Spremenjeni kanoni Zakonika cerkvenega prava
Kan. 111 – § 1. Latinski Cerkvi se s prejetim krstom pridruži otrok staršev, ki ji pripadajo, ali če ji eden izmed obeh ne pripada in oba soglasno želita, da se otroci krstijo v latinski Cerkvi; če ni soglasne volje, se pridruži Cerkvi sui iuris, ki ji pripada oče.
§ 2. Če pa je katoličan samo eden od staršev, se pridruži Cerkvi, ki ji pripada katoliški starš.
§ 3. Vsak krščenec, ki je dopolnil štirinajsto leto starosti, more svobodno izbrati krst v latinski Cerkvi ali v drugi Cerkvi sui iuris; v tem primeru pripada Cerkvi, ki jo je izbral.
(Spremenjen z De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
Kan. 112 – § 1. Po prejemu krsta se pridružijo drugi Cerkvi sui iuris:
1. kdor je dobil dovoljenje od Apostolskega sedeža;
2. zakonec, ki je ob sklenitvi zakona ali ko ta traja, izjavil, da prestopi v drugo Cerkev sui iuris drugega zakonca; ko zakon preneha, se lahko svobodno vrne v latinsko Cerkev;
3. otroci tistih, o katerih govorita št. 1 in 2, pred dopolnjenim štirinajstim letom starosti, in enako v mešanem zakonu otroci katoliškega zakonca, ki je zakonito prestopil v drugo Cerkev sui iuris, se lahko, ko dosežejo to starost, vrnejo nazaj v latinsko Cerkev.
§ 2. Navada, čeprav dolgotrajna, prejemati zakramente po obredu druge Cerkve sui iuris, ne vključuje pridružitve tej Cerkvi.
§ 3. Vsak prehod k drugi Cerkvi sui iuris velja od trenutka izjave, ki se izreče pred krajevnim ordinarijem te Cerkve ali pred lastnim župnikom ali pred duhovnikom, ki ga je pooblastil eden od njiju, in pred dvema pričama, razen če temu ne nasprotuje kak reskript Apostolskega sedeža; prehod se vpiše v krstno knjigo.
(Spremenjen z De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
Kan. 535 – § 1. V vsaki župniji morajo imeti župnijske knjige, namreč krstno, poročno, mrliško in druge, od škofovske konference in krajevnega škofa predpisane knjige; župnik naj skrbi, da se te knjige natančno spisujejo in vestno hranijo.
§ 2. V krstni knjigi naj se zaznamuje tudi vključitev v Cerkev sui iuris ali prehod v drugo Cerkev, kakor tudi birma in kar zadeva cerkvenopravni položaj vernikov glede poroke, velja pa predpis kan. 1133, glede posvojitve, svetega reda in večnih zaobljub v redovni ustanovi; te zaznamke je vedno treba vnesti v krstni list.
(Spremenjen z De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
§ 3. Vsaka župnija mora imeti lastni pečat; potrdila, ki se izdajajo o cerkvenopravnem položaju vernikov, kot tudi vse listine, ki morajo biti pravno pomembne, naj sam župnik ali njegov pooblaščenec podpiše in opremi z župnijskim pečatom.
§ 4. V vsaki župniji morajo imeti shrambo za listine ali arhiv, v katerem naj se hranijo župnijske knjige skupaj s pismi škofov in drugimi listinami, ki se morajo shranjevati zaradi potrebe in koristnosti; vse to naj krajevni škof ali njegov pooblaščenec pregleda ob vizitaciji ali drugem primernem času, župnik pa mora skrbeti, da to ne pride nepoklicanim v roke.
§ 5. Starejše župnijske knjige naj se tudi skrbno čuvajo po predpisih območnega prava.
Kan. 579. Krajevni škofje morejo vsak na svojem ozemlju s formalnim odlokom ustanoviti ustanove posvečenega življenja, s predhodnim pisnim dovoljenjem Apostolskega sedeža.
(Spremenjen z Authenticum charismatis, 1. 11. 2020)
Kan. 694 - § 1. S samim dejanjem velja za odslovljenega iz ustanove član, ki:
1. je javno odpadel od katoliške vere;
2. je sklenil ali, tudi samo civilno, poskušal skleniti zakon;
3. je bil nezakonito odsoten iz redovne hiše v smislu kan. 665 § 2, nepretrgano dvanajst mesecev, upoštevajoč tudi neizsledljivost redovnika samega.
§ 2. V teh primerih naj višji predstojnik s svojim svetom brez kakršnegakoli odlašanja, ko je zbral dokaze, da izjavo, da pravno obstaja razlog za odslovitev.
§ 3. V primeru, ki ga predvideva § 1 št. 3, mora biti ta izjava, da bo pravno obstajala, potrjena s strani Svetega sedeža. Za škofijskopravne ustanove jo potrdi škof, kjer je glavni sedež ustanove.
(Spremenjen s Communis vita, 19. 3. 2019)
Kan. 729 - Član se odslovi iz ustanove po določbi kan. 694 § 1, 1 in 2 ter 695; konstitucije naj razen tega določijo druge razloge za odslovitev, da so le sorazmerno tehtni, zunanji, je zanje odgovoren in so pravno dokazani, in se ohrani način postopka, kakor je določen v kan. 697-700. Glede odslovljenega naj se uporabi predpis kan. 701.
(Spremenjen s Communis vita, 19. 3. 2019)
Kan. 750 – § 1. Z božjo in katoliško vero je treba verovati vse, kar obsega zapisana in izročena božja beseda, ki je en sam Cerkvi zaupan zaklad vere in ga hkrati učiteljstvo Cerkve kot od Boga razodetega predlaga v verovanje, bodisi po slovesnem ali po rednem in vesoljnem učiteljstvu, ki se namreč razodeva s skupnim soglasjem vernikov pod vodstvom svetega učiteljstva; vsi so torej dolžni izogibati se vsakršnih naukov, ki so prej omenjenemu nasprotni.
§ 2. Kot trdno je treba tudi sprejeti in obdržati vse in posamič, kar glede vere in nravnosti učiteljstvo Cerkve kot dokončno predlaga, to je, kar se zahteva, da se isti zaklad vere sveto ohranja in zvesto oznanja; zato nasprotuje nauku katoliške Cerkve, kdor odklanja sprejeti te trditve kot dokončne.
(Spremenjen z Ad tuendam fidem, 18. 5. 1998)
Kan. 838 – § 1. Samo cerkvena oblast sme urejati sveto bogoslužje; to oblast ima Apostolski sedež in v skladu s pravno določbo krajevni škof.
§ 2. Apostolski sedež je pristojen, da ureja bogoslužje celotne Cerkve, izdaja bogoslužne knjige in pregleda prevode, ki jih je v skladu s pravno določbo odobrila škofovska konferenca, ter skrbi, da liturgična določila povsod vestno spolnjujejo.
§ 3. Škofovske konference so pristojne, da v zvestobi in na primeren način pripravijo prevode liturgičnih knjig v domače jezike, v mejah, ki so določene v samih liturgičnih knjigah, in jih izdajo, ko jih je potrdil Sveti sedež.
§ 4. Naloga krajevnega škofa je, da v Cerkvi, ki mu je izročena, v mejah svoje pristojnosti za bogoslužje izdaja določbe, po katerih so se vsi dolžni ravnati.
(Spremenjen z Magnum principium, 3. 9. 2017)
Kan. 868 – § 1. Da bo otrok dopustno krščen, se zahteva:
1. da starši, vsaj eden od obeh, ali tisti, ki ju zakonito nadomešča, v to privolijo;
2. da je utemeljeno upanje, da ga bo mogoče vzgajati v katoliški veri, velja pa § 3; če tega upanja sploh ni, je treba krst odložiti v skladu s predpisi območnega prava, staršem pa je razloge treba pojasniti.
(Spremenjen z De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
§ 2. Otroka katoliških in tudi nekatoliških staršev je v smrtni nevarnosti dopustno krstiti, celo proti volji staršev.
§ 3. Otrok nekatoliških kristjanov je dopustno krščen, če starši ali vsaj eden od njih, ali tisti, ki je zakonito v njihovi vlogi, za to prosijo in če zaradi fizičnih ali moralnih ovir ne morejo doseči lastnega pastirja.
(Spremenjen z De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
Kan. 1008 – Po božji ustanovi z zakramentom svetega reda nekateri izmed vernikov postanejo posvečeni služabniki z neizbrisnim znamenjem, ki ga prejmejo; posvečeni in pooblaščeni so, da vsak na svoji stopnji z novim in posebnim naslovom služijo božjemu ljudstvu.
(Spremenjen z Omnium in mentem, 26. 10. 2009)
Kan. 1009 – § 1. Sveti red obsega episkopat, prezbiterat in diakonat.
§ 2. Podeljuje se s polaganjem rok in posvetilno molitvijo, kakor je za vsako stopnjo predpisano v liturgičnih knjigah.
§ 3. Tisti, ki so postavljeni v sveti red episkopata ali prezbiterata, prejmejo poslanstvo in pravico, da delujejo v osebi Kristusa Glave; medtem ko diakoni služijo božjemu ljudstvu v strežništvu svetega bogoslužja, besede in ljubezni.
