Papež diplomatskemu zboru

Trenutno je 183 držav, ki imajo diplomatske odnose s Svetim sedežem. K tem je potrebno dodati še Evropsko skupnost in Suvereni malteški viteški red. V Rimu je 87 veleposlaniških pisarn, vključeni tudi Evropske unije in Suverenega malteškega viteškega reda. V Rimu imajo sedež in tudi pisarno Liga arabskih držav, Mednarodna organizacija za migracije in Visoki komisariat Združenih narodov za begunce.

V letu 2021 je bil 10. februarja ratificiran Sedmi dodatni sporazum med Svetim sedežem in Republiko Avstrijo h Konvenciji o urejanju premoženjskih razmerij z dne 23. junija 1960 in podpisan 12. novembra 2020. Dne 26. novembra 2021 je Sveti sedež deponiral listino o ratifikaciji Globalne konvencije o priznavanju kvalifikacij v visokem šolstvu, ki jo je UNESCO sprejel 25. novembra 2019. Poleg tega je bilo 31. maja formalizirano sodelovanje Svetega sedeža pri delu Svetovne zdravstvene organizacije kot nečlanice opazovalke.

Govor papeža Frančiška

Uvodni del: Pozdravi in ugotovitev trenutnega stanja v svetu

Ekscelence, gospodje in gospe!
Včeraj se je zaključil božični bogoslužni čas, ki je ugoden čas za gojenje družinskih odnosov, ki so večkrat raztreseni in oddaljeni ali pa je namesto njih vse kaj drugega, kakor je to pogosto čez leto, s številnimi drugimi obveznostmi. Danes želimo nadaljevati s skupnim srečanjem v duhu velike družine, ki se sreča in se pogovarja. Navsezadnje je namen diplomacije, da pomaga odpraviti nesoglasja človeškega sobivanja,  še zlasti spodbuja slogo in poskuša, ko prebrodimo živi pesek konfliktnosti, ponovno odkriti pomen globoke edinosti v realnosti.

Še posebej sem vam hvaležen, da ste se danes hoteli udeležiti našega letnega »srečanja družine«, ki je ugodna priložnost za medsebojno oblikovanje dobrih želja za novo leto ter da skupaj pogledamo svetlobe in sence našega časa. Posebno zahvalo namenjam dekanu, Njegovi ekscelenci gospodu Georgeu Poulidesu, ciprskemu veleposlaniku, za ljubeznive besede, ki mi jih je namenil v imenu celotnega diplomatskega zbora. Preko vas bi želel, da moj pozdrav in moja naklonjenost dosežeta tudi narode, ki jih predstavljate.

Vaša navzočnost je vedno otipljivo znamenje pozornosti vaših držav, ki jo imajo do Svetega sedeža in do njegove vloge v mednarodni skupnosti. Mnogi med vami so za današnji dogodek prišli iz drugih prestolnic in se tako pridružili močni skupini veleposlanikov, ki so rezidenti v Rimu in katerim se bo pridružil tudi (veleposlanik) švicarske konfederacije.

Dragi veleposlaniki, v teh dneh vidimo, kako boj proti pandemiji zahteva precejšnja prizadevanja vseh, zato novo leto obeta, da bo zelo zahtevno. Koronavirus nadaljuje z ustvarjanjem družbene osamitve ter žanje žrtve. Med tistimi, ki so zaradi tega izgubili življenje, bi rad tukaj spomnil na pokojnega monsinjorja Alda Giordana, v diplomatski skupnosti zelo dobro poznanega in cenjenega apostolskega nuncija. Istočasno pa smo lahko ugotavljali, da se je tam, kjer je bila učinkovita cepilska kampanja, zmanjšalo tveganje za težak potek bolezni.

