monarhiji. V skladu z njo je bil za izvajanje šolskih zakonov na območju svoje župnije zadolžen krajevni šolski nadzornik (župnik), na območju dekanije okrajni šolski nadzornik (dekan) in na območju škofije škofijski šolski nadzornik (kanonik škofijskega konzistorija), ki je o šolskih zadevah poročal najvišjemu državnemu uradu v deželi. Organiziranost šolstva so urejali deželni zakoni. Knezoškof Mihael Napotnik, ki je mariborsko škofijo vodil od leta 1889 do 1922, je sklical pet škofijskih sinod. Posebno skrb je Napotnik namenil verskemu pouku v šoli, saj je prepoznal pomanjkljivost šolskega pouka. Na peti škofijski sinodi, ki jo je sklical knezoškof Napotnik (in šesti za lavantinsko škofijo od prestavitve škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor dalje) leta 1911, je bil sprejet Normalni učni načrt za verski poduk na ljudskih in meščanskih šolah Lavantinske škofije, ki je podrobno in sistematično urejal to področje.”
Sledilo je še predavanje dr. Francija Lazarinija, ki je osrednjo misel posvetil cerkveni arhitekturi v lavantinski škofiji v Napotnikovem času: “Čas knezoškofa dr. Mihaela Napotnika (1889–1922) je mogoče označiti tudi kot obdobje zadnje obsežnejše gradnje sakralnih stavb na slovenskem Štajerskem. V navedenih letih je bilo zgrajenih kar petnajst novih cerkva (deset med njimi župnijskih), povečali pa so še deset starejših cerkvenih objektov. Načrte za kakovostnejše stavbe so prispevali znani dunajski in graški arhitekti. Posebno omembo si zasluži Richard Jordan, eden ključnih arhitektov poznega historizma z Dunaja. Pripravil je načrta za mariborsko frančiškansko cerkev in župnijsko cerkev v Vojniku, s čimer je v lavantinsko škofijo prenesel tedaj najaktualnejšo neoromansko dunajsko arhitekturo. Na sakralne novogradnje je pomembno vplivalo tudi Društvo za krščansko umetnost sekovske škofije, ki je bilo bolj naklonjeno neorenesansi. To je privedlo do razmaha nekakšne štajerske neorenesanse, ki je renesančne elemente povezovala z zgodnjebaročnimi. Največ tovrstnih del je prispeval Hans Pascher. Cerkvena arhitektura v lavantinski škofiji v Napotnikovem času kaže veliko podobnosti s tisto v sekovski škofiji, več razlik pa se pojavi v primerjavi s stanjem na Kranjskem. Knezoškof Napotnik je kazal izjemno zanimanje za cerkveno arhitekturo in umetnost. O njej je pogosto govoril v pridigah, ki so odličen, a premalo upoštevan vir za umetnostne zgodovinarje. O mariborski baziliki Matere usmiljenja je napisal monografijo. Gradnjo in opremo cerkva je skušal usmerjati s sinodalnimi konstitucijami, ki izvirajo iz Instrukcij sv. Karla Boromejskega, vendar hkrati kažejo precejšnjo mero praktičnega znanja in razumevanje potreb časa.”
Tretji del pa je bila sveta maša v mariborski stolnici, ki jo je ob somaševanju duhovnikov vodil mariborski nadškof mons. mag. Alojzij Cvikl. Pri maši je prepeval cerkveni pevski zbor iz nadžupnije Slovenske Konjice, od koder je bil doma knezoškof dr. Mihael Napotnik, navzoči pa so bili tudi Napotnikovi sorodniki.
Organizatorji so izdali knjižico z naslovom: Mihael Napotnik, lavantinski knezoškof, ki je zapustil mnogo sledi.
Dr. Sebastijan Valentan