(Spremenjen z Omnium in mentem, 26. 10. 2009)
Kan. 1086 – § 1. Neveljaven je zakon med osebama, če je ena krščena v katoliški Cerkvi ali je bila vanjo sprejeta, druga pa nekrščena.
(Spremenjen z Omnium in mentem, 26. 10. 2009)
§ 2. Ta zadržek se ne spregleda, če niso spolnjeni pogoji, določeni v kan. 1125 in 1126.
§ 3. Če je stranka v času poroke splošno veljala za krščeno ali če je bil krst dvomen, je treba imeti po določbi kan. 1060 zakon za veljaven, dokler se nedvomno ne dokaže, da je bila ena stran krščena, druga pa nekrščena.
Kan. 1108 – § 1. Veljavni so le tisti zakoni, ki se sklenejo pred krajevnim ordinarijem ali župnikom ali pa pred duhovnikom ali diakonom, ki ju je eden od obeh pooblastil, in pred dvema pričama, vendar v skladu s pravili v naslednjih kanonih, veljajo pa izjeme v kan. 144, 1112, § 1, 1116 in 1127, §§ 1–2.
§ 2. Poroki prisostvuje samo tisti, ki osebno navzoč vpraša zaročenca za znamenje privolitve in ga sprejme v imenu Cerkve.
§ 3. Samo duhovnik veljavno prisostvuje poroki med dvema osebama vzhodnega obreda ali med eno osebo latinskega obreda in eno osebo vzhodnega katoliškega ali nekatoliškega obreda.
(Spremenjen z De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
Kan. 1109 – Krajevni ordinarij in župnik, če jima ni bila s sodbo ali z odločbo naložena kazen izobčenja, interdikta ali suspenza službe ali če nista bila za taka razglašena, po službi v mejah svojega ozemlja veljavno prisostvujeta poroki ne samo podrejenih, ampak tudi drugih, da je le eden od obeh član latinske Cerkve.
(Spremenjen z De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
Kan. 1111 – § 1. Dokler krajevni ordinarij in župnik veljavno opravljata svojo službo, lahko v mejah svojega ozemlja dajeta pooblastilo za prisostvovanje poroki, tudi splošno, duhovnikom in diakonom, velja pa predpis kan. 1108, § 3.
(Spremenjen z De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
§ 2. Da je pooblastilo za poroko veljavno, mora biti izrečno dano določenim osebam; če gre za posebno pooblastilo, se mora podeliti za določeno poroko; splošno pooblastilo je treba dati pismeno.
Kan. 1112 – § 1. Kjer ni duhovnikov ne diakonov, lahko krajevni škof, na priporočilo škofovske konference in ko dobi dovoljenje Svetega sedeža, pooblasti za prisostvovanje poroki tudi laike, velja pa predpis kan. 1108, § 3.
(Spremenjen z De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
§ 2. Izbrati je treba primernega laika, ki bo sposoben poučiti zaročenca in pravilno opraviti poročni obred.
Kan. 1116 – § 1. Če po določbi prava pristojnega poročitelja ni mogoče dobiti ali priti k njemu brez velike težave, se tisti, ki nameravajo skleniti resnični zakon, lahko veljavno in dopustno poročijo le pred pričama:
1. v smrtni nevarnosti;
2. izven smrtne nevarnosti, če se po pameti predvideva, da bodo take okoliščine trajale en mesec.
§ 2. Ako je na voljo drug duhovnik ali diakon, ki bi mogel prisostvovati, ga je treba v obeh okoliščinah poklicati in mora skupaj s pričama prisostvovati poroki, toda zakon je veljaven, če se sklene samo pred pričama.
§ 3. Poleg tega, kar določa § 1 št. 1 in 2, lahko krajevni ordinarij podeli kateremukoli katoliškemu duhovniku pooblastilo za blagoslovitev zakona krščanskih vernikov vzhodnih Cerkva, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, če ga za to spontano prosijo in če nič ne nasprotuje veljavnosti in dopustnosti poroke. Isti duhovnik, vsekakor s potrebno preudarnostjo, o stvari obvesti pristojno oblast nekatoliške Cerkve.
(Spremenjen z De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
Kan. 1117 – Zgornje določene oblike se je treba držati, če je vsaj eden od zaročencev krščen v katoliški Cerkvi ali je bil vanjo sprejet, upoštevati pa se morajo predpisi kan. 1127, § 2.
(Spremenjen z Omnium in mentem, 26. 10. 2009)
Kan. 1124 – Zakon med dvema krščenima osebama, od katerih je ena krščena v katoliški Cerkvi ali je po krstu vanjo sprejeta, druga pa je član Cerkve ali cerkvene skupnosti, ki ni v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, je brez izrečnega dovoljenja pristojne oblasti prepovedan.
(Spremenjen z Omnium in mentem, 26. 10. 2009)
Kan. 1127 – § 1. Glede oblike pri mešanih zakonih se je treba ravnati po predpisih v kan. 1108; če katoličan sklene zakon z nekatoličanom vzhodnega obreda, se zahteva kanonična oblika poroke samo za dopustnost; za veljavnost pa se zahteva sodelovanje duhovnika ob upoštevanju drugih pravnih predpisov.
(Spremenjen z De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
§ 2. Če kanonični obliki nasprotujejo velike težave, ima krajevni ordinarij katoličana pravico v posameznih primerih dati od nje spregled, vendar se mora posvetovati z ordinarijem kraja, kjer se poroka obhaja, in za veljavnost zahtevati neko javno obliko poroke; škofovska konferenca mora izdati določbe glede enotnega podeljevanja omenjenega spregleda.
§ 3. Prepovedano je pred cerkveno poroko po določbi § 1 ali po njej imeti še enkrat verski obred iste poroke z izjavo ali s ponovitvijo zakonske privolitve; prav tako naj ne bo verskega obreda, pri katerem bi katoliški poročitelj ali nekatoliški verski služabnik hkrati vsak med svojim obredom zahtevala privolitev zaročencev.
Kan. 1371 – S pravično kaznijo naj se kaznuje:
1. tisti, ki je razen primera, o katerem govori kan. 1364, § 1, učil nauk, obsojen od rimskega papeža ali vesoljnega cerkvenega zbora, ali nauk, o katerem govori kan. 750, § 2 ali kan. 752, trdovratno zavrača in tega, ko ga je Apostolski sedež ali ordinarij posvaril, ne opusti;
2. tisti, ki drugače ni pokoren Apostolskemu sedežu, ordinariju ali predstojniku, ko zakonito zapoveduje ali prepoveduje, in po opominu vztraja v nepokorščini.
(Spremenjen z Ad tuendam fidem, 18. 5. 1998)
Motuproprij Gospod Jezus, usmiljeni sodnik - 15. 8. 2015
1. člen
Pristojno sodišče in sodišča
Kan. 1671 – § 1. Zakonske pravde krščenih spadajo po lastnem pravu pred cerkvenega sodnika.
§ 2. Pravde o zgolj civilnih učinkih zakona spadajo pred civilnega sodnika, razen če območno pravo določa, da more iste zadeve, kadar je spor o njih le vmesen in postranski, obravnavati in o njih odločati cerkveni sodnik.
Kan 1672 – V ničnostnih zakonskih pravdah, ki niso pridržane Apostolskemu sedežu, so pristojni: 1. sodišče kraja, kjer je bil zakon sklenjen; 2. sodišče kraja, kjer ima ena stranka ali imata obe stranki domovališče ali nepravo domovališče; 3. sodišče kraja, kjer je dejansko treba zbrati največji del dokazov.
Kan. 1673 – § 1. V vsaki škofiji je sodnik prve stopnje v ničnostnih zakonskih pravdah, za katere zakon izrecno ne določa izjeme, krajevni škof, ki more svojo sodno oblast izvrševati osebno ali po drugih, v skladu s pravom.
§ 2. Škof ustanovi za svojo škofijo škofijsko sodišče za ničnostne zakonske pravde, upoštevajoč pravico, da lahko škof vstopi v drugo najbližje škofijsko ali medškofijsko sodišče.
§ 3. Ničnostne zakonske pravde so zaupane zboru treh sodnikov, ki mu mora predsedovati sodnik klerik; ostali sodniki so lahko tudi laiki.
§ 4. Če ni mogoče ustanoviti zbornega sodišča v lastni škofiji ali v bližini ni drugega cerkvenega sodišča, ki je bilo izbrano po določbi § 2, naj škof moderator zaupa primere sodniku posamezniku, ki je klerik. Temu naj se, če je le mogoče, pridruži dva prisednika neoporečnega življenja in strokovnjaka v pravnih ali humanističnih vedah, ki ju škof imenuje za to službo. Sodnik posameznik je v tem primeru pristojen, razen če je drugače določeno, da kot predsednik ali poročevalec opravlja naloge, ki pripadajo sodnemu zboru.
§ 5. Sodišče druge stopnje mora biti po določbi § 3 za veljavnost postopkov vedno zborno.
§ 6. S sodišča prve stopnje je možna pritožba na metropolitansko sodišče druge stopnje, veljajo pa predpisi kann. 1438–1439 in 1444.
