Prenagljene in neutemeljene sodbe

(foto: Jože Potrpin/Družina)

Nadškof Stres je v pridigi poudaril, da je blaženi škof Anton Martin Slomšek v veri in predanosti Božji volji občudoval sv. Jožefa – letos praznujemo Jožefovo leto – in ga pogosto postavljal za zgled svojim vernikom. Posebej je omenjal veliko posredniško vlogo, ki sta jo, tako nadškof, imela in jo še imata oba velika Jožefa iz zgodovine našega odrešenja.

»Egiptovskega Jožefa je prek čudnih zapletov Bog vodil do visoke vladarske funkcije na egiptovskem dvoru, da je lahko pomagal preživeti svojo rodbino, nosilko Božjih obljub. Jožefu, možu device Marije, pa je Bog zaupal varstvo Svete družine, kar je še neprimerno večja odgovornost in poslanstvo,« je izpostavil nadškof Stres.

Zgled potrpežljive drže

Svojo edinstveno vlogo poglavarja svete družine je sv. Jožef častno izpolnil, toda za ceno velikih osebnih odrekanj in brezpogojne pokorščine. Blaženi Slomšek je to njegovo preizkušnjo v veri in zaupanju zelo močno poudaril in ga tako postavil za zgled, ki ga pogosto tudi mi potrebujemo.

»Prenagljene in neutemeljene sodbe in obtožbe ne zastrupljajo samo naših odnosov z drugimi ljudmi, temveč tudi z Bogom. Včasih želimo, da bi nam bilo takoj vse jasno; če ni tako, se na Boga hudujemo, celo zasovražimo, v najslabšem primeru zapustimo. Sv. Jožef je zgled drugačne, potrpežljive drže čakanja in zaupanja v Boga, ki vse, kar stori, prav stori, le da mi vsega tega takoj ne vidimo.«

Pravičnost in pravica do dobrega imena

Največkrat pa se, opozarja dr. Stres, blaženi Slomšek ustavil ob Jožefovi pravičnosti, ki najprej pomeni poštenost v naših medčloveških odnosih, ki nam ukazuje, da damo vsakomur, kar mu gre in do česar ima pravico.

»Med te pravice spada tudi pravica do dobrega imena, do katerega je imela pravico tudi devica Marija. S prenagljeno obsodbo bi lahko sv. Jožef njeno dobro ime poteptal in vsi bi mu dali prav, čeprav bi ji storil najhujšo krivico. Lahko bi jo vrgel na cesto kot nezvesto zaročenko in prešuštnico, ljudje pa bi rekli, da je naredil po pravici in da si kaj drugega sploh ni zaslužila,« je dejal nadškof.

Bog kot pravičnik, ki grešnike opravičuje

To je ozko pojmovanje pravičnosti, ki odobrava načelo 'zob za zob in glavo za glavo' in ki se ji tako rada pridruži človeška maščevalnost. Ne le pridruži, ampak se skrije pod plašč navidezne pravičnosti.

»Obstaja pa še druga pravičnost, značilna za ravnanje Boga samega, ki ni le pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, temveč je še bolj pravičnik, ki nas grešnike opravičuje. Če nas Bog ne bi opravičeval naših krivičnosti, temveč bi zgolj strogo in neizprosno sodil, ne bi bilo za nobenega človeka rešitve pred njim,« je opozoril Anton Stres.

Prva in zadnja Božja misel ni obsodba, temveč rešitev

Toda Bog svojega sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil, torej prva in zadnja Božja misel ni obsodba, temveč rešitev. To je njegova ljubezen do nas. Takšna je bila tudi Jožefova ljubezen do njegove zaročenke Marije.

»Ni ji hotel maščevalno škoditi, ampak jo reševati. V tem je bila njegova pravičnost, po kateri je bil bolj podoben Bogu, ki rešuje, kakor maščevalcem, ki zahtevo po pravičnosti, ki je sama po sebi utemeljena, sprevračajo v maščevalnost ali svojo maščevalnost odevajo v pravičnost in jo s tem prikrivajo,« je še povedal Stres.

