V povezavi s primerom p. Marka Ivana Rupnika smo na Kanonskopravnem inštitutu prejeli novinarska vprašanja s prošnjo za pojasnila pravne narave. Vprašanja in odgovore objavljamo v nadaljevanju.

Kakšne so obveznosti Cerkve v takih primerih, ko gre za prijave, ki se nanašajo na dejanja izpred toliko let, ali mora Dikasterij za nauk vere zdaj vse informacije posredovati jezuitom?

V pravnih normah Katoliške cerkve poznamo hujša kazniva dejanja proti svetosti zakramenta pokore in sprave (spoved), ki so pridržana Dikasteriju za nauk vere. Takšno dejanje je recimo odveza soudeleženca pri grehu zoper šesto Božjo zapoved (gl. Določila glede kaznivih dejanj, ki so pridržana Kongregaciji za nauk vere, čl. 4, t. 1 - Razglasil jih je 7. 12. 2021 papež Frančišek).

Papež Frančišek je leta 2019 razglasil tudi apostolsko pismo v obliki motu proprio, s katerim je izdal posebne norme, ki se uporabljajo v primerih prijav klerikov oziroma članov ustanov posvečenega življenja ali družb apostolskega življenja (redovnikov) in se nanašajo na kazniva dejanja zoper šesto Božjo zapoved, in sicer: s silo ali grožnjo ali z zlorabo oblasti prisiljevati nekoga, da izvrši ali se podvrže spolnemu dejanju; izvršitev spolnega dejanja z mladoletno ali ranljivo osebo; ustvarjanje, razkazovanje, posedovanje ali razširjanje otroške pornografije, vključno po elektronski poti, kot tudi pridobivanje ali prepričevanje mladoletne ali ranljive osebe za sodelovanje v pornografskih predstavah (čl. 1 § 1, a). Zakonodajalec pojasni, da je v skladu s temi normami ranljiva oseba vsaka oseba v stanju bolezni, fizične ali psihične šibkosti oziroma odvzete osebne svobode, ki dejansko, četudi občasno, omejuje njeno zmožnost razumeti oziroma hoteti ali kakorkoli se upreti napadu (čl. 1 § 2, b).

Klerik oziroma član ustanove posvečenega življenja ali družbe apostolskega življenja je vsakič, ko izve ali ima utemeljene razloge za to, da verjame, da je bilo storjeno kaznivo dejanje zoper šesto Božjo zapoved, dolžan nemudoma prijaviti dejanje ustreznemu predstojniku. Prijavo je mogoče zmeraj posredovati na Sveti sedež, bodisi neposredno ali pa preko papeškega predstavnika.

Kazenski postopki v zvezi s kaznivimi dejanji, ki so pridržana Dikasteriju za nauk vere, zastarajo po dvajsetih letih, a ima dikasterij pravico, da v posameznih primerih ukine zastaralni rok. To je diskrecijska pravica dikasterija.

V primeru p. Rupanika, kolikor je znano iz javno dostopnih podatkov v medijih, je šlo za dve vrsti obravnave kaznivih dejanj: odveze soudeleženca pri grehu zoper šesto Božjo zapoved (spoved) in druge vrste obtožb (kazenske narave) v zvezi s članicami skupnosti Loyola. Družba Jezusova (jezuiti) je (bila) v stiku z Dikasterijem za nauk vere in informacije so tekle obojestransko.

Ali imajo domnevne žrtve znotraj Cerkvenega prava še kakšno možnost, še kakšno pot, da prijavijo pritožbe?

Kot omenjeno zgoraj imajo domnevne žrtve vedno pravico in možnost, da po kanonskopravnih normah podajo prijavo. To možnost je v teh dneh izpostavila Družba Jezusova (jezuiti) v Rimu, pa tudi slovenski jezuiti (https://jezuiti.si/blog/2022/12/20/primer-rupnik-izjava-delegata-mednarodnih-his-v-rimu-in-slovenske-province-druzbe-jezusove/). 

Kakšna je sploh vloga Slovenske cerkve glede na to, da je pater Rupnik leta deloval v tujini?

Za odgovor na to vprašanje sta najbolj kompetentni Slovenska škofovska konferenca in Konferenca redovnih ustanov Slovenije.