2. člen
Pravica spodbijati zakon
Kan. 1674 – § 1. Za izpodbijanje zakona so spodobni: 1. zakonca; 2. pravdnik, kadar je ničnost že postala javno znana, če zakona ni mogoče ali ni primerno poveljaviti.
§ 2. Glede zakona, zoper katerega za življenje vsakega od obeh zakoncev ni bila vložena tožba, se po smrti enega ali obeh zakoncev tožba ne more vložiti, razen če je vprašanje ničnosti pomembno za rešitev kakega drugega spora pred cerkvenim ali civilnim sodiščem.
§ 3. Če pa zakonec umre, ko pravda teče, velja kan. 1518.
3. člen
Uvedba in potek pravde
Kan. 1675 – Preden sodnik sprejme vlogo, mora biti gotov, da je zakon nepopravljivo razpadel, tako da ni mogoče obnoviti zakonskega sobivanja.
Kan. 1676 – § 1. Ko sodni vikar prejme vlogo in meni, da je utemeljena, jo z odločbo, s katero odgovori na vlogo, sprejme in odloči, da se en izvod posreduje branilcu vezi, če vloga ni bila podpisana s strani obeh strank, pa tudi toženi stranki, ki ji dodeli petnajst dni, da glede vloge pove svoje mnenje.
§ 2. Po preteku določenega časa in po ponovnem opominu nasprotne strani, če se zdi primerno, da druga stran pove svoje stališče, ter po posvetu z branilcem vezi sodni vikar z odločbo določi pravdni spor in odloči, ali naj pravda teče po rednem ali po skrajšanem postopku po določbi kann. 1683–1687. Odločba se takoj posreduje strankama in branilcu vezi.
§ 3. Če mora pravda teči po rednem postopku, sodni vikar z isto odločbo imenuje sodni zbor ali sodnika posameznika z dvema prisednikoma, kot določa kan. 1673, § 4.
§ 4. Če se izbere skrajšani postopek, se sodni vikar ravna po določbi kan. 1685.
§ 5. Pravdni spor mora določiti, iz katerega razloga ali iz katerih razlogov se izpodbija veljavnost sklenjenega zakona.
Kan. 1677 – § 1. Branilec vezi, zagovorniki strank in tudi pravdnik, če se udeležuje sodnega postopka, imajo pravico: 1. biti navzoči pri zaslišanju strank, prič in izvedencev, velja pa predpis kan. 1559; 2. imeti vpogled v sodne spise, čeprav še niso objavljeni, in pregledati listine, ki sta jih stranki predložili.
§ 2. Stranki ne moreta sodelovati pri zaslišanjih, ki se omenjajo v § 1, tč. 1.
Kan. 1678 – § 1. V ničnostnih zakonskih pravdah ima sodna izpoved in izpoved strank, podprta z morebitnimi pričami o njihovi verodostojnosti, polno vrednost pred sodnikom, ki upošteva vse indice in pripomočke, če le ni kakih elementov, ki bi jih izpodbijali.
§ 2. V podobnih primerih, ko je na voljo samo ena priča, lahko ima ta polno moč v primeru, da gre za kvalificirano pričo, ki priča o stvareh po svoji službi ali razpolaga z vedenjem o okoliščinah dejstev, ki jih potrjujejo tudi druge osebe.
§ 3. V primerih, ko gre za spolno nezmožnost ali hibo v privolitvi zaradi duševne bolezni ali zaradi psihičnih motenj, naj sodnik pritegne enega ali več izvedencev, razen če se iz okoliščin očitno izkaže kot nepotrebno, v drugih primerih naj se upošteva predpis kan. 1574.
§ 4. Kadar tekom ničnostne zakonske pravde nastane zelo verjeten dvom, da zakon še ni bil izvršen, lahko sodišče, ko je s privolitvijo strank ničnostno pravdo odložilo, pravilno izpolni gradivo za spregled trdnega zakona super rato in končno pošlje Apostolskemu sedežu hkrati s prošnjo enega ali obeh zakoncev za spregled ter mnenjem sodišča in škofa.
4. člen
Sodba, izpodbijanje in njena pravnomočnost
Kan. 1679 – Sodba, s katero je bil zakon prvič razglašen za ničnega, postane pravnomočna, potem ko je potekel čas, ki je določen v kann. 1630–1633.
Kan. 1680 – § 1. Stranki, ki se čuti prizadeto, ter prav tako branilcu vezi in pravdniku ostane neokrnjena pravica, da vložijo ničnostno pritožbo zoper sodbo ali priziv v smislu kann. 1619–1640.
§ 2. Ko poteče čas, ki je po pravu določen za pritožbo in njeno nadaljnjo obravnavo, in potem ko je višje sodišče prejelo sodne spise, se sestavi sodni zbor, določi branilca vezi in stranke povabi, da predstavijo svoje pripombe v vnaprej določenem času; ko poteče čas, zborno sodišče, če prizivni stopnji ni bil predložen nov ničnostni razlog, z odločbo potrdi sodbo prve stopnje.
§ 3. Če je bil priziv sprejet, je s potrebnimi prilagoditvami treba ravnati kot na prvi stopnji.
§ 4. Če se na prizivni stopnji predloži nov razlog za ničnost zakona, ga sodišče lahko dopusti in o njem razsoja kakor na prvi stopnji.
Kan. 1681 – Če je bila izdana pravnomočna sodba, se je v nepodaljšljivem roku tridesetih dni od vložitve priziva mogoče obrniti na sodišče tretje stopnje, da se na novo vzpostavi postopek po določbi kan. 1644, navajajoč nove in tehtne priče ali razloge.
Kan. 1682 – § 1. Ko je sodba, s katero se je razglasila ničnost zakona, postala pravnomočna, lahko stranki, katerih zakon je bil razglašen za ničnega, skleneta nov zakon, razen če je v sodbi zapisana prepoved ali je prepoved naložil ordinarij kraja.
§ 2. Čim je sodba postala pravnomočna, jo mora sodni vikar posredovati ordinariju kraja, kjer je bil zakon sklenjen. Ta pa mora poskrbeti, da se priznana ničnost zakona in morebitne določene prepovedi čim prej zabeležijo v poročnih in krstnih knjigah.
5. člen
Skrajšani postopek pred krajevnim škofom
Kan. 1683 – Krajevni škof je pristojen, da presoja ničnostne zakonske pravde v obliki skrajšanega postopka, kadar:
1. prošnjo predložita oba zakonca ali eden od obeh s privolitvijo drugega;
2. so prisotne okoliščine, dejstva in osebe, ki ne zahtevajo izčrpnejše preiskave in dokazovanja, in potrjujejo ničnost zakona.
Kan. 1684 – Tožba s katero se uvede skrajšani postopek, mora poleg tega, kar je navedeno v kan. 1504, tudi: 1. predstaviti kratko, v celoti in jasno tista dejstva, na katera se sklicuje vloga; 2. navesti dokaze, ki jih lahko sodnik zbere v čim krajšem možnem času; 3. priložiti dokumente, na katere se vloga sklicuje.
Kan. 1685 – Sodni vikar mora z isto odločbo, s katero ugotovi pravdni spor, imenovati sodnika zasliševalca in sodnika prisednika ter skladno z določbo kan. 1686 v roku tridesetih dni poklicati pred sodišče vse, ki morajo priti.
Kan. 1686 – Sodnik zasliševalec, če je le mogoče, zbere dokaze na enem samem zasedanju in določi petnajstdnevni rok, da se predložijo vsi dokazi v korist zakona in zagovori strank, če ti obstajajo.
Kan. 1687 – § 1. Ko krajevni škof sprejme zbrane dokumente, se posvetuje s sodnikom zasliševalcem in sodnikom prisednikom, preuči pripombe branilca vezi in morebitne pripombe strank. Če pride do moralne gotovosti o ničnosti zakona, izda sodbo. V nasprotnem primeru se zadeva obravnava po rednem postopku.
§ 2. Celotno besedilo sodbe z navedbo motivov naj se čim prej sporoči strankama.
§ 3. Zoper škofovo sodbo se pritožba vloži pri metropolitu ali Rimski roti. Če je sodbo izdal metropolit, se pritožba vloži pri kanonično najstarejšem podrejenem škofu. Zoper sodbo škofa, ki nima višje oblasti od rimskega papeža, se pritožba vloži pri drugem škofu, ki ga je Apostolski sedež za to za trajno določil.
§ 4. Če priziv ne prinaša nič novega, ga metropolit ali škof, ki se omenja v § 3, ali dekan Rimske rote z odločbo odločno zavrne. Če je priziv sprejet, se vodi redni postopek na drugi stopnji.
6. člen
Postopek z listinami
Kan. 1688 – Po sprejemu zahtevka, ki je bil predložen po določbi kan. 1676, lahko krajevni škof ali sodni vikar ali od škofa določen sodnik, potem ko je opustil redni postopek in pozval stranki, s sodelovanjem branilca vezi s sodbo razglasi zakon za ničen, če je iz listine, ki ji ni mogoče ugovarjati ali je izpodbijati, zanesljivo ugotovljeno, da obstaja razdiralni zadržek ali pomanjkljivost zakonite oblike, da je le z enako gotovostjo jasno, da spregled ni bil podeljen ali da zastopnik ni imel veljavnega pooblastila.
