Pohujšanje zaradi zlorab in prenova v Cerkvi
Objavljamo prevod prispevka, ki ga je italijanski novinar ANDREA TORNIELLI 14. junija 2021pripravil za vatikanski dnevnik L’Osservatore Romano
»Prenovo v Cerkvi so izvedli možje in žene, ki se niso bali vstopiti v krizo in so se pustiti prenoviti Gospodu. To je edina pot, sicer ne bodo nič drugega kot 'ideologi prenov', ki ne izpostavijo lastnega mesa«. To je odlomek iz pisma, s katerim je papež zavrnil odpoved kardinala Reinharda Marxa, da preneha voditi škofiji München in Freising. Papeško besedilo, polno dragocenih namigov, ki daleč presegajo konkretni primer in se ponovno osredotočajo na bistveno, kaže na krščanski pogled in odnos do stvarnosti. Ta pogled in ta drža sta pogosto pozabljena, ko - tudi v cerkveni skupnosti - obstaja nevarnost, da se rešilna vrednost pripiše strukturam, moči ustanov, vedno bolj podrobnim in strogim zakonodajnim normam, best practices (dobrim praksam) podjetij, logiki političnih moči, kar se aplicira na sinodalne poti, tržnim strategijam, kar se aplicira na poslanstvo, posebnemu učinku komunikativnega narcisizma.
Recimo, kot pravi papež, da nas spričo pohujšljivih zlorab »ne bodo rešile preiskave niti moč ustanov. Ne bo nas rešil ugled naše Cerkve, ki skuša prikriti svoje grehe, ne bo nas rešila moč denarja niti mnenje medijev (pogosto smo preveč odvisni od njih)«, to pomeni še enkrat poudariti edino krščansko pot. Kot je papež zapisal Marxu, »rešile nas bodo vrata Edinega, ki to lahko naredi in prizna našo goloto: ‘grešil sem’, ‘grešili smo’. Prav v šibkosti Cerkev znova najde moč, ko ne zaupa vase in se ne počuti kot protagonistka, ampak prosi za odpuščanje in kliče rešitev Edinega, ki jo lahko da.
To, kar je Frančišek zapisal v pismu münchenskemu in freisinškemu kardinalu, se bo morda komu zdelo kot »ne odgovor«. Ker nas ne odstrani z rešeta, ne zapre rane in nam ne dovoli, da bi z dvignjenim prstom obtoževali druge, ki se motijo. Namesto tega od vsakega od nas zahteva, da »vstopimo v krizo« in priznamo svojo nemoč, šibkost, majhnost pred zlom in grehom, pa naj gre za satanske zlorabe mladoletnikov ali za mišljenje, da lahko rešimo Cerkev s svojimi idejami, strategijami, zgradbami.
Zaslužni papež Benedikt XVI. je v svojih spisih, ki jih je pripravil za zaščito mladoletnih februarja 2019 in jih objavil dva meseca pozneje, ko se je spraševal, kakšni so pravi odgovori na nadlogo zlorab, zapisal: »Protistrup za zlo, ki v zadnjem času ogroža nas in ves svet, je lahko le v naši izročitvi« Božji ljubezni. »Če razmislimo, kaj naj storimo, je jasno, da ne potrebujemo druge Cerkve, ki bi si jo izmislili sami.« Danes »na Cerkev večinoma gledamo le kot na nekakšen politični aparat« in »kriza, ki so jo povzročili številni primeri zlorab s strani duhovnikov, nas sili, da na Cerkev gledamo celo kot na nekaj slabega, kar moramo vsekakor vzeti v roke in oblikovati na nov način. Toda Cerkev, ki smo jo ustvarili mi, ne more predstavljati nobenega upanja«.
Leta 2010, sredi viharja, ki ga je povzročil škandal zlorab na Irskem, je papež Ratzinger pokazal na pot pokore kot edino možno, saj je bil prepričan, da največji napad na Cerkev ne prihaja od zunanjih sovražnikov, ampak od znotraj. Njegov naslednik Frančišek nas danes s sozvočjem pogledov in naglasov opominja, da reforma, v Ecclesia semper reformanda, ne poteka s političnimi strategijami, ampak z možmi in ženami, ki se pustijo »prenoviti od Gospoda«.