Apostolsko pismo Dodelitev nekaterih pristojnosti

APOSTOLSKO PISMO
PAPEŽA FRANČIŠKA
V OBLIKI »MOTUPROPRIJ«
Dodelitev nekaterih pristojnosti
S KATERIM SE SPREMINJAJO NEKATERE NORME
ZAKONIKA CERKVENEGA PRAVA
IN
ZAKONIKA KANONOV VZHODNIH CERKVA

Dodelitev nekaterih pristojnosti glede določb v zakonikih, katerih cilj je zagotavljanje enotnosti discipline vesoljne Cerkve, izvršni oblasti v krajevnih Cerkvah in cerkvenih institucijah, ustreza cerkveni dinamiki občestva in povečuje bližino. Zdrava decentralizacija lahko daje le prednost tej dinamiki, ne da bi pri tem ogrozila njeno hierarhično razsežnost.

Glede na cerkveno kulturo in pravno miselnost, ki je značilna za posamezen zakonik, se mi je zdelo primerno spremeniti doslej veljavno zakonodajo o nekaterih specifičnih vsebinah, pri čemer bi se dodelile ustrezne pristojnosti. Namen je predvsem spodbuditi občutek kolegialnosti in pastoralne odgovornosti škofov, tistih v škofijah ali eparhijah oziroma zbranih v škofovskih konferencah ali v skladu z vzhodnimi hierarhičnimi strukturami, kot tudi višjih predstojnikov, ter podpreti načela racionalnosti, učinkovitosti in zmogljivosti.

Te normativne spremembe še bolj odražajo skupno in pluralno univerzalnost Cerkve, ki vključuje razlike, ne da bi jih homologirala, z jamstvom službe rimskega škofa kar zadeva enotnost. Hkrati se spodbuja hitrejša učinkovitost pastoralnega vodenja krajevnih oblasti, k čemur bo pripomogla tudi bližina ljudem in okoliščinam, ki jo zahtevajo.

Glede na vse to določam, kot sledi:

Čl. 1
Kan. 237 § 2 ZCP glede ustanovitve medškofijskega semenišča in lastnih statutov nadomešča izraz  odobritev z izrazom potrditev in se glasi takole:
§ 2. Medškofijsko semenišče naj se ne ustanovi, dokler ni škofovska konferenca, če gre za njeno celotno ozemlje, drugače pa tisti škofje, ki se jih tiče, prejela potrditve Apostolskega sedeža tako za njegovo ustanovitev kot njegov statut.

Čl. 2
Kan. 242 § 1 ZCP glede uredbe o duhovniški vzgoji, ki jo izda škofovska konferenca nadomešča izraz odobritev z izrazom potrditev in se glasi takole:
§ 1. Vsak narod naj ima uredbo o duhovniški vzgoji, ki jo v skladu normami, določenimi s strani najvišje cerkvene oblasti, izda škofovska konferenca, potrdi pa Sveti sedež; prilagaja naj se tudi z novimi dopolnili, ki jih prav tako potrdi Sveti sedež, in opredelijo glavna načela in splošne določbe o poučevanju v semenišču, ki so prilagojene pastoralnim potrebam posameznega območja ali regije.

Čl. 3
Besedilo kan. 265 ZCP glede instituta inkardinacije dodaja strukturam, v katere so lahko inkardinirani kleriki, še javna združenja klerikov, ki so s strani Svetega sedeža dobili takšno veljavo, da se tako poenoti s kan. 357 § 1 ZKVC. Glasi se takole:
Vsak klerik mora biti inkardiniran v kako delno Cerkev ali osebno prelaturo ali kako ustanovo posvečenega življenja ali družbo, ki ima to pravico, ali tudi v javno združenje klerikov, ki je s strani Svetega sedeža dobilo takšno veljavo, tako da kleriki, ki nimajo predstojnika, ali brezdomci, nikakor niso dopustni.

Čl. 4
Kan. 604 ZCP glede reda devic in njihove pravice do združevanja vključuje nov paragraf, ki se glasi takole:
§ 3. Krajevni škof je pristojen za priznavanje in ustanovitev takih združenj na škofijski ravni na svojem območju; na nacionalni ravni je za svoje območje za to pristojna škofovska konferenca.