Kan. 1689 – § 1. Zoper to razglasitev mora branilec vezi, če po pameti meni, da sta obstoj hib, ki se omenjajo v kan. 1688, ali pomanjkanje spregleda negotova, vložiti priziv pri sodniku druge stopnje, kateremu je treba poslati spise in ga pismeno opozoriti, da gre za postopek z listinami.
§ 2. Stranka, ki misli, da je prizadeta, ima brezpogojno pravico do priziva.
Kan. 1690 – Sodnik druge stopnje naj ob sodelovanju branilca vezi, in ko zasliši stranki, določi na isti način, ki se omenja v kan. 1688, ali je treba sodbo potrditi ali pa naj se zadeva raje nadaljuje po rednem sodnem postopku; v tem primeru jo vrne sodišču prve stopnje.
7. člen
Splošne določbe
Kan. 1691 – § 1. V sodbi naj se stranki opomni na moralne ali tudi civilne obveznosti, ki ju morda vežejo medsebojno ali do otrok, da poskrbita za vzdrževanje in vzgojo.
§ 2. Pravde za razglasitev ničnosti zakona se ne morejo obravnavati po ustnem spornem postopku, o katerem govorijo kann. 1656–1670.
§ 3. V vseh drugih stvareh, ki se nanašajo na postopek, se je treba ravnati po kanonih o sodstvu na splošno in o rednem spornem sodnem postopku, razen če narava stvari temu nasprotuje, ter upoštevati posebne določbe za pravde o statusu oseb in za pravde, ki se tičejo javnega blagra.
Postopkovne norme
pri vodenju ničnostnih zakonskih pravd
Na tretjem splošnem izrednem zasedanju škofovske sinode, ki je potekala meseca oktobra 2014, je bila ugotovljena težava vernikov pri obračanju na cerkvena sodišča. Ker je škof kot dober pastir dolžan svojim vernikom, ki potrebujejo posebno pastoralno skrb, nuditi potrebno pomoč tudi v primerih, ko gre za postopke, ki zadevajo njihov zakon, se je zdelo koristno, tudi zaradi poudarjanja potrebe sodelovanja škofov s Petrovim naslednikom pri poglobitvi poznavanja cerkvene zakonodaje, posredovati pravna sredstva, da bi delo na cerkvenih sodiščih lahko sledilo zahtevam vernikov, ki prosijo, da se preverjeno ugotovi veljavnost ali neveljavnost zakonske vezi v primeru njihovega razpadlega zakona.
Člen 1 Škof je v moči kan. 383, § 1 dolžan, da z apostolsko vnemo spremlja ločene ali razvezane zakonce, ki so morda zaradi svojega življenjskega položaja opustili versko prakso. Skupaj z župniki (prim. kan. 529, § 1) deli pastoralno skrb za te vernike, ki so v težavah.
Člen 2 Predsodna ali pastoralna preiskava, ki je na ravni župnije in škofije naravnana na ločene ali razvezane vernike, ki dvomijo o veljavnosti sklenitve svojega zakona ali so prepričani o njegovi ničnosti, ima namen ugotoviti položaj, v katerem se ti verniki nahajajo, in zbrati potrebne podatke za morebitno vzpostavitev rednega ali skrajšanega sodnega postopka. Te poizvedbe je treba izvajati v okviru enotne škofijske zakonske pastorale.
Člen 3 Ta preiskava bo zaupana osebam, ki so po presoji ordinarija kraja primerno usposobljene, čeprav ne izključno na področju kanonskega prava. Med temi je najprej župnik prizadetih oziroma tistih, ki je zaročence pripravljal na sklenitev zakona. Naloga svetovanja je lahko zaupana tudi drugim klerikom, redovnikom ali laikom, ki jih za to delo potrdi ordinarij kraja.
Škofija ali več škofij, glede na veljavno ureditev, lahko skupaj vzpostavijo stalni organ, s pomočjo katerega bodo vernikom nudile takšno pomoč. Če je potrebno, naj izdelajo primeren priročnik (Vademecum), ki naj vsebuje elemente za čim bolj učinkovit potek preiskave.
Člen 4 Pastoralna preiskava zbere podatke, koristne za morebitni začetek kanoničnega postopka, ki ga pri pristojnem sodišču lahko vzpostavita zakonca sama ali njun zastopnik. Ugotoviti je treba, ali sta stranki soglasni glede prošnje za ugotavljanje ničnosti.
Člen 5 Ko so zbrani vsi podatki, se preiskava zaključi s tožbenim spisom, ki se ga, če je primerno, vloži pri pristojnem sodišču.
Člen 6 Ker se je treba strogo držati Zakonika cerkvenega prava, vključno s posebnimi normami, tudi glede zakonskih postopkov, upoštevajoč kan. 1691, § 3, se ne zahteva, da bi se v teku pravde do podrobnosti v polnosti držali teh postopkovnih pravil. Služijo predvsem večji jasnosti prenovljene zakonodaje, in kjer je mogoče, jih je treba upoštevati.
Prvi naslov – Pristojno sodišče in sodišča
Člen 7 – § 1. Pristojnosti sodišč, kakor jih določa kan. 1672, so nespremenjene, razen kolikor je treba, če je mogoče, upoštevati načelo čim večje bližine med sodiščem in strankami v postopku.
§ 2 S pomočjo sodelovanja med sodišči in v skladu s kan. 1418 je treba zagotoviti, da lahko kdorkoli, stranka ali priče, s čim manj napora sodeluje v postopku.
Člen 8 – § 1. V škofijah, ki nimajo svojega sodišča, naj si škof prizadeva, da ga čim prej ustanovi; čim prej naj tudi s pomočjo trajnega izobraževanja, ki naj ga vzpostavi škofija ob sodelovanju primernih strokovnih združenj in tudi apostolskega sedeža, pridobi primerne osebe, da bodo nudile svojo pomoč sodišču za zakonske zadeve.
§ 2. Škof se lahko umakne iz medškofijskega sodišča, ki je bilo ustanovljeno po določbi kan. 1423.
Drugi naslov – Pravica izpodbijati zakon
Člen 9 Če zakonec med postopkom umre, preden je pravda zaključena, se ta ustavi, dokler drugi zakonec ali kdo, ki ima upravičen interes, ne zahteva, da se pravda nadaljuje; v tem primeru je treba dokazati zakonitost interesa.
Tretji naslov – Uvedba in tek pravde
Člen 10 Sodnik lahko vedno dovoli ustno vzpostavitev postopka, če obstajajo ovire, da stranka vloži tožbeni spis, vendar naj v tem primeru naroči notarju, da izdela zapisnik, ki se mora prebrati stranki; če ga ta potrdi, zapisnik nadomesti tožbeni spis z vsemi pravnimi posledicami.
Člen 11 – § 1. Tožbeni spis naj se predloži škofijskemu ali medškofijskemu sodišču, ki se izbere po določbi kan. 1673, § 2.
§ 2. Če se tožena stranka odpove sodelovanju v postopku ali če je vnovič pravilno povabljena in na noben način ne odgovori, se razume, da vlogi ne nasprotuje.
Četrti naslov – Sodba, izpodbijanje in njena pravnomočnost
Člen 12 Da se doseže moralna gotovost, ki je po zakonu nujna, ne zadostuje zgolj pomembnost dokazov in drugih znakov ničnosti, pač pa mora biti izključen kakršen koli razumen in utemeljen dvom glede pravne ali dejanske zmote, pa čeprav nasprotna možnost ni popolnoma izključena.
Člen 13 Če se stranka jasno izreče, da se odreka kakršnim koli informacijam, povezanim s postopkom, se razume, da se je odrekla tudi pravici do celotnega besedila sodbe. V tem primeru se stranki sporoči samo izrek sodbe.
Peti naslov – Skrajšan postopek pred škofom
Člen 14 – § 1. Okoliščine, ki dopuščajo skrajšano ničnostno zakonsko pravdo v skladu s kann. 1683–1687, so na primer: pomanjkanje vere, ki lahko povzroči hibo v privolitvi (hlinjenje privolitve), ali zmota, ki lahko odločujoče vpliva na voljo; kratko sobivanje zakoncev; hoten splav, povzročen zaradi izključevanja dobrine otrok; trdovratno vztrajanje v zunajzakonski zvezi v času sklepanja zakona ali neposredno po poroki; zvijačno prikrivanje neplodnosti ali težke nalezljive bolezni, otroka iz predhodne zveze ali prestajanja zaporne kazni; krščanskemu zakonu popolnoma tuj razlog za poroko ali nepričakovana nosečnost; s fizičnim nasiljem izsiljena privolitev, pomanjkanje sposobnosti rabe razuma, ki je potrjena z zdravniškimi izvidi, itd.
§ 2. Med listinami, ki naj se priložijo vlogi, naj bodo vsi zdravniški izvidi, zaradi katerih je lahko izvedensko mnenje po službeni dolžnosti nepotrebno.
Člen 15 Če je vložena tožba za začetek rednega postopka in sodni vikar meni, da bi se postopek lahko izvedel v skrajšani obliki, potem ko z vlogo seznani vse zainteresirane po določbi kan. 1676, § 1, povabi stranko, ki vloge ni sopodpisala, da sporoči sodišču, ali soglaša in ali bo v postopku sodelovala. Če je potrebno, naj sodni vikar povabi stranko ali stranki, ki sta vlogo podpisali, da jo čim prej dopolnita po določbi kan. 1684.
