Rodil se je leta 1486 v kraju Vitoria, v španski provinci Álava. Vstopil je v dominikanski red in bil nato poslan na študij na pariško univerzo, kjer je kot študent in kasneje profesor ostal 16 let. Ob vrnitvi v Španijo je leta 1523 začel poučevati v kraju Valladolid in bil samo tri leta zatem izvoljen za predstojnika katedre za teologijo na univerzi v Salamanki. V svojem poučevanju o vojnah med Francijo in Španijo ni sprejemal skupnega španskega pogleda o krivdi francoskega kralja, ker turške grožnje ni vzel zares. Napake je videl na obeh straneh in je svaril pred francosko-španskim sporom, ki da bo uničil krščanstvo. Obsojal je ravnanje vladajočih oblasti in kritiziral duhovščino, ki se ni držala dolžnosti rezidence v župnijah in ker se ni dovolj posvečala skrbi za uboge.

Dvomil je v pravičnost španskega osvajanja novega sveta. Kot redovnik se ni strinjal s tem, da je vojno mogoče upravičiti zato, ker so ljudje pogani oziroma ker se ne želijo spreobrniti. Zagovarjal je stališče, da imajo pogani pravico do svoje lastnine in svojih pravil in običajev. Po mnenju Frančiška de Vitoria ni mogoče govoriti o odkritju novih ozemelj na način, kot da ta ne bi bila že prej poseljena in je zato edina možna utemeljitev osvajanja lahko zaščita nedolžnih pred kanibalizmom in človeškim trpljenjem. Če je krščanski vladar domnevno vladal nad določeno kolonijo, je bila njegova dolžnost, da ji nudi enake koristi, kot jih nudi na ozemlju države, od koder prihaja. Zagotoviti je moral zadostno število ljudi za preverjanje tega, če se zakoni pravilno izvršujejo.

Na Salamanki je Frančišek de Vitoria obnovil študij o delih sv. Tomaža Akvinskega. Nobeno od njegovih predavanj se ni ohranilo, razen študentskih zapiskov, je pa ostalo ohranjenih ogromno njegovih povzetkov letnih predavanj. Tudi po 26. letih poučevanja je svoja predavanja vsako leto napisal znova, rekoč študentom, da zapiski prejšnjih let niso več uporabni. Na vprašanja študentov je odgovarjal tako med kot po predavanjih, ki so bila živahna in duhovita.

Njegovi zapisi o vojni so se nanašali na možnost omejevanja grozot sodobne vojne. Načeloma zanj vojna ni bila upravičena, razen, če je šlo za obrambo pred nasiljem ali za popravo hude napake. Zagovarjal je stališče, da je potrebno pred napovedjo vojne vse napore vložiti v poskus doseganja sprave. Vladar bi moral premisliti o tem, da ne bo vojna povzročila več škode kot koristi. Nedolžne je mogoče ubiti le v primeru, ko jih nikakor ni mogoče ločiti od teh, ki se bojujejo. Če bi vladarju osebna vest govorila, da je vojna napaka, ne bi smel iti v njo.

Zaradi njegovih argumentov, ki so vključevali moralna načela, se je španski kralj Karel V. pogosto posvetoval z njim. Leta 1530 ga je v pismu vprašal za mnenje o ločitvi angleškega kralja Henrika VIII. To ga je vodilo k temu, da je začel predavati zakonsko pravo. Leta 1539 mu je kralj sam napisal pismo, v katerem se je zanimal za možnost, da bi 12 učenih in pobožnih menihov poslal v Mehiko, da bi tam osnovali univerzo. Karel V. mu je leta 1541 dvakrat pisal zaradi Indijancev. Leta 1545 je princ Filip (kasnejši Filip II. Španski) v imenu svojega očeta napisal pismo Frančišku, v katerem ga je povabil na tridentinski koncil.

Vpliv Frančiška de Vitoria je bil izredno razširjen. Hodil je po univerzah in vplival na kraljeve svetovalce. Več kot 5000 študentov je šlo skozi njegova predavanja, 24 izmed njih pa je prevzelo katedre v Salamanki. 

Frančiška de Vitoria imenujejo za začetnika mednarodnega prava. Njegova pozicija je blizu tradicionalnemu mednarodnemu pravu kot pravu narodov (ius gentium).

Povzeto po Encyclopaedia Britannica in Columbia College