Zato je pomembno, da se lahko nadaljuje, kolikor je mogoče z imunizacijo prebivalstva, kar pa zahteva številna osebna in politična prizadevanja celotne mednarodne skupnosti. Predvsem na osebnem nivoju smo vsi odgovorni, da skrbimo za nas same ter za naše zdravje, kar pa se prevede tudi v spoštovanje zdravja tistega, ki nam je blizu. Skrb za zdravje je moralna dolžnost. Žal pa vedno bolj ugotavljamo, da živimo v svetu močnih ideoloških nasprotij. Večkrat se pustimo določati trenutni ideologiji, ki je pogosto zgrajena na neutemeljenih novicah ali slabo dokumentiranih dejstvih. Danes ideološka trditev trga vezi človeškega razuma z objektivno realnostjo stvari. Ravno pandemija pa nam nalaga neke vrste »skrb za realnost«, ki pa zahteva, da se neposredno soočimo s problemom ter da sprejmemo primerna sredstva za njegovo rešitev. Cepivo vsekakor ni magično sredstvo za ozdravitev, prav gotovo pa predstavlja skupaj z drugimi sredstvi za zdravljenje, ki jih je še potrebno razviti, najbolj pametno rešitev za zaščito pred boleznijo.

Zatem pa je potrebno tudi prizadevanje politike, da zasleduje dobro prebivalcev preko odločitev za preventivo in imunizacijo, v katero naj bodo vključeni tudi državljani, da se bodo lahko s tem čutili soudeležene in soodgovorne s pomočjo transparentne komunikacije za soočanje s problematikami in ukrepi. Pomankanje odločevalne trdnosti in komunikativne jasnosti povzroča zmedo, ustvarja nezaupanje in spodkopava družbeno povezanost ter poraja nove napetosti. Tako se vzpostavlja neke vrste »družbeni relativizem«, ki načenja harmonijo in enotnost.

In končno, potrebno je celostno prizadevanje mednarodne skupnosti, da bo lahko celotno svetovno prebivalstvo dostopalo na enak način do bistvenih zdravstvenih storitev ter do cepiv. Žal je potrebno z bolečino ugotoviti, da za obsežna področja sveta dostop do zdravstvenih storitev ostaja še vedno fatamorgana. V tem tako težkem trenutku za vse človeštvo potrjujem svoj poziv, da vlade ter zainteresirane privatne ustanove pokažejo čut odgovornosti in izdelajo na vseh nivojih koordiniran odgovor (lokalnem, narodnem, regionalnem, globalnem) preko novih načinov solidarnosti in primernih instrumentov za povečanje sposobnosti najbolj pomoči potrebnih držav. Še zlasti si dovolim pozvati države, ki si prizadevajo za vzpostavitev mednarodnega instrumenta za pripravo in odziv na pandemije pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije, naj sprejmejo nesebično politiko podelitve, kot ključno načelo, ki bo vsem zagotovilo dostop do diagnostičnih naprav, cepiv in zdravil. Prav tako je zaželeno, da institucije, kot sta Svetovna trgovinska organizacija in Svetovna organizacija za intelektualno lastnino, prilagodijo svoje pravne instrumente, tako da monopolna pravila ne predstavljajo dodatnih ovir za proizvodnjo ter organiziran in dosleden dostop do oskrbe na svetovnem nivoju.

Prvi del: Pregled dogodkov in situacij po svetu v letu 2021

Dragi veleposlaniki, lani sem tudi zaradi omilitve omejitev, uvedenih leta 2020, imel priložnost sprejeti številne voditelje držav in vlad, kakor tudi različne civilne in verske oblasti.

Med številnimi srečanji želim tukaj omeniti lanski 1. julij, ki je bil posvečen razmišljanju in molitvi za Libanon. Dragemu libanonskemu ljudstvu, ki ga stiska primež ekonomske in politične krize, ki se trudi najti rešitev, želim danes obnoviti svojo bližino in molitev, medtem ko upam, da bodo potrebne reforme in podpora mednarodne skupnosti pomagale državi, da bo ostala trdna v svoji identiteti kot zgledu mirnega sobivanja ter bratstva med različnimi tam navzočimi verstvi.

V letu 2021 sem lahko nadaljeval tudi z apostolskimi potovanji. Meseca marca sem se z veseljem odpravil v Irak. Božja previdnost je hotela, da se je to zgodilo kot znamenje upanja po letih vojne in terorizma. Iraško ljudstvo ima pravico, da si povrne dostojanstvo, ki mu pripada, in da živi v miru. Njihove verske in kulturne korenine so tisočletne: Mezopotamija je zibelka civilizacije; od tam je Bog poklical Abrahama, da je začel zgodovino zveličanja.