Člen 16 Sodni vikar lahko določi, da bo v zadevi sam sodnik zasliševalec; če je mogoče, naj imenuje sodnika zasliševalca iz škofije, iz katere prihaja tožeča stranka.
Člen 17 Če vloga nima dodatkov, naj se pri vabljenju v smislu kan. 1685 stranki obvesti, da lahko vsaj tri dni pred zaslišanjem predstavita vprašanja, če niso priložena tožbenemu spisu, na podlagi katerih bodo zaslišane stranke in priče.
Člen 18 – § 1. Če se sodnik zasliševalec strinja, lahko stranke in njihovi zagovorniki zaradi okoliščin, ki zadevajo stvari ali osebe in zahtevajo ločeno obravnavo, zahtevajo izločitev drugih strank in prič.
§ 2. Notar naj sestavi zapisnik, v katerem povzame odgovore strank in prič, in sicer samo tisto, kar se nanaša na bistvo ničnosti zakona.
Člen 19 Če je zadevo obravnavalo medškofijsko sodišče, mora sodbo razglasiti škof kraja, ki je pristojen v smislu kan. 1672. Če je več sodišč, se ohrani, če je le mogoče, načelo bližine med strankami in sodnikom.
Člen 20 – § 1. Krajevni škof po svoji modri presoji določi način razglasitve sodbe.
§ 2. Škof naj s sodbo, ki jo sopodpiše notar in v kateri na kratko povzame razloge za svojo odločitev, stranke seznani v roku enega meseca od dneva, ko je bila sodba izdana.
Šesti naslov – Postopek z listinami
Člen 21 Pristojni škof in sodni vikar se ravnata po določbi kan. 1672.
Can. 111 — § 1. Ecclesiae latinae per receptum baptismum adscribitur filius parentum, qui ad eam pertinent vel, si alteruter ad eam non pertineat, ambo concordi voluntate optaverint ut proles in Ecclesia latina baptizaretur; quodsi concors voluntas desit, Ecclesiae sui iuris ad quam pater pertinet adscribitur.
§ 2. Si vero unus tantum ex parentibus sit catholicus, Ecclesiae ad quam hic parens catholicus pertinet adscribitur.
§ 3. Quilibet baptizandus qui quartum decimum aetatis annum expleverit, libere potest eligere ut in Ecclesia latina vel in alia Ecclesia sui iuris baptizetur; quo in casu, ipse ad eam Ecclesiam pertinet quam elegerit.
(De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
Can. 112 — §1. Post receptum baptismum, alii Ecclesiae sui iuris ascribuntur:
1° qui licentiam ab Apostolica Sede obtinuerit;
2° coniux qui, in matrimonio ineundo vel eo durante, ad Ecclesiam sui iuris alterius coniugis se transire declaraverit; matrimonio autem soluto, libere potest ad latinam Ecclesiam redire;
3° filii eorum, de quibus in nn. 1 et 2, ante decimum quartum aetatis annum completum itemque, in matrimonio mixto, filii partis catholicae quae ad aliam Ecclesiam sui iuris legitime transierit; adepta vero hac aetate, iidem possunt ad latinam Ecclesiam redire.
§ 2. Mos, quamvis diuturnus, sacramenta secundum ritum alius Ecclesiae sui iuris recipiendi, non secumfert adscriptionem eidem Ecclesiae.
§ 3. Omnis transitus ad aliam Ecclesiam sui iuris vim habet a momento declarationis factae coram eiusdem Ecclesiae Ordinario loci vel parocho proprio aut sacerdote ab alterutro delegato et duobus testibus, nisi rescriptum Sedis Apostolicae aliud ferat; et in libro baptizatorum adnotetur.
(De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
Can. 535 — § 1. In unaquaque paroecia habeantur libri paroeciales, liber scilicet baptizatorum, matrimoniorum, defunctorum, aliique secundum Episcoporum conferentiae aut Episcopi dioecesani praescripta; prospiciat parochus ut iidem libri accuratea conscribantur atque diligenter asserventur.
§ 2. In libro baptizatorum adnotentur quoque adscriptio Ecclesiae sui iuris vel ad aliam transitus, necnon confirmatio, itemquae pertinent ad statum canonicum christifidelium, ratione matrimonii, salvo quidem praescripto can. 1133, ratione adoptionis, ratione suscepti ordinis sacri, necnon professionis perpetuae in instituto religioso emissae; eaeque adnotationes in documento accepti baptismi semper referantur.
(De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
§ 3. Unicuique paroecia sit proprium sigillum; testimonia quae destatu canonico christifidelium dantur, sicut et acta omnia quae momentum iuridicum habere possunt, ab ipso parocho eiusve delegato subscribantur et sigillo paroeciali muniantur.
§ 4. In unaquaque paroeciae habeatur tabularium seu archivum, in quo libri paroeciales custodiantur, una cum Episcoporum epistulis aliisque documentis, necessitatis utilitatisve causa servandis; quae omnia, ab Episcopo dioecesano eiusve delegato, visitationis vel alio opportuno tempore inspicienda, parochus caveat ne ad extraneorum manus perveniant.
§ 5. Libri paroeciales antiquiores quoque diligenter custodiantur, secundum praescripta iuris particularis.
Can. 579. Episcopi dioecesani, in suo quisque territorio, instituta vitae consecratae formali decreto valide erigere possunt, praevia licentia Sedis Apostolicae scripto data.
(Authenticum charismatis, 1. 11. 2020)
Can. 694 - § 1. Ipso facto dimissus ab instituto habendus est sodalis qui:
1° a fide catholica notorie defecerit;
2° matrimonium contraxerit vel, etiam civiliter tantum, attentaverit;
3° a domo religiosa illegitime absens fuerit, secundum can. 665 § 2, duodecim continuos menses, prae oculis habita eiusdem sodalis irreperibilitate.
§ 2. His in casibus Superior maior cum suo consilio, nulla mora interposita, collectis probationibus, declarationem facti emittat, ut iuridice constet de dimissione.
§ 3. In casu de quo in § 1 n. 3, talis declaratio ut iuridice constet, a Sancta Sede confirmari debet; quod ad instituta iuris dioecesani attinet, confirmatio ad principis Sedis Episcopum spectat.
(Communis vita, 19. 3. 2019)
Can. 729 - Sodalis ab instituto dimittitur ad normam cann. 694 § 1, 1 et 2 atque 695; constitutiones praeterea determinent alias causas dimissionis, dummodo sint proportionate graves, externae, imputabiles et iuridice comprobatae, atque modus procedendi servetur in cann. 697-700 statutus. Dimisso applicatur praescriptum can. 701.
(Communis vita, 19. 3. 2019)
Can. 750 — § 1. Fide divina et catholica ea omnia credenda sunt quae verbo Dei scripto vel tradito, uno scilicet fidei deposito Ecclesiae commisso, continentur, et insimul ut divinitus revelata proponuntur sive ab Ecclesiae magisterio sollemni, sive ab eius magisterio ordinario et universali, quod quidem communi adhaesione christifidelium sub ductu sacri magisterii manifestatur; tenentur igitur omnes quascumque devitare doctrinas iisdem contrarias.
§ 2. Firmiter etiam amplectenda ac retinenda sunt omnia et singula quae circa doctrinam de fide vel moribus ab Ecclesiae magisterio definitive proponuntur, scilicet quae ad idem fidei depositum sancte custodiendum et fideliter exponendum requiruntur; ideoque doctrinae Ecclesiae catholicae adversatur qui easdem propositiones definitive tenendas recusat.
(Ad tuendam fidem, 18. 5. 1998)
Can. 838 — § 1. Sacrae liturgiae moderatio ab Ecclesiae auctoritate unice pendet: quae quidem est penes Apostolicam Sedem et, ad normam iuris, penes Episcopum dioecesanum.
§ 2. Apostolicae Sedis est sacram liturgiam Ecclesiae universae ordinare, libros liturgicos edere, aptationes, ad normam iuris a Conferentia Episcoporum approbatas, recognoscere, necnon advigilare ut ordinationes liturgicae ubique fideliter observentur.
§ 3. Ad Episcoporum Conferentias spectat versiones librorum liturgicorum in linguas vernaculas fideliter et convenienter intra limites definitos accommodatas parare et approbare atque libros liturgicos, pro regionibus ad quas pertinent, post confirmationem Apostolicae Sedis, edere.
§ 4. Ad Episcopum dioecesanum in Ecclesia sibi commissa pertinet, intra limites suae competentiae, normas de re liturgica dare, quibus omnes tenentur.
(Magnum principium, 3. 9. 2017)
Can. 868 — § 1. Ut infans licite baptizetur, oportet:
1° parentes, saltem eorum unus aut qui legitime eorundem locum tenet, consentiant;
2° spes habeatur fundata eum in religione catholica educatum iri, firma § 3; quae si prorsus deficiat, baptismus secundum praescripta iuris particularis differatur, monitis de ratione parentibus.
(De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
§ 2. Infans parentum catholicorum, immo et non catholicorum, in periculo mortis licite baptizatur, etiam invitis parentibus.