Čl. 5
Kan. 686 § 1 ZCP in kan. 489 § 2 ZKVC glede dovoljenja članu z večnimi zaobljubami za bivanje zunaj redovne hiše iz tehtnega razloga, podaljšujeta časovno obdobje na pet let; pristojnost za podaljšanje dovoljenja ali podelitev je pridržana Svetemu sedežu ali krajevnemu škofu. Kanon se glasi takole:

ZCP – 686 § 1: Vrhovni predstojnik more iz tehtnega razloga in s privolitvijo svojega sveta podeliti članu z večnimi zaobljubami dovoljenje za bivanje zunaj redovne hiše, vendar največ za pet let, s predhodno privolitvijo ordinarija kraja, kjer mora bivati, če gre za klerika. Podaljšati dovoljenje ali ga podeliti za več kot pet let je pridržano samo Svetemu sedežu ali krajevnemu škofu, če gre za škofijskopravne ustanove.

ZKVC – Kan. 489 § 2: Eparhialni škof lahko podeli to dovoljenje za pet let.

Čl. 6
Kan. 688 § 2 ZCP ter kan. 496 §§ 1-2 in 546 § 2 ZKVC glede redovnika z začasnimi zaobljubami, ki iz tehtnega razloga prosi, da bi zapustil ustanovo, podeljujejo pristojnost dovoljenja, da odide, vrhovnemu predstojniku, ki ima privolitev svojega sveta, bodisi, glede na latinski zakonik, v papeškopravnih ali škofijskopravnih ustanovah oziroma v samostanih sui iuris; bodisi, glede na vzhodni zakonik, v samostanu sui iuris, v kakem redu oziroma kongregaciji.

Zato se § 2 kan. 496 ZKVC odpravi, ostali kanoni pa se glasijo takole:
ZCP – Kan. 688 § 2: Kdor v času trajanja začasnih zaobljub iz tehtnega razloga prosi, da bi zapustil ustanovo, more od vrhovnega predstojnika s privolitvijo njegovega sveta dobiti dovoljenje, da odide; za samostane sui iuris, ki jih omenja kan. 615, mora dovoljenje za veljavnost potrditi škof hiše, kateri član pripada.

ZKVC – Kan. 496: Tisti, ki se želi v času trajanja začasnih zaobljub iz tehtnega razloga ločiti od samostana in se vrniti v svetno življenje, predloži prošnjo predstojniku samostana sui iuris, ki s privolitvijo svojega sveta podeli dovoljenje, da odide, razen če območno pravo pridržuje to pravico patriarhu za samostane, ki se nahajajo znotraj meja na območju patriarhalne Cerkve.

ZKVC – 546 § 2: Tisti, ki v času trajanja začasnih zaobljub iz tehtnega razloga prosi, da bi zapustil red ali kongregacijo, more dobiti dovoljenje vrhovnega predstojnika s privolitvijo njegovega sveta, da se dokončno loči od reda ali kongregacije in vrne v svetno življenje z učinki, ki jih omenja kan. 493.

Čl. 7
Kan. 699 § 2 in 700 ZCP ter kan. 499, 501 § 2, 552 § 1 ZKVC se spremenijo tako, da odločba o odslovitvi redovnika z začasnimi ali večnimi zaobljubami iz tehtnega razloga učinkuje od trenutka, ko vrhovni predstojnik s privolitvijo svojega sveta izda odločbo in z njo seznani naslovljenca, kateremu se prizna pravica do priziva. Zato se spreminja besedilo teh kanonov in se glasi takole:
ZCP – 699 § 2: V samostanih sui iuris, ki jih omenja kan. 615, je za odreditev odslovitve pristojen višji predstojnik s privolitvijo svojega sveta.

ZCP – 700:  Odločba o odslovitvi, ki se nanaša na redovnika, učinkuje od trenutka, ko je z njo seznanjen naslovljenec. Da je odločba veljavna, mora biti v njej navedena pravica, ki jo uživa odslovljeni redovnik, da v desetih dneh, odkar je odločbo sprejel na znanje, vloži pritožbo na pristojno oblast. Pritožba ima odložilni učinek.

ZKVC – Kan. 499: Med trajanjem začasnih zaobljub lahko člana odslovi predstojnik samostana sui iuris s privolitvijo svojega sveta v skladu s kan. 552 §§ 2 in 3; da je odslovitev veljavna, jo mora potrditi patriarh, če območno pravo tako določa za samostane, ki se nahajajo na ozemlju patriarhalne Cerkve.  

ZKVC – Kan. 501 § 2: Zoper odločbo o odslovitvi lahko član v 15. dneh bodisi vloži pritožbo, ki ima odložilni učinek, bodisi prosi, da se primer obravnava po sodni poti.

ZKVC – Kan. 552 § 1: Člana z začasnimi zaobljubami lahko odslovi vrhovni predstojnik s privolitvijo svojega sveta.