Septembra sem se nato podal v Budimpešto za zaključek mednarodnega evharističnega kongresa; in potem na Slovaško. To je bila priložnost za srečanje z verniki katoliške in drugih krščanskih veroizpovedi, kakor tudi za dialog z judi. Podobno mi je potovanje na Ciper in v Grčijo, ki se ga še vedno živo spominjam, omogočilo, da sem poglobil vezi s pravoslavnimi brati in da sem izkusil bratstvo med različnimi krščanskimi veroizpovedmi.

Pretresljiv del tega potovanja se je zgodil na otoku Lezbos, kjer sem lahko videl velikodušnost tistih, ki delajo za to, da poskrbijo za sprejem in pomoč migrantom, predvsem pa sem videl obraze številnih otrok in odraslih, ki so gostje v sprejemnih centrih. V njihovih očeh je napor potovanja, strah pred negotovo prihodnostjo, bolečina zaradi ljubljenih, ki so ostali zadaj in domotožje po domovini, ki so jo bili prisiljeni zapustiti. Pred temi obraz ne moremo ostati brezbrižni in ne moremo se utrditi za zidovi in bodečo žico pod pretvezo, da branimo varnost ali nek stil življenja. To se ne sme.

Zato se zahvaljujem vsem, posameznikom in vladam, ki si prizadevajo, da bi zagotovili sprejem in zaščito za migrante, ter poskrbijo tudi za njihov človeški napredek in njihovo vključevanje v države, ki so jih sprejele. Zavedam se težav, s katerimi se srečujejo nekatere države ob velikanskih tokovih ljudi. Od nikogar ne moremo zahtevati tega, česar ni sposoben storiti, vendar pa ostaja jasna razlika med sprejemanjem, čeprav samo omejenim, in med popolnim zavračanjem.

Treba je preseči brezbrižnost in zavreči misel, da so migranti problem drugih. Rezultat takega pristopa vidimo v razčlovečenju migrantov, skoncentriranih v hot spot, kjer na koncu postanejo lahek plen kriminala in trgovcev z ljudmi, ali pa poskušajo obupne poskuse pobega, ki se včasih končajo s smrtjo. Žal pa moramo tudi poudariti, da so ravno migranti sami pogosto spremenjeni v orožje političnega izsiljevanja, v neke vrste »pogajalsko blago«, ki ljudem jemlje dostojanstvo.

Na tem mestu bi rad ponovil svojo hvaležnost italijanskim oblastem, po zaslugi katerih je lahko nekaj ljudi s Cipra in iz Grčije prišlo z menoj v Rim. Šlo je za preprosto, a pomenljivo gesto. Italijanskemu ljudstvu, ki je veliko trpelo na začetku pandemije in ki je pokazalo spodbudna znamenja okrevanja, izrekam svojo željo, naj vedno ohrani ta duh velikodušne in solidarne odprtosti, po katerem se odlikuje.

Hkrati menim, da je temeljnega pomena, da Evropska unija najde svojo notranjo povezanost pri upravljanju z migracijami, kakor jo je znala najti za soočenje s posledicami pandemije. Oblikovati je namreč treba skladen in celovit sistem upravljanja z migracijsko in azilno politiko, tako da bodo podeljene odgovornosti pri sprejemanju migrantov, pregledovanju prošenj za azil, pri prerazporeditvi in sprejemanju tistih, ki jih je mogoče sprejeti. Sposobnost za pogajanje in iskanje skupnih rešitev je ena od močnih točk Evropske unije in predstavlja veljaven model za soočanje z globalnimi izzivi, ki nas čakajo v prihodnje.

Vendar pa se migracije ne nanašajo samo na Evropo, čeprav jo posebej zadevajo tokovi, ki prihajajo bodisi iz Afrike bodisi iz Azije. V teh letih smo bili med drugim priče eksodusu sirskih beguncev, ki so se jim zadnje mesece pridružili tisti, ki so zbežali iz Afganistana. Ne smemo tudi pozabiti na množične eksoduse, ki zadevajo ameriško celino in pritiskajo na mejo med Mehiko in Združenimi državami Amerike. Mnogi od teh migrantov so Haitijci, ki bežijo pred tragedijami, ki so v zadnjih letih prizadele njihovo državo.