§ 3. Infans christianorum non catholicorum licite baptizatur, si parentes aut unus saltem eorum aut is, qui legitime eorundem locum tenet, id petunt et si eis physice aut moraliter impossibile sit accedere ad ministrum proprium.
(De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
Can. 1008 – Sacramento ordinis ex divina institutione inter christifi deles quidam, charactere indelebili quo signantur, constituuntur sacri ministri, qui nempe consecrantur et deputantur ut, pro suo quisque gradu, novo et peculiari titulo Dei populo inserviant.
(Omnium in mentem, 26. 10. 2009)
Can. 1009 — § 1. Ordines sunt episcopatus, presbyteratus et diaconatus.
§ 2. Conferuntur manuum impositione et precatione consecratoria, quam pro singulis gradibus libri liturgici praescribunt.
§ 3. Qui constituti sunt in ordine episcopatus aut presbyteratus missionem et facultatem agendi in persona Christi Capitis accipiunt, diaconi vero vim populo Dei serviendi in diaconia liturgiae, verbi et caritatis.
(Omnium in mentem, 26. 10. 2009)
Can. 1086 – § 1. Matrimonium inter duas personas, quarum altera sit baptizata in Ecclesia catholica vel in eandem recepta, et altera non baptizata, invalidum est.
(Omnium in mentem, 26. 10. 2009)
§ 2. Ab hoc impedimento ne dispensetur, nisi impletis condicionibus de quibus in can. 1125 et 1126.
§ 3. Si pars tempore contracti matrimonii tamquam baptizata communiter habebatur aut eius baptismus erat dubius, praesumenda est, ad normam can. 1060, validitas matrimonii, donec certo probetur alteram partem baptizatam esse, alteram vero non baptizatam.
Can. 1108 — § 1. Ea tantum matrimonia valida sunt, quae contrahuntur coram loci Ordinario aut parocho aut sacerdote vel diacono ab alterutro delegato qui assistant, necnon coram duobus testibus, secundum tamen regulas expressas in canonibus qui sequuntur, et salvis exceptionibus de quibus in cann. 144, 1112, § 1, 1116 et 1127, §§ 1-2.
§ 2. Assistens matrimonio intellegitur tantum qui praesens exquirit manifestationem contrahentium consensus eamque nomine Ecclesiae recipit.
§ 3. Solus sacerdos valide assistit matrimonio inter partes orientales vel inter partem latinam et partem orientalem sive catholicam sive non catholicam.
(De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
Can. 1109 — Loci Ordinarius et parochus, nisi per sententiam vel per decretum fuerint excommunicati vel interdicti vel suspensi ab officio aut tales declarati, vi officii, intra fines sui territorii, valide matrimoniis assistunt non tantum subditorum sed etiam, dummodo alterutra saltem pars sit adscripta Ecclesiae latinae, non subditorum.
(De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
Can. 1111 — § 1. Loci Ordinarius et parochus, quamdiu valide officio funguntur, possunt facultatem intra fines sui territorii matrimoniis assistendi, etiam generalem, sacerdotibus et diaconis delegare, firmo tamen eo quod praescribit can. 1108, § 3.
(De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
§ 2. Ut valida sit delegatio facultatis assistendi matrimoniis, determinatis personis expresse dari debet; si agitur de delegatione speciali, ad determinatum matrimonium danda est; si vero agitur de delegatione generali, scripto est concedenda.
Can. 1112 — § 1. Ubi desunt sacerdotes et diaconi, potest Episcopus dioecesanus, praevio voto favorabili Episcoporum conferentiae et obtenta licentia Sanctae Sedis, delegare laicos, qui matrimoniis assistant, firmo praescripto can. 1108, § 3.
(De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
§ 2. Laicus seligatur idoneus, ad institutionem nupturientibus tradendam capax et qui liturgiae matrimoniali rite peragendae aptus sit.
Can. 1116 — § 1. Si haberi vel adiri nequeat sine gravi incommodo assistens ad normam iuris competens, qui intendunt verum matrimonium inire, illud valide ac licite coram solis testibus contrahere possunt:
1° in mortis periculo;
2° extra mortis periculum, dummodo prudenter praevideatur earum rerum condicionem esse per mensem duraturam.
§ 2. In utroque casu, si praesto sit alius sacerdos vel diaconus qui adesse possit, vocari et, una cum testibus, matrimonii celebrationi adesse debet, salva coniugii validitate coram solis testibus.
§ 3. In iisdem rerum adiunctis, de quibus in §1, nn. 1 et 2, Ordinarius loci cuilibet sacerdoti catholico facultatem conferre potest matrimonium benedicendi christifidelium Ecclesiarum orientalium quae plenam cum Ecclesia catholica communionem non habeantsi sponte id petant, et dummodo nihil validae vel licitae celebrationi matrimonii obstet. Sacerdos ipse, si id prudenter fieri possit, auctoritatem competentem Ecclesiae non catholicae, cuius interest, de re certiorem faciat.
(De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
Can. 1117 — Statuta superius forma servanda est, si saltem alterutra pars matrimonium contrahentium in Ecclesia catholica baptizata vel in eandem recepta sit, salvis praescriptis can. 1127, § 2.
(Omnium in mentem, 26. 10. 2009)
Can. 1124 — Matrimonium inter duas personas baptizatas, quarum altera sit in Ecclesia catholica baptizata vel in eandem post baptismum recepta, altera vero Ecclesiae vel communitati ecclesiali plenam communionem cum Ecclesia catholica non habenti adscripta, sine expressa auctoritatis competentis licentia prohibitum est.
(Omnium in mentem, 26. 10. 2009)
Can. 1127 — § 1. Ad formam quod attinet in matrimonio mixto adhibendam, serventur praescripta can. 1108; si tamen pars catholica matrimonium contrahit cum parte non catholica ritus orientalis, forma canonica celebrationis servanda est ad liceitatem tantum; ad validitatem autem requiritur interventus sacerdotis, servatis aliis de iure servandis.
(De concordia inter Codices, 31. 5. 2016)
§ 2. Si graves difficultates formae canonicae servandae obstent, Ordinario loci partis catholicae ius est ab eadem in singulis casibus dispensandi, consulto tamen Ordinario loci in quo matrimonium celebratur, et salva ad validitatem aliqua publica forma celebrationis; Episcoporum conferentiae est normas statuere, quibus praedicta dispensatio concordi ratione concedatur.
§ 3. Vetatur, ne ante vel post canonicam celebrationem ad normam § 1, alia habeatur eiusdem matrimonii celebratio religiosa ad matrimonialem consensum praestandum vel renovandum; item ne fiat celebratio religiosa, in qua assistens catholicus et minister non catholicus insimul, suum quisque ritum peragens, partium consensum exquirant.
Can. 1371 — Iusta poena puniatur:
1° qui, praeter casum de quo in can. 1364 § 1, doctrinam a Romano Pontifice vel a Concilio Oecumenico damnatam docet vel doctrinam, de qua in can. 750 § 2 vel in can. 752, pertinaciter respuit, et ab Apostolica Sede vel ab Ordinario admonitus non retractat;
2° qui aliter Sedi Apostolicae, Ordinario, vel Superiori legitime praecipienti vel prohibenti non obtemperat, et post monitum in inoboedientia persistit.
(Ad tuendam fidem, 18. 5. 1998)
Motu proprio Mitis Iudex Dominus Iesus - 15. 8. 2015
Art. 1
De foro competenti et de tribunalibus
Can. 1671 – § 1. Causae matrimoniales baptizatorum iure proprio ad iudicem ecclesiasticum spectant.
§ 2. Causae de effectibus matrimonii mere civilibus pertinent ad civilem magistratum, nisi ius particulare statuat easdem causas, si incidenter et accessorie agantur, posse a iudice ecclesiastico cognosci ac definiri.
Can. 1672 – In causis de matrimonii nullitate, quae non sint Sedi Apostolicae reservatae, competentia sunt: 1° tribunal loci in quo matrimonium celebratum est; 2° tribunal loci in quo alterutra vel utraque pars domicilium vel quasi-domicilium habet; 3° tribunal loci in quo de facto colligendae sunt pleraeque probationes.
Can. 1673 – § 1. In unaquaque dioecesi iudex primae instantiae pro causis nullitatis matrimonii iure expresse non exceptis est Episcopus dioecesanus, qui iudicialem potestatem exercere potest per se ipse vel per alios, ad normam iuris.
§ 2. Episcopus pro sua dioecesi tribunal dioecesanum constituat pro causis nullitatis matrimonii, salva facultate ipsius Episcopi accedendi ad aliud dioecesanum vel interdioecesanum vicinius tribunal.
§ 3. Causae de matrimonii nullitate collegio trium iudicum reservantur. Eidem praeesse debet iudex clericus, reliqui iudices etiam laici esse possunt.
§ 4. Episcopus Moderator, si tribunal collegiale constitui nequeat in dioecesi vel in viciniore tribunali ad normam § 2 electo, causas unico iudici clerico committat qui, ubi fieri possit, duos assessores probatae vitae, peritos in scientiis iuridicis vel humanis, ab Episcopo ad hoc munus approbatos, sibi asciscat; eidem iudici unico, nisi aliud constet, ea competunt quae collegio, praesidi vel ponenti tribuuntur.
