Vera zaročencev, ki so utrpeli ločitev
Vera je skrivnost, »ki človeka povezuje z Bogom, in je nekaj osebnega, intimnega« (Valentan 2019c, 6). Skrivnost ,osebne vere‘ se zgodi v intimnem odnosu med Bogom in človekom (De Paolis 2017, 270). Je »osebna pritrditev človeka Bogu« (Turnšek 2021, 980) in hkrati »odgovor na celovit osebni nagovor razodetega Boga« (Klun 2021, 789). Pojem osebne vere mora zato vključevati »osebni odnos z umrlim in vstalim Gospodom« (Turnšek 2021, 980). Zakonci, ki verujejo, se prepoznavajo kot ljudje, vredni spoštovanja. Osebna vera zakonce osredinja na bistveno: češčenje Boga in medsebojno ljubezen. »Iskreno in ponižno češčenje Boga« zakoncev »ne vodi k delitvam, sovraštvu in nasilju« (Frančišek 2015, tč. 139), temveč k spoštovanju in ljubezni. Moč zakoncev je prav v tem, da središče moči postavijo izven sebe in zaupajo v Boga, ki je njihova moč (Klun 2021, 789). Tako zakonci lahko iščejo skupne stvari, ki so dobre – in si prizadevajo za mirno sožitje.
V današnjem času škandali in veri nenaklonjena civilna družba osebno vero v Boga v zakoncih uničujejo. Bolj kot osebna vera se ohranjata tradicija in ritualizem, ki pa za stabilno zakonsko življenje še zdaleč nista dovolj. »To pa odseva v razkoraku med osebno vero in obhajanjem zakramentov.« (Turnšek 2021, 980) Zato mnogi zakonci živijo brez osebne vere in so od Boga oddaljeni. O tem pričajo številne raziskave in študije (Simoni, Osweska in Pate 2019, 540–544).