Vprašanje migracij, kakor tudi pandemija in podnebne spremembe jasno kažejo, da se nihče ne more rešiti sam oziroma da so veliki izzivi našega časa globalni. Zato zbuja skrb ugotovitev, da ob vedno večji medsebojni povezanosti problemov narašča tudi vedno večja razdrobljenost rešitev. Neredko pride do pomanjkanja volje v želji po odpiranju oken dialoga in bratstva, kar na koncu povzroči nadaljnje napetosti in delitve ter splošen občutek negotovosti in nestabilnosti. Namesto tega si moramo povrniti čut za našo skupno identiteto ene same človeške družine. Alternativa temu je žal samo vedno večja izolacija, zaznamovana s skupnimi zaprekami in zapiranji, ki dejansko še bolj ogrožajo multilateralizem, oziroma tisti diplomatski slog, ki je bil značilen za mednarodne odnose po koncu druge svetovne vojne.

Večstranska diplomacija že nekaj časa doživlja krizo zaupanja, ki je posledica zmanjšane verodostojnosti družbenih, vladnih in medvladnih sistemov. Pomembne resolucije, izjave in odločitve so pogosto sprejete brez resničnih pogajanj, v katerih bi imele vse države svoj glas. To neravnovesje, ki je danes postalo dramatično očitno, povzroča odtujenost številnih držav iz mednarodnih organizmov in slabi večstranski sistem kot celoto, zaradi česar je vedno manj učinkovit pri soočanju z globalnimi izzivi.

Pomanjkanje učinkovitosti številnih mednarodnih organizacij je tudi posledica različnih pogledov med člani glede ciljev, ki bi si jih morali zastaviti. Težišče zanimanja se je neredko premaknilo na vprašanja, ki po svoji naravi delijo in se ne tičejo strogo namena organizacije, posledica tega pa so agende, ki jih vedno bolj narekuje misel, ki zanika naravne temelje človeštva in kulturne korenine, ki predstavljajo identiteto številnih ljudstev. Kot sem imel priložnost zatrditi že ob drugih priložnostih, menim, da gre za neko obliko ideološke kolonizacije, ki ne pušča prostora za svobodo izražanja in ki danes vedno bolj prevzema obliko tiste cancel culture (kulture brisanja), ki vdira na številna področja in v javne ustanove. V imenu zaščite različnosti na koncu brišemo čut za vsako identiteto in ob tem tvegamo, da bomo utišali stališča, ki zagovarjajo spoštljivo in uravnoteženo idejo o različnih občutljivostih. Razvija se enoumna misel, kar je zelo nevarno, ki sili k zanikanu zgodovine ali še huje, ki jo hoče napisati na novo na podlagi sodobnih kategorij, medtem ko je v resnici potrebno vsako zgodovinsko situacijo razlagati v skladu s hermenevtiko tistega časa, ne z današnjo hermenevtiko.

Večstranska diplomacija je zato poklicana, da postane resnično vključujoča, da ne briše, ampak ugotovi vrednost različnosti in zgodovinskih občutljivosti, ki so značilne za razna ljudstva. Na ta način bo ponovno pridobila verodostojnost in učinkovitost pri soočanju s prihajajočimi izzivi, ki od človeštva zahtevajo, da se ponovno sreča skupaj kot velika družina, ki mora biti, čeprav izhaja iz različnih zornih kotov, sposobna najti skupne rešitve za dobro vseh. To zahteva medsebojno zaupanje in pripravljenost na dialog, oziroma »poslušati drug drugega, razpravljati, se dogovarjati in hoditi skupaj.«[1] Poleg tega je »dialog najprimernejše sredstvo za spoznavanje tega, kar je treba vedno trditi in spoštovati, saj presega priložnostno soglasje.«[2]  Nikoli ne smemo pozabiti, da »so nekatere stvari večne«.[3] Ni jih vedno lahko prepoznati, »jim priznati trdnost in veljavo v družbeni etiki. Vendar ko jih spoznamo in sprejmemo, zahvaljujoč dialogu in soglasju, vidimo, da so takšne temeljne vrednote nad vsakim soglasjem.«[4] Posebej želim spomniti na pravico do življenja od spočetja do naravne smrti, in pravico do verske svobode.

V tej perspektivi se v zadnjih letih vse bolj krepi skupna zavest o nujnosti soočenja s skrbjo za naš skupni dom, ki trpi zaradi nenehnega in nerazsodnega izkoriščanja virov. V zvezi s tem mislim predvsem na Filipine, ki jih je v zadnjih tednih prizadel uničujoč tajfun, kakor tudi na druge pacifiške države, ki so ranljive zaradi negativnih učinkov podnebnih sprememb, ki ogrožajo življenja prebivalcev, od katerih je večina odvisna od kmetijstva, ribolova in naravnih virov.