§ 5. Tribunal secundae instantiae ad validitatem semper collegiale esse debet, iuxta praescriptum praecedentis § 3.
§ 6. A tribunali primae instantiae appellatur ad tribunal metropolitanum secundae instantiae, salvis praescriptis cann. 1438-1439 et 1444.
Art. 2
De iure impugnandi matrimonium
Can. 1674 – § 1. Habiles sunt ad matrimonium impugnandum: 1° coniuges; 2° promotor iustitiae, cum nullitas iam divulgata est, si matrimonium convalidari nequeat aut non expediat.
§ 2. Matrimonium quod, utroque coniuge vivente, non fuit accusatum, post mortem alterutrius vel utriusque coniugis accusari non potest, nisi quaestio de validitate sit praeiudicialis ad aliam solvendam controversiam sive in foro canonico sive in foro civili.
§ 3. Si autem coniux moriatur pendente causa, servetur can. 1518.
Art. 3
De causae introductione et instructione
Can. 1675 – Iudex, antequam causam acceptet, certior fieri debet matrimonium irreparabiliter pessum ivisse, ita ut coniugalis convictus restitui nequeat.
Can. 1676 – § 1. Recepto libello, Vicarius iudicialis si aestimet eum aliquo fundamento niti, eum admittat et, decreto ad calcem ipsius libelli apposito, praecipiat ut exemplar notificetur defensori vinculi et, nisi libellus ab utraque parte subscriptus fuerit, parti conventae, eidem dato termino quindecim dierum ad suam mentem de petitione aperiendam.
§ 2. Praefato termino transacto, altera parte, si et quatenus, iterum monita ad suam mentem ostendendam, audito vinculi defensore, Vicarius iudicialis suo decreto dubii formulam determinet et decernat utrum causa processu ordinario an processu breviore ad mentem cann. 1683-1687 pertractanda sit. Quod decretum partibus et vinculi defensori statim notificetur.
§ 3. Si causa ordinario processu tractanda est, Vicarius iudicialis, eodem decreto, constitutionem iudicum collegii vel iudicis unici cum duobus assessoribus iuxta can. 1673, § 4 disponat.
§ 4. Si autem processus brevior statutus est, Vicarius iudicialis agat ad normam can. 1685.
§ 5. Formula dubii determinare debet quo capite vel quibus capitibus nuptiarum validitas impugnetur.
Can. 1677 – § 1. Defensori vinculi, partium patronis et, si in iudicio sit, etiam promotori iustitiae ius est: 1° examini partium, testium et peritorum adesse, salvo praescripto can. 1559; 2° acta iudicialia, etsi nondum publicata, invisere et documenta a partibus producta recognoscere.
§ 2. Examini, de quo in § 1, n. 1, partes assistere nequeunt.
Can. 1678 – § 1. In causis de matrimonii nullitate, confessio iudicialis et partium declarationes, testibus forte de ipsarum partium credibilitate sustentae, vim plenae probationis habere possunt, a iudice aestimandam perpensis omnibus indiciis et adminiculis, nisi alia accedant elementa quae eas infirment.
§ 2. In iisdem causis, depositio unius testis plenam fidem facere potest, si agatur de teste qualificato qui deponat de rebus ex officio gestis, aut rerum et personarum adiuncta id suadeant.
§ 3. In causis de impotentia vel de consensus defectu propter mentis morbum vel anomaliam naturae psychicae iudex unius periti vel plurium opera utatur, nisi ex adiunctis inutilis evidenter appareat; in ceteris causis servetur praescriptum can. 1574.
§ 4. Quoties in instructione causae dubium valde probabile emerserit de non secuta matrimonii consummatione, tribunal potest, auditis partibus, causam nullitatis suspendere, instructionem complere pro dispensatione super rato, ac tandem acta transmittere ad Sedem Apostolicam una cum petitione dispensationis ab alterutro vel utroque coniuge et cum voto tribunalis et Episcopi.
Art. 4
De sententia, de eiusdem impugnationibus et exsecutione
Can. 1679 – Sententia, quae matrimonii nullitatem primum declaravit, elapsis terminis a cann. 1630-1633 ordinatis, fit exsecutiva.
Can. 1680 – § 1. Integrum manet parti, quae se gravatam putet, itemque promotori iustitiae et defensori vinculi querelam nullitatis sententiae vel appellationem contra eandem sententiam interponere ad mentem cann. 1619-1640.
§ 2. Terminis iure statutis ad appellationem eiusque prosecutionem elapsis atque actis iudicialibus a tribunali superioris instantiae receptis, constituatur collegium iudicum, designetur vinculi defensor et partes moneantur ut animadversiones, intra terminum praestitutum, proponant; quo termino transacto, si appellatio mere dilatoria evidenter appareat, tribunal collegiale, suo decreto, sententiam prioris instantiae confirmet.
§ 3. Si appellatio admissa est, eodem modo quo in prima instantia, congrua congruis referendo, procedendum est.
§ 4. Si in gradu appellationis novum nullitatis matrimonii caput afferatur, tribunal potest, tamquam in prima instantia, illud admittere et de eo iudicare.
Can. 1681 – Si sententia exsecutiva prolata sit, potest quovis tempore ad tribunal tertii gradus pro nova causae propositione ad normam can. 1644 provocari, novis iisque gravibus probationibus vel argumentis intra peremptorium terminum triginta dierum a proposita impugnatione allatis.
Can. 1682 – § 1. Postquam sententia, quae matrimonii nullitatem declaraverit, facta est exsecutiva, partes quarum matrimonium declaratum est nullum, possunt novas nuptias contrahere, nisi vetito ipsi sententiae apposito vel ab Ordinario loci statuto id prohibeatur.
§ 2. Statim ac sententia facta est exsecutiva, Vicarius iudicialis debet eandem notificare Ordinario loci in quo matrimonium celebratum est. Is autem curare debet ut quam primum de decreta nullitate matrimonii et de vetitis forte statutis in matrimoniorum et baptizatorum libris mentio fiat.
Art. 5
De processu matrimoniali breviore coram Episcopo
Can. 1683 – Ipsi Episcopo dioecesano competit iudicare causas de matrimonii nullitate processu breviore quoties:
1° petitio ab utroque coniuge vel ab alterutro, altero consentiente, proponatur;
2° recurrant rerum personarumque adiuncta, testimoniis vel instrumentis suffulta, quae accuratiorem disquisitionem aut investigationem non exigant, et nullitatem manifestam reddant.
Can. 1684 – Libellus quo processus brevior introducitur, praeter ea quae in can. 1504 recensentur, debet: 1° facta quibus petitio innititur breviter, integre et perspicue exponere; 2° probationes, quae statim a iudice colligi possint, indicare; 3° documenta quibus petitio innititur in adnexo exhibere.
Can. 1685 – Vicarius iudicialis, eodem decreto quo dubii formulam determinat, instructore et assessore nominatis, ad sessionem non ultra triginta dies iuxta can. 1686 celebrandam omnes citet qui in ea interesse debent.
Can. 1686 – Instructor una sessione, quatenus fieri possit, probationes colligat et terminum quindecim dierum statuat ad animadversiones pro vinculo et defensiones pro partibus, si quae habeantur, exhibendas.
Can. 1687 – § 1. Actis receptis, Episcopus dioecesanus, collatis consiliis cum instructore et assessore, perpensisque animadversionibus defensoris vinculi et, si quae habeantur, defensionibus partium, si moralem certitudinem de matrimonii nullitate adipiscitur, sententiam ferat. Secus causam ad ordinarium tramitem remittat.
§ 2. Integer sententiae textus, motivis expressis, quam citius partibus notificetur.
§ 3. Adversus sententiam Episcopi appellatio datur ad Metropolitam vel ad Rotam Romanam; si autem sententia ab ipso Metropolita lata sit, appellatio datur ad antiquiorem suffraganeum; et adversus sententiam alius Episcopi qui auctoritatem superiorem infra Romanum Pontificem non habet, appellatio datur ad Episcopum ab eodem stabiliter selectum.
§ 4. Si appellatio mere dilatoria evidenter appareat, Metropolita vel Episcopus de quo in § 3, vel Decanus Rotae Romanae, eam a limine decreto suo reiciat; si autem admissa fuerit, causa ad ordinarium tramitem in altero gradu remittatur.
Art. 6
De processu documentali
Can. 1688 – Recepta petitione ad normam can. 1676 proposita, Episcopus dioecesanus vel Vicarius iudicialis vel Iudex designatus potest, praetermissis sollemnitatibus ordinarii processus sed citatis partibus et cum interventu defensoris vinculi, matrimonii nullitatem sententia declarare, si ex documento, quod nulli contradictioni vel exceptioni sit obnoxium, certo constet de exsistentia impedimenti dirimentis vel de defectu legitimae formae, dummodo pari certitudine pateat dispensationem datam non esse, aut de defectu validi mandati procuratoris.
Can. 1689 – § 1. Adversus hanc declarationem defensor vinculi, si prudenter existimaverit vel vitia de quibus in can. 1688 vel dispensationis defectum non esse certa, appellare debet ad iudicem secundae instantiae, ad quem acta sunt transmittenda quique scripto monendus est agi de processu documentali.
