Papežev odstop?

Po osmih letih, ko je papež Benedikt XVI. 11. februarja 2013 presenetil z novico, da bo 28. februarja odstopil s položaja, je v Vatikanu to vprašanje vedno bolj na dnevnem redu. Tudi papež Frančišek je že večkrat izrazil misel, da je odstop s Petrovega sedeža tudi zanj odprta možnost, če bo tako spoznal. Vsekakor se ne bo več vrnil v rodno Argentino.

Ko se je Joseph Ratzinger, kot papež Benedikt XVI., odločil odpovedati Petrovemu sedežu, je ustvaril precedens in tudi institucijo, ki se imenuje »zaslužni papež« ali »papež emeritus«. S to gesto je Benedikt XVI. na neki način revolucionarno posegel v Katoliško cerkev in njene ustanove ter postavil vprašanje, ki je tudi kanonskopravno: kdaj lahko papež odstopi?

V sodobnem svetu je mogoče predvideti, da se bo papež raje odpovedal svoji službi, kot da bi se soočil z neobvladljivimi težavami zaradi starosti. Vsaj tako se je zgodilo ob odstopu papeža Benedikta XVI.

Njegovo drzno dejanje ima posledice za tisočletno tradicijo papeževanja, ki se je (z nekaj izjemami) vedno izkristaliziralo do trenutka papeževe smrti. Pred odstopom Benedikta XVI. ni bila predvidena hkratna prisotnost dveh papežev, vladajočega in upokojenega. Danes pa je Frančišek samodprl možnost, da bi se model Benedikta XVI. lahko ponovil tudi v njegovem primeru. Zato se po mnenju številnih analitikov Vatikan pripravlja na kanonskopravno reformo, ki bi uredila to področje.

V trenutku, ko je papež Benedikt odstopil, si vatikanski kanonisti prizadevajo, da bi se tega vprašanja lotili na celovit način. Vprašanje, ki se pojavlja pri Svetem sedežu, je: kaj storiti, ko papež ne more več opravljati svoje vloge? In kaj je treba storiti, ko papež odstopi? To sta dve podobni vprašanji, ki sta med seboj tesno povezani. Gre še za vprašanje »sobivanja« dveh rimskih škofov: to je še ena zelo občutljiva točka. Eden je na položaju, drugi pa upokojen. De iure še vedno govorimo o dveh papežih. De facto pa Rimsko cerkev vodi samo eden, tisti, ki je zakonito izvoljen. Razmišlja se torej o posebnih kanonskopravnih normah, ki bi uredile status enega in drugega papeža, da ne bi prišlo do prekrivanja med njima.

Prof. Valerio Gigliotti, iz Turina, ki se že nekaj časa ukvarja z vprašanji o papeški službi, pravi, da »papež lahko zboli, lahko se postara (in to zelo!), lahko čuti, da mu pešajo telesne in duševne moči, lahko pa se znajde tudi v stanju začasne ali trajne nezmožnosti opravljanja svoje službe zaradi nenadnih telesnih ovir ali zunanje prisile: grožnje ali zapora«. Skratka, analizirati je treba številne primere. Toda papež, in to je osrednja točka, ostaja človek, ki je lahko zaradi različnih ovir ali vzrokov prisiljen sestopiti s Petrovega sedeža.

Kljub temu je treba priznati, da Cerkev papeža potrebuje. Papež mora obstati. O tem ni mogoče razpravljati. Zato prof. Valerio Gigliotti pri svojih analizah upošteva latinski pregovor: »papa fluit, papatus stabilis est«, kar pomeni, da papež lahko umre, papeštvo pa ostane. Glede Ratzingerjeve odpovedi, prof. Gigliotti ugotavlja, da je ta odločitev pomenila prelomnico v zgodovini Katoliške cerkve: »Izjava papeža Benedikta XVI., s katero je sporočil, da se želi “odpovedati službi”, je zagotovo zaznamovala Katoliško cerkev in pomeni prelomnico v zgodovini kanonskega prava« ugotavlja prof. Gigliotti. Odslej se bo papeška služba vedno bolj soočala z odpovedjo in ne samo s smrtjo.