Prav takšno opažanje mora spodbuditi mednarodno skupnost kot celoto k iskanju skupnih rešitev in njihovemu uresničevanju v praksi. Nihče se ne more izogniti temu prizadevanju, saj smo vsi enako prizadeti in vključeni. Na nedavnem COP26 v Glasgowu so bili narejeni nekateri koraki, ki vodijo v pravo smer, čeprav so precej slabotni glede na vztrajanje problema, s katerim se je treba spoprijeti. Pot za doseganje ciljev Pariškega sporazuma je zapletena in se še vedno zdi dolga, medtem ko je vedno manj časa, ki ga imamo na razpolago. Veliko je še treba narediti in zato bo leto 2022 še eno bistveno leto za preverjanje, koliko in kaj od tega, kar je bilo odločeno v Glasgowu, še lahko in moramo okrepiti glede na konferenco COP27, ki je predvidena za prihodnji november v Egiptu.

Ekscelence, gospe in gospodje!
Bratstvo in dialog sta dva bistvena ognja za premagovanje kriz sedanjega trenutka. Vendar pa se »kljub številnim naporom za konstruktiven dialog med narodi krepi oglušujoči hrup vojn in spopadov« (Poslanica za 55. svetovni dan miru) in celotna mednarodna skupnost se mora vprašati o nujnosti najti rešitve na neskončno dolge spopade, ki včasih postanejo prave posredniške vojne (proxy wars).

Mislim predvsem na Sirijo, kjer še vedno ni videti jasnega obzorja za preporod države. Sirsko ljudstvo še danes objokuje svoje mrtve, izgubo vsega, in upa na boljšo prihodnost. Potrebne so politične in ustavne reforme za preporod države, a prav tako je nujno, da sprejete sankcije neposredno ne prizadenejo vsakdanjega življenja, temveč dajo žarek upanja prebivalstvu, ki je vedno bolj vpeto v primež revščine.

Prav tako ne smemo pozabiti konflikta v Jemnu, te človeške tragedije, ki se že leta odvija v tišini, daleč od medijskih reflektorjev in z določeno brezbrižnostjo mednarodne skupnosti,  ter še naprej terja številne civilne žrtve, predvsem ženske in otroke.

V minulem letu niso bili storjeni koraki naprej v mirovnem procesu med Izraelom in Palestino. Zelo si želim, da bi ta dva naroda obnovila zaupanje med seboj in se ponovno začela neposredno pogovarjati, da bi se doseglo življenje dveh držav druga ob drugi, v miru in varnosti, brez sovraštva in zamer, temveč ozdravljena z medsebojnim odpuščanjem.

Zaskrbljujoče so institucionalne napetosti v Libiji, pa tudi prizori nasilja, ki jih povzročajo mednarodni terorizem na območju Sahela in notranji konflikti v Sudanu, Južnem Sudanu in Etiopiji, kjer je treba »ponovno najti pot sprave in miru s pomočjo iskrenega soočenja, ki bo na prvo mesto postavilo potrebe prebivalstva« (Urbi et orbi, 25. december 2021).

Velike neenakosti, nepravičnosti in endemična korupcija ter različne oblike revščine, ki žalijo dostojanstvo oseb, še naprej povzročajo družbene konflikte tudi na ameriški celini, kjer vedno večje polarizacije ne pomagajo k reševanju resničnih in nujnih problemov državljanov, zlasti najrevnejših in najranljivejših.

Vzajemno zaupanje in pripravljenost na mirno soočenje morata biti na vseh vpletenih straneh, da bi našli sprejemljive in trajne rešitve v Ukrajini in na Južnem Kavkazu ter preprečili nastanek novih kriz na Balkanu, predvsem v Bosni in Hercegovini.

Dialog in bratstvo sta bolj kot kdaj koli prej nujna, da bi se pametno in učinkovito spopadli s krizo, ki že skoraj leto dni pesti Mjanmar, kjer so ulice, ki so bile prej kraji srečanja, zdaj prizorišče spopadov, ki ne prizanašajo niti krajem molitve.