§ 2. Integrum manet parti, quae se gravatam putet, ius appellandi.
Can. 1690 – Iudex alterius instantiae, cum interventu defensoris vinculi et auditis partibus, decernet eodem modo, de quo in can. 1688, utrum sententia sit confirmanda, an potius procedendum in causa sit iuxta ordinarium tramitem iuris; quo in casu eam remittit ad tribunal primae instantiae.
Art. 7
Normae generales
Can. 1691 – § 1. In sententia partes moneantur de obligationibus moralibus vel etiam civilibus, quibus forte teneantur, altera erga alteram et erga prolem, ad sustentationem et educationem praestandam.
§ 2. Causae ad matrimonii nullitatem declarandam, processu contentioso orali, de quo in cann. 1656-1670, tractari nequeunt.
§ 3. In ceteris quae ad rationem procedendi attinent, applicandi sunt, nisi rei natura obstet, canones de iudiciis in genere et de iudicio contentioso ordinario, servatis specialibus normis circa causas de statu personarum et causas ad bonum publicum spectantes.
Ratio procedendi
in causis ad matrimonii nullitatem declarandam
III Coetus Generalis Extraordinarius Synodi Episcoporum mense octobri anni 2014 habitus difficultatem fidelium adeundi Ecclesiae tribunalia perspexit. Quoniam vero Episcopus, sicut bonus Pastor, subditos suos speciali cura pastorali egentes obire tenetur, una cum definitis normis ad processus matrimonialis applicationem, visum est, pro comperta habita Petri Successoris Episcoporumque conspiratione in legis notitia propaganda, instrumenta quaedam praebere ut tribunalium opus respondere valeat fidelibus veritatem declarari postulantibus de exsistentia annon vinculi sui collapsi matrimonii.
Art. 1. Episcopus vi can. 383 § 1 animo apostolico prosequi tenetur coniuges separatos vel divortio digressos, qui propter suam vitae condicionem forte a praxi religionis defecerint. Ipse igitur cum parochis (cfr. can. 529 § 1) sollicitudinem pastoralem comparticipatur erga hos christifideles in angustiis constitutos.
Art. 2. Investigatio praeiudicialis seu pastoralis, quae in structuris paroecialibus vel dioecesanis recipit christifideles separatos vel divortio digressos de validitate sui matrimonii dubitantes vel de nullitate eiusdem persuasos, in eum finem vergit ut eorum condicio cognoscatur et colligantur elementa utilia ad processum iudicialem, ordinarium an breviorem, forte celebrandum. Quae investigatio intra pastorale opus dioecesanum de matrimonio unitarium evolvetur.
Art. 3. Eadem investigatio personis concredetur ab Ordinario loci idoneis habitis, competentiis licet non exclusive iuridico-canonicis pollentibus. Inter eas habentur in primis parochus proprius vel is qui coniuges ad nuptiarum celebrationem praeparavit. Munus hoc consulendi committi potest etiam aliis clericis, consecratis vel laicis ab Ordinario loci probatis.
Dioecesis, vel plures dioeceses simul, iuxta praesentes adunationes, stabilem structuram constituere possunt per quam servitium hoc praebeatur et componere, si casus ferat, quoddam Vademecum elementa essentialia ad aptiorem indaginis evolutionem referens.
Art. 4. Investigatio pastoralis elementa utilia colligit ad causae introductionem coram tribunali competenti a coniugibus vel eorum patrono forte faciendam. Requiratur an partes consentiant ad nullitatem petendam.
Art. 5. Omnibus elementis collectis, investigatio perficitur libello, si casus ferat, tribunali competenti exhibendo.
Art. 6. Cum Codex iuris canonici undique applicandus sit, salvis specialibus normis, etiam in matrimonialibus processibus, ad mentem can. 1691 § 3, praesens ratio non intendit summam totius processus minute exponere, sed praecipuas legis innovationes potissimum illustrare et ubi oporteat complere.
Titulus I - De foro competenti et de tribunalibus
Art. 7 § 1. Tituli competentiae de quibus in can. 1672 aequipollentes sunt, servato pro posse principio proximitatis inter iudicem et partes.
§ 2. Per cooperationem autem inter tribunalia ad mentem can. 1418 caveatur ut quivis, pars vel testis, processui interesse possit minimo cum impendio.
Art. 8 § 1. In dioecesibus quae proprio tribunali carent, curet Episcopus ut quam primum, etiam per cursus institutionis permanentis et continuae, a dioecesibus earumdemve coetibus et a Sede Apostolica in propositorum communione promotos, personae formentur quae in constituendo tribunali pro causis matrimonialibus operam navare valeant.
§ 2. Episcopus a tribunali interdioecesano ad normam can. 1423 constituto recedere valet.
Titulus II - De iure impugnandi matrimonium
Art. 9. Si coniux moriatur durante processu, causa nondum conclusa, instantia suspenditur donec alter coniux vel alius, cuius intersit, instet pro prosecutione; quo in casu legitimum interesse probandum est.
Titulus III - De causae introductione et instructione
Art. 10. Iudex petitionem oralem admittere potest, quoties pars libellum exhibere impediatur: ipse tamen notarium iubeat scriptis actum redigere qui parti legendus est et ab ea probandus, quique locum tenet libelli a parte scripti ad omnes iuris effectus.
Art. 11 § 1. Libellus tribunali dioecesano vel interdioecesano ad normam can. 1673, § 2 electo exhibeatur.
§ 2. Petitioni non refragari censetur pars conventa quae sese iustitiae tribunalis remittit vel, iterum rite citata, nullam praebet responsionem.
Titulus IV - De sententia, de eiusdem impugnationibus et exsecutione
Art. 12. Ad certitudinem moralem iure necessariam, non sufficit praevalens probationum indiciorumque momentum, sed requiritur ut quodlibet quidem prudens dubium positivum errandi, in iure et in facto, excludatur, etsi mera contrarii possibilitas non tollatur.
Art. 13. Si pars expresse declaraverit se quaslibet notitias circa causam recusare, censetur se facultati obtinendi exemplar sententiae renuntiasse. Quo in casu, eidem notificari potest dispositiva sententiae pars.
Titulus V - De processu matrimoniali breviore coram Episcopo
Art. 14 § 1. Inter rerum et personarum adiuncta quae sinunt causam nullitatis matrimonii ad tramitem processus brevioris iuxta cann. 1683-1687 pertractari, recensentur exempli gratia: is fidei defectus qui gignere potest simulationem consensus vel errorem voluntatem determinantem, brevitas convictus coniugalis, abortus procuratus ad vitandam procreationem, permanentia pervicax in relatione extraconiugali tempore nuptiarum vel immediate subsequenti, celatio dolosa sterilitatis vel gravis infirmitatis contagiosae vel filiorum ex relatione praecedenti vel detrusionis in carcerem, causa contrahendi vitae coniugali omnino extranea vel haud praevisa praegnantia mulieris, violentia physica ad extorquendum consensum illata, defectus usus rationis documentis medicis comprobatus, etc.
§ 2. Inter instrumenta quae petitionem suffulciunt habentur omnia documenta medica quae evidenter inutilem reddere possunt peritiam ex officio exquirendam.
Art. 15. Si libellus ad processum ordinarium introducendum exhibitus sit, at Vicarius iudicialis censuerit causam processu breviore pertractari posse, in notificando libello ad normam can. 1676 § 1, idem partem conventam quae eum non subscripserit invitet, ut tribunali notum faciat num ad petitionem exhibitam accedere et processui interesse intendat. Idem, quoties oporteat, partem vel partes quae libellum subscripserint invitet ad libellum quam primum complendum ad normam can. 1684.
Art. 16. Vicarius iudicialis semetipsum tamquam instructorem designare potest; quatenus autem fieri potest, nominet instructorem ex dioecesi originis causae.
Art. 17. In citatione ad mentem can. 1685 expedienda, partes certiores fiant se posse, tribus saltem ante sessionem instructoriam diebus, articulos argumentorum, nisi libello adnexi sint, exhibere, super quibus interrogatio partium vel testium petitur.
Art. 18. § 1. Partes earumque advocati assistere possunt excussioni ceterarum partium et testium, nisi instructor, propter rerum et personarum adiuncta, censuerit aliter esse procedendum.
§ 2. Responsiones partium et testium redigendae sunt scripto a notario, sed summatim et in iis tantummodo quae pertinent ad matrimonii controversi substantiam.
Art. 19. Si causa instruitur penes tribunal interdioecesanum, Episcopus qui sententiam pronuntiare debet est ille loci, iuxta quem competentia ad mentem can. 1672 stabilitur. Si vero plures sint, servetur pro posse principium proximitatis inter partes et iudicem.
Art. 20 § 1. Episcopus dioecesanus pro sua prudentia statuat modum pronuntiationis sententiae.
§ 2. Sententia, ab Episcopo utique una cum notario subscripta, breviter et concinne motiva decisionis exponat et ordinarie intra terminum unius mensis a die decisionis partibus notificetur.
Titulus VI - De processu documentali
Art. 21. Episcopus dioecesanus et Vicarius iudicialis competentes determinantur ad normam can. 1672.