Čl. 8
Kan. 775 § 2 ZCP glede izdaje katekizmov za določeno področje s strani škofovske konference nadomešča izraz odobritev z izrazom potrditev in se glasi takole:
§ 2: Dolžnost škofovske konference je, če se zdi koristno, poskrbeti, da se ob predhodni potrditvi Apostolskega sedeža izdajo katekizmi za njeno področje.

Čl. 9
Kan. 1308 ZCP in kan. 1052 ZKVC glede zmanjšanja mašnih obveznosti spreminjata pristojnosti in se glasita takole:
ZCP – Kan. 1308 § 1: Zmanjšanje mašnih obveznosti, ki se sme opraviti le iz upravičenega in nujnega razloga, je pridržano krajevnemu škofu in vrhovnemu predstojniku kleriške ustanove posvečenega življenja ali kleriške družbe apostolskega življenja.

§ 2. Krajevni škof ima pravico zaradi zmanjšanih dohodkov, dokler ta razlog traja, zmanjšati obveznosti sorazmerno višini zakonito veljavnega škofijskega daru za maše iz volil, ki so samostojne, če le ni nikogar, ki bi bil dolžan in bi se ga dalo koristno prisiliti, da bi povečal dar za mašno opravilo.

§ 3. Krajevni škof ima tudi pravico zmanjšati mašne obveznosti ali maše iz volil, ki bremenijo cerkveno ustanovo, če so dohodki postali nezadostni, da bi se lahko dosegel namen, ki je isti cerkveni ustanovi lasten.

§ 4. Iste pravice, ki so omenjene v §§ 2 in 3, ima tudi vrhovni predstojnik kleriške ustanove posvečenega življenja ali kleriške družbe apostolskega življenja.

ZKVC – Kan. 1052 § 1: Zmanjšanje obveznosti obhajanja božje liturgije je pridržano eparhialnemu škofu in vrhovnemu predstojniku ustanove posvečenega življenja ali redovniške družbe posvečenega življenja, ki je kleriška.

§ 2. Eparhialni škof ima pravico zaradi zmanjšanih dohodkov, dokler ta razlog traja, v višini darov, ki so legitimno v veljavi v eparhiji, zmanjšati število obhajanj božanske liturgije, če le ni nikogar, ki bi bil dolžan in bi se ga dalo koristno prisiliti, da bi povečal dar.

§ 3. Eparhialni škof ima tudi pravico zmanjšati obveznosti obhajanja božanske liturgije, ki bremenijo cerkveno ustanovo, če so dohodki postali nezadostni, da bi se lahko dosegel namen, zaradi katerega so bili darovi sprejeti.

§ 4. Pravice, ki so omenjene v §§ 2 in 3, imajo tudi vrhovni predstojniki ustanov posvečenega življenja ali redovniške družbe posvečenega življenja, ki so kleriške.

§ 5. Pravice, ki so omenjene v §§ 2 in 3, lahko eparhialni škof poveri samo škofu pomočniku, pomožnemu škofu, protosincelu in sincelom, ki jih ne morejo poveriti naprej.

Čl. 10
Kan. 1310 ZCP in 1054 ZKVC glede obveznosti, povezane s pobožnimi nameni in ustanovami, spreminjata pristojnosti in se glasita takole:

ZCP – Kan. 1310 § 1: Volila vernikov v pobožne namene lahko ordinarij zmanjša, ublaži ali spremeni, a le iz upravičenega in nujnega razloga, ko se posvetuje s prizadetimi in svojim gospodarskim svetom in ko ohrani ustanoviteljevo voljo, kakor najbolj more.

§ 2. V drugih primerih se je treba obrniti na Apostolski sedež.

ZKVC – Kan. 1054 § 1: Volila krščanskih vernikov, ki so darovali ali zapustili svoje premoženje v pobožne namene lahko hierarh zmanjša, ublaži ali spremeni, a le iz upravičenega in nujnega razloga, ko se je posvetoval s prizadetimi in pristojnim svetom in ko ohrani ustanoviteljevo voljo, kakor najbolj more.

§ 2. V vseh drugih primerih o tej stvari se je treba obrniti na Apostolski sedež ali na patriarha, ki odloči s privolitvijo stalnega sinoda.

Kar je določeno s tem apostolskim pismom v obliki motuproprija, ukazujem, da ima trdno in stalno veljavo kljub vsemu nasprotnemu, četudi bi bilo vredno posebne omembe, in naj se razglasi z objavo v L'Osservatore Romano, ter stopi v veljavo 15. februarja 2022 ter se potem objavi v uradnem komentarju Acta Apostolicae Sedis.

V Rimu, pri Sv. Petru, 11. februarja leta 2022, na god blažene Lurške Matere Božje, v devetem letu pontifikata.