Kardinal Stella o duhovnikih, ki imajo otroke
Kardinal Stella v baziliki Matere usmiljenja v Mariboru, 8. junija 2016 (foto: Nadškofija Maribor)
Kardinal Beniamino Stella, prefekt Kongregacije za kler, je za vatikanski časnik L’Osservatore Romano (28. 2. 2019) spregovoril o smernicah, ki jim sledijo v primerih duhovnikov latinskega obreda, ki imajo otroke. Poudaril je, da je kriterij, kateremu je potrebno vedno slediti, dobro otrok.
Andrea Tornielli, uredniški direktor vatikanskega Dikasterija za komunikacijo, je v uvodu intervjuja s kardinalom Stello za časnik Osservatore zapisal, da je bila tema »otrok duhovnikov« dolgo časa tabu, posledično pa so, predvsem v preteklosti, ti otroci odraščali ne da bi poznali očeta. Gre za problem, ki se razlikuje od tistega, ki so ga prejšnji teden obravnavali sveti oče in škofje z vsega sveta, to je zloraba mladoletnih. V preteklih dneh je bil v Rimu psihoterapevt Vincent Doyle, sin irskega katoliškega duhovnika in ustanovitelj združenja »Coping International«, ki si prizadeva za varovanje pravic otrok katoliških duhovnikov po vsem svetu. Doyle jim želi pomagati s psihološkega vidika ter si prizadeva, da bi izstopili iz anonimnosti. V nedavnih intervjujih je spregovoril o dokumentu Kongregacije za kler, ki vsebuje interne smernice, ki jih upoštevajo, kadar obravnavajo primere duhovnikov, ki imajo otroke, kar je potrdil tudi direktor ad interimTiskovnega urada Svetega sedeža, Alessandro Gisotti. Ne gre torej za »tajne« dokumente, kot so jih napačno opredeljevali nekateri mediji.
Varovanje blagra otrok
Kardinal Stella je najprej odgovoril na vprašanje, kateri so kriteriji, ki usmerjajo odločitve, ki jih je potrebno sprejeti glede duhovnikov, ki imajo otroke: »Dikasterij sledi določeni praksi vse od časov, ko je bil njegov prefekt kardinal Claudio Hummes – to je približno deset let –, ki je prvi papeža Benedikta XVI. opozoril na primere duhovnikov, mlajših od 40 let, ki so imeli otroke, ter jim predlagal, naj zaprosijo za dispenzo (izstop iz kleriškega stanu), ne da bi čakali na dopolnjenih 40 let, kakor so predvidevale tedanje določbe. Glavni namen tovrstne odločitve je bil in je varovanje blagra otrok, to je pravica otrok, da imajo ob sebi poleg matere tudi očeta. Papež Frančišek je že kot nadškof v Buenos Airesu v intervjuju z rabinom Abrahamom Skorka, ki je bil objavljen v knjigi z naslovom Nebo in zemlja, poudaril, da mora duhovnik glavno skrb nameniti otroku. Pri tem pa ne gre zgolj za ekonomsko podporo, čeprav je le-ta potrebna. Otrokovo odraščanje morajo spremljati predvsem naklonjenost staršev, primerna vzgoja, vse, kar vključuje odgovorno starševstvo, posebej v prvih letih življenja.«
Interne smernice v veljavi že dolgo časa
V nadaljevanju je prefekt Kongregacije za kler povedal več o internem dokumentu, ki ga je omenil Doyle: »Gre za besedilo z naslovom Pojasnilo v zvezi s prakso Kongregacije za kler glede duhovnikov, ki imajo otroke, ki vsebuje in sistematizira prakso, ki je v Dikasteriju v veljavi že leta. Kakor je bilo razloženo, gre za delovno orodje, na katerega se je potrebno sklicevati, ko pride do tovrstne situacije; je neke vrste "tehnično" besedilo za sodelavce Dikasterija, ki nas mora voditi. To je edini razlog, zaradi katerega ni bil objavljen. Med drugim je znano, da si je ta dokument g. Doyle pred dvema letoma lahko ogledal. Njegovo vsebino Kongregacija običajno predstavi in razloži škofovskim konferencam in posameznim škofom, ki obravnavajo tematiko in sprašujejo, kako naj nadaljujejo.«
Kako Dikasterij ravna danes?