Naloga pravičnosti je krotiti izpade in pretiravanja maščevalnosti

Naloga pravičnosti je, da nas varuje pred maščevalnostjo, ne pa da svojo maščevalnost z njo prikriva. »Kdor se maščuje, ne pozna meje in mere, ampak gre čez njo. Ne vrača le 'zob za zob in glavo za glavo', temveč za zob terja celo glavo. Naloga pravičnosti pa je, da kroti take izpade in pretiravanja maščevalnosti. 'Najbolj stroga in neizprosna pravičnost se kaj hitro sprevrže v najvišjo in najhujšo krivičnost'.«

Pred to krivično maščevalnostjo je sv. Jožefa obvarovala njegova ljubezen do zaročenke, da ji ni naredil najhujše krivice, ko bi jo povsem javno obsodil in ji storil nepopravljivo škodo. Tudi če bi nato želel ob spoznanju resnice prenagljeno dejanje popraviti, mu tega ne bi nihče več verjel.

V sodbah se ne prenaglimo

»Pravičnost zahteva, da se v sodbah ne prenaglimo, temveč prepustimo dokončno sodbo Bogu, ki edini lahko pravično sodi. Bog je najbolj pravičen in v svoji vrhunski pravičnosti ne obsoja in ne pogublja, temveč opravičuje, ko nas rešuje naše lastne krivičnosti. To je Slomšek zelo jasno videl in zato tako poudarjal Jožefovo pravičnost, ki je bila hkrati tudi ljubezen.«

Nazadnje pa Slomšek pri sv. Jožefu poudarja, pri čemer se lepo razodene njegova lastna pastirska in vzgojiteljska skrb, skrbnost, da Božjemu detetu nudi varnost in potrebni telesni in duševni razvoj, izpostavlja dr. Anton Stres.

Slomšek je bil najprej vernik

»V Slomškovem času glavna vzgojna nevarnost v družinah ni bila, kot danes, razvajanje otrok, ampak strogost, zanemarjanje celostnega razvoja in nemalokrat tudi izkoriščanje delovne sile otrok. Slomšek pa se zavzema za pravico otrok do brezskrbne mladosti, varnosti in možnosti za celostno rast telesa in duha, zdravja in izobrazbe. In tudi v tem vidi zgled sv. Jožefa.«

Čeprav, tako Stres, je bil Slomšek navdušen in narodnostno zaveden Slovenec, ki je ljubil svoj narod in skrbel za razvoj materinščine, je bil vendarle najprej vernik, ki je veroval, da je vera naša največja dragocenost, da je njegova in naša prva dolžnost skrbeti za Božje kraljestvo v nas in okoli nas, da prave rasti ni brez naše povezanosti z Jezusom Kristusom.

Dediščina otrokom: vera in moralna krepost

»Zato Slomšek vedno poudarja, da je najpomembnejši del starševskega varstva dati otrokom za dediščino vero in moralno krepost,« je še pristavil nadškof. Slomškove besede so še posebej zdaj, ob začetku katehetskega leta, ko se po župnijah začenja verouk, posebej vredne, da se nam vtisnejo v srce.

Zgled sv. Jožefa je bil za blaženega Slomška velikokrat iztočnica za številne duhovne misli in moralna navodila vernikom. »Očitno je, da sta si bili kljub dvatisočletni časovni oddaljenosti ti dve svetniški srci, Jožefovo in Slomškovo, blizu. Ker sta oba hotela biti v celoti v službi Božjega sina in Božjega kraljestva, ki ga je Jezus oznanjal. Zato sta lahko in morata biti oba tudi naš zgled in vodnika,« je končal msgr. dr. Anton Stres.

Vir: Družina