O obtožbah p. Marka Ivana Rupnika je bilo v dnevnem tisku že veliko napisanega. Nekatere trditve je treba pojasniti z vidika kanonskega prava. Trenutno se lahko sklicujemo zgolj na dva verodostojna dokumenta: na izjavo provinciala slovenskih jezuitov p. Mirana Žvanuta v zvezi z obtožbami zoper p. Marka Ivana Rupnika in na intervju, ki ga je z jezuitskim generalom p. Arturo Soso opravil António Marujo.

P. Miran Žvanut v svoji izjavi navaja, da je Dikasterij za nauk vere, po opravljeni predhodni preiskavi presodil, da se obtožbe zoper p. Rupnika lahko štejejo za »zastarane«. Podobno je v intervjuju povedal tudi p. Arturo Sosa, da je šlo za dejanja, ki so se zgodila pred 30 leti in da obstaja sum, da »so presegla meje tistega, kar se dogaja med odraslimi osebami«.

Kljub temu nekateri spletni portali navajajo še druge obtožbe, med drugim, da je p. Marko Ivan Rupnik obtožen tudi kaznivega dejanja po kan. 977 (odveza soudeleženca pri grehu zoper šesto božjo zapoved) za katero je vnaprej izrečena kazen izobčenja (kan. 1384). Slovenski spletni mediji to imenujejo »enega najhujših zločinov v Katoliški cerkvi«. Ker te trditve vzbujajo med bralci veliko dvomov in vprašanj, želimo z vidika kanonskega prava pojasniti, kaj pomeni kaznivo dejanje »odveza soudeleženca« (absolutio complicis) in kaj »vnaprej izrečeno izobčenje«.

1. Odveza, ki jo spovednik podeli soudeležencu pri grehu zoper šesto božjo zapoved (absolutio complicis), je neveljavna, razen v smrtni nevarnosti (kan. 977). Cerkveno pravo zelo široko opredeli kaznivo dejanje. Spovednik lahko z osebo istega ali nasprotnega spola na različne načine greši zoper šesto božjo zapoved. Lahko gre za različna dejanja (poljub, dotik, spolna združitev itd.) ali besede, znamenja ali poglede, ki so grešne narave, ker si jih duhovnik ne bi smel dovoliti, in za dejanja zoper šesto božjo zapoved, to je zoper čistost oz. zoper duhovnikovo obljubo celibata. Zato je krivično, če se »greh zoper šesto božjo zapoved« razlaga zgolj kot »spolno dejanje«. Za slovenskega bralca to pomeni samo eno: da je šlo za dejanje, ki samo po sebi vodi v roditev otroka. Za kakšno dejanje je v resnici šlo v primeru p. Rupnika, ne vemo, zato je treba z vidika kanonskega prava obtožbo razlagati zelo ozko – morda je šlo zgolj za nedovoljen telesni dotik med dvema odraslima osebama. Ne glede na to, za kakšno dejanje gre, vedno je kaznivo, če spovednik soudeležencu za to dejanje podeli zakramentalno odvezo.

2. Spovednika, ki soudeležencu podeli zakramentalno odvezo, zadene vnaprej izrečeno izobčenje (kan. 1384), ki je pridržano Apostolskemu sedežu. Izobčenje je zdravilna kazen in pomeni, da se je storilec s samim dejanjem postavil zunaj cerkvenega občestva. Od tistega trenutka naprej storilcu ugasnejo vse pravice, ki jih je imel kot duhovnik. Ni mu dovoljeno opravljati dejanj, ki jih običajno opravlja vsak duhovnik (npr. da obhaja sv. mašno daritev). Vsa opravila, ki bi jih duhovnik še naprej opravljal, so nedopustna. Se pa lahko osebno ali po spovedniku vedno obrne na Apostolski sedež (neposredno na papeža ali na Apostolsko penitenciarijo) in prosi za odvezo od greha in oprostitev od kazni.

3. Pristojna oblast (npr. papež ali Dikasterij za nauk vere), če prejme prijavo kaznivega dejanja, lahko takoj pozove domnevnega storilca, da prizna kaznivo dejanje ali pa se brani, da tega ni storil. Če duhovnik prizna kaznivo dejanje (prizna, da je res podelil odvezo soudeležencu pri grehu zoper šesto božjo zapoved) in dejanje obžaluje, lahko vedno prejme odvezo od greha in oprostitev od kazni. Običajno se takemu spovedancu, kot pri vsaki spovedi, naloži še primerna pokora.

4. Vnaprej izrečeno izobčenje ni trajna kazen. Traja za čas trdovratnosti in ugasne v trenutku priznanja in iskrenega kesanja.

P. Arturo Sosa je v svojem intervjuju še povedal, da bo jezuitska skupnost storila vse, da se omenjeni primer zaključi v skladu s predpisi cerkvenega prava v dobro vseh, ki so bili vpleteni.

Dr. Stanislav Slatinek,
predstojnik katedre za cerkveno pravo na UL TEOF