Naslednje Torniellievo vprašanje je bilo, kako Dikasterij danes obravnava omenjene primere: »Kadar so bili v dosjejih, ki se nanašajo na dispenzo (izstop iz kleriškega stanu), navedeni otroci, je bil primer obravnavan praktično kot "avtomatičen" razlog za hitro predložitev svetemu očetu, ki je podelil oprostitev. Poskuša se torej storiti vse, kar je mogoče, da bi bila dispenza podeljena v najkrajšem možnem času – nekaj mesecev – tako, da bi bil lahko duhovnik prisoten ob materi pri spremljanju otroka. Tovrstna situacija velja za "nepovratno" in zahteva, da duhovnik zapusti kleriški stan, tudi v primeru, da se ima za primernega za službo. V približno 80% primerov prošenj za dispenzo so omenjeni otroci, čeprav so pogosto spočeti po tem, ko so duhovniki že zapustili duhovniško službo.«
Tudi če duhovnik ne želi prositi za dispenzo?
Kardinal Stella je nato odgovoril na vprašanje, če je to pravilo upoštevano vedno, tudi v primeru, ko duhovniki, ki imajo otroka, ne želijo prositi dispenzo. »Včasih se zgodi, da škofje in redovni predstojniki predložijo situacijo duhovnikov, ki ne nameravajo zaprositi za dispenzo, kljub temu, da imajo otroke, posebej v primeru, da se je prenehalo čustveno razmerje z njihovo materjo. V teh primerih, žal, obstajajo škofje in predstojniki, ki mislijo, da lahko duhovnik, po tem, ko je z ekonomskega vidika poskrbel za otroka, ali po tem, ko so ga premestili, še naprej opravlja svojo službo. Negotovosti glede omenjene zadeve torej nastanejo zaradi upiranja duhovnikov, da bi prosili za dispenzo – ali zato, ker niso v čustvenem razmerju z žensko, včasih pa zato, ker nekateri ordinariji želijo skesanemu duhovniku dati novo priložnost za službo. V primeru da, po oceni škofa ali odgovornega predstojnika, situacija zahteva, da duhovnik prevzame odgovornosti, ki izhajajo iz starševstva, ta pa ne želi zaprositi za dispenzo, primer posredujejo Kongregaciji, ki odloča glede odpustitve klerika iz kleriškega stanu. Seveda je otrok vedno Božji dar, ne glede na to, kako je bil rojen spočet. Izguba kleriškega stanu se podeli zato, ker starševska odgovornost vsebuje vrsto stalnih dolžnosti, ki v po pravu katoliške Cerkve latinskega obreda niso združljivi ne predvidevajo izvajanja duhovniške službe.«
Obstajajo tudi izjeme, vendar so redke
Je to splošno pravilo vedno veljavno ali je vsak primer obravnavan na drugačen način? »Seveda se preuči vsak primer posebej glede na vsebino in v njegovi specifičnosti. Izjeme so v resnici zelo redke. Na primer, če gre za novorojenčka, otroka duhovnika, ki zaradi določene situacije postane del že stabilne družine, v kateri drug roditelj prevzame vlogo očeta. Ali ko gre za primer duhovnikov, ki so že starejši in so tudi otroci že stari okrog 20-30 let; za duhovnike, ki so v mladosti doživeli boleče čustvene dogodke in so potem poskrbeli za ekonomsko, moralno in duhovno spremljanje otrok ter danes goreče in zavzeto opravljajo svojo službo, po tem, ko so premagali predhodne čustvene šibkosti. V teh situacijah Dikasterij škofov ne primora, naj duhovnike povabijo, naj prosijo za dispenzo. Zdi se mi, da gre za primere, v katerih Dikasterij svetuje bolj prožno razločevanje znotraj prakse in ostrih smernic za Kongregacijo.«
Neobvezni celibat za duhovnike latinskega obreda?
Ob koncu intervjuja pa je kardinal Stella odgovoril na vprašanje, kaj bi rekel tistim, ki menijo, da je da so otroci duhovnikov argument za to, da bi za duhovnike latinskega obreda uvedli izbirni celibat: »Dejstvo, da so imeli nekateri duhovniki razmerje in imajo otroke, ne vpliva na tematiko duhovniškega celibata, ki predstavlja dragocen dar za Cerkev latinskega obreda. O njegovi vedno aktualni vrednosti so spregovorili zadnji papeži, od sv. Pavla VI. do papeža Frančiška. Tako kot tudi dejstvo, da obstajajo primeri, ko eden izmed zakoncev zapusti drugega ali otroke, očitno ne vpliva na tematiko vedno aktualne vrednosti krščanskega zakona. Pomembno je, da je duhovnik zmožen razumeti svojo odgovornost do otroka: njegov blagor in skrb zanj morata biti v središču pozornosti Cerkve, da otroku ne bi manjkalo ne le to, kar potrebuje za življenje, ampak predvsem vzgojna vloga in ljubeča naklonjenost očeta.«
Vir in prevod: www.vaticannews.va/sl