Seveda k vsem konfliktom pripomore obilica razpoložljivega orožja in brezvestnost tistih, ki si prizadevajo za njegovo širjenje. Včasih se slepimo, da ima oborožitev le vlogo odvračanja morebitnih agresorjev. Zgodovina in žal tudi kronika pa nas učita, da temu ni tako. Kdor ima orožje, ga prej ali slej uporabi, saj, kot je dejal sveti Pavel VI., »ni mogoče ljubiti z napadalnim orožjem v pesti« (Govor Združenim narodom, 4. oktober 1965). Poleg tega »ko se prepustimo logiki orožja in se odvrnemo od dialoga, tragično pozabljamo, da je orožje, še preden povzroči žrtve in uničenje, sposobno ustvarjati slabe sanje« (Srečanje za mir, Hirošima, 24. november 2019).  Te zaskrbljenosti so še bolj konkretne danes zaradi razpoložljivosti in uporabe avtonomne oborožitve, ki ima lahko strašne in nepredvidljive posledice, čeprav bi morala biti pod odgovornostjo mednarodne skupnosti.

Med orožjem, ki ga je proizvedlo človeštvo, je še posebej zaskrbljujoče jedrsko orožje. Konec decembra je bila zaradi pandemije dodatno preložena 10. revizijska konferenca Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, ki je bila načrtovana te dni v New Yorku. Svet brez jedrskega orožja je mogoč in potreben. Zato upam, da bo mednarodna skupnost izkoristila priložnost te konference in naredila pomemben korak v tej smeri. Sveti sedež odločno vztraja pri svoji trditvi, da je jedrsko orožje neustrezno in neprimerno sredstvo za odzivanje na varnostne grožnje v 21. stoletju ter da je njegovo posedovanje nemoralno. Njihova proizvodnja odvrača vire od možnosti celostnega človeškega razvoja, njihova uporaba pa poleg katastrofalnih humanitarnih in okoljskih posledic ogroža tudi sam obstoj človeštva.

Sveti sedež prav tako smatra kot pomembno, da obnovitev pogajanj na Dunaju o jedrskem sporazumu z Iranom (Joint Comprehensive Plan of Action) prinese pozitivne rezultate za zagotovitev varnejšega in bolj bratskega sveta.

Drugi del: Pospeševanje kulture dialoga in bratstva

Dragi veleposlaniki!
V poslanici za Svetovni dan miru, ki se je obhajal 1. januarja, sem poskušal izpostaviti elemente, ki so po mojem mnenju bistveni za pospeševanje kulture dialoga in bratstva.

Posebno mesto zavzema vzgoja, s katero se oblikujejo nove generacije, ki so upanje in prihodnost sveta. Vzgoja je primarni vektor celostnega človekovega razvoja, saj naredi osebo svobodno in odgovorno. Vzgojni proces je počasen in naporen, včasih lahko vodi v obup, vendar se mu nikoli ne smemo odpovedati. Je izvrsten izraz dialoga, saj ni prave vzgoje, ki v svoji strukturi ne bi bila dialoška. Vzgoja nato ustvarja tudi kulturo in gradi mostove srečanja med narodi. Sveti sedež si je prizadeval poudariti vrednost vzgoje tudi s sodelovanjem na Expo Dubai 2021 v Združenih arabskih emiratih s paviljonom, ki ga je navdihnila tema razstave »Povezovanje misli, ustvarjanje prihodnosti«.

Katoliška Cerkev je vedno priznavala in cenila vlogo vzgoje pri duhovni, moralni in socialni rasti novih generacij. Zato je zame še toliko bolj bolečo izvedeti, da so se na različnih vzgojnih krajih – v župnijah in šolah – dogajale zlorabe mladoletnikov, z resnimi psihološkimi in duhovnimi posledicami pri osebah, ki so jih doživele. Gre za zločine, ki jih je treba odločno razjasniti s preučitvijo posameznih primerov, da bi ugotovili odgovornost, zagotovili pravico žrtvam in preprečili, da bi se podobna grozodejstva ponovila v prihodnosti.

Kljub resnosti takšnih dejanj se nobena družba ne sme odreči odgovornosti za vzgojo. Po drugi strani pa je žalostno ugotoviti, kako pogosto je v državnih proračunih malo sredstev namenjenih izobraževanju. V glavnem se obravnava kot strošek, medtem ko je najboljša možna naložba.

Pandemija je mnogim mladim onemogočila dostop do izobraževalnih ustanov, kar je škodovalo njihovi osebni in družbeni rasti. Mnogi so s pomočjo sodobnih tehnoloških orodij našli zatočišče v virtualni stvarnosti, ki ustvarja zelo močne psihološke in čustvene vezi, posledično pa odtujuje od drugih in okolice ter korenito spreminja družbene odnose. S tem seveda nočem zanikati uporabnosti tehnologije in njenih produktov, ki nam omogočajo lažje in hitrejše povezovanje, vendar pa želim poudariti previdnost, da ta sredstva ne bodo nadomestila resničnih človeških odnosov na medosebni, družinski, družbeni in mednarodni ravni. Če se bomo že v zgodnjem otroštvu naučili izolirati, bomo v prihodnosti težje gradili mostove bratstva in miru. V vesolju, v katerem obstaja samo »jaz«, skorajda ni prostora za »mi«.

Drugi element, ki ga želim na kratko izpostaviti, je delo, »nepogrešljiv dejavnik pri graditvi in ohranjanju miru. Je izraz samega sebe in svojih darov, pa tudi prizadevanje, napor, sodelovanje z drugimi, saj vedno delamo z nekom ali za nekoga. S tega izrazito družbenega vidika je delo prostor, kjer se učimo dajati svoj prispevek za svet, ki bo bolj primeren za življenje in lepši« (Poslanica za 55. svetovni dan miru).

Ugotovili smo, kako je pandemija močno obremenila svetovno gospodarstvo, kar je imelo resne posledice za družine in delavce, ki se soočajo s psihološkimi stiskami, še bolj kot z ekonomskimi težavami. Še bolj je postavila v ospredje  trdovratne neenakosti v različnih socialno-ekonomskih okoljih. Pomislimo samo na dostop do čiste pitne vode, hrane, izobraževanja, zdravstvene oskrbe. Število oseb, ki živijo v skrajni revščini, se znatno povečuje. Še več, zdravstvena kriza je številne delavce prisilila, da so zamenjali zaposlitev, in jih včasih prisilila v sivo ekonomijo, s tem pa jih prikrajšala za sisteme socialnega varstva, ki obstajajo v številnih državah.

V tem okviru zavest o vrednosti dela pridobi na pomenu, saj brez dela ni ekonomskega razvoja, prav tako pa ni mogoče misliti, da bi sodobne tehnologije lahko nadomestile dodano vrednost, ki jo zagotavlja človeško delo.

Delo je tudi priložnost za odkrivanje lastnega dostojanstva, srečanja in človeške rasti, kar je privilegirana pot, po kateri vsak človek dejavno sodeluje pri skupnem dobrem in konkretno prispeva k izgradnji miru. Zato je tudi na tem področju potrebno večje sodelovanje med vsemi akterji na lokalni, nacionalni, regionalni in globalni ravni, zlasti v prihodnjem obdobju, ko se bo soočalo z izzivi, ki jih prinaša želena ekološka sprememba. Prihodnja leta bodo priložnost za razvoj novih storitev in podjetij, prilagoditev že obstoječih, povečanje dostopa do dostojnega dela ter prizadevanje za spoštovanje človekovih pravic ter ustrezno raven plačila in socialnega varstva.

Ekscelence, gospe in gospodje!
Prerok Jeremija nas spominja, da ima Bog za nas »načrte miru in ne nesreče, da bi nam podelil prihodnost, polno upanja« (prim. Jer 29,11). Zato se nam ni treba bati ustvariti prostora za mir v svojem življenju, gojiti dialog in bratstvo med nami. Mir je »nalezljiva«  dobrina, ki se širi iz src tistih, ki si ga želijo in si prizadevajo, da bi ga živeli, s čimer doseže ves svet. Vsakemu od vas, vašim bližnjim in vašim narodom ponovno dajem svoj blagoslov in iskrene želje za leto spokojnosti in miru.

Hvala.

[1] Sporočilo za 50. Svetovni dan miru (8. december 2021), 2.
[2] Okrožnica Vsi smo bratje (3. oktobra 2020), 211.
[3] Prav tam.
[4] Prav tam.

Vir: Vatican News - slovenska redakcija