Pri koreninah duha Evrope

Objavljamo del pogovora papeža Frančiška z novinarji na povratnem letu iz Bratislave. Celoten pogovor z novinarji je objavljen v L'Osservatore Romano, 16. 9. 2021 in ga si ga je možno ogledati tudi na Youtube.

(Gerard O'Connell): Sveti oče, pogosto ste rekli, da smo vsi grešniki in da evharistija ni nagrada za popolne, ampak zdravilo in hrana za šibke. Kot veste, so v Združenih državah Amerike, zlasti po zadnjih volitvah, pa tudi po letu 2004, škofje razpravljali o podeljevanju obhajila politikom, ki so podpirali zakone za splav in žensko pravico do izbire. Kot veste, so škofje, ki želijo odreči obhajilo predsedniku in drugim visokim uradnikom; drugi škofje so proti temu, nekateri škofje pravijo: »Evharistije ne smemo uporabljati kot orožje«. Moje vprašanje: kaj menite o vsej tej resničnosti in kaj priporočate škofom? Drugo vprašanje: ali ste kot škof v vseh teh letih komu od njih javno odrekli evharistijo?

Ne, nikoli nisem nikomur odrekel evharistije. Ne vem, ali je prišel kdo, ki je bil v takih težavah, toda jaz nikoli nisem zavrnil evharistije. In to celo kot duhovnik. Nikoli. Toda nikoli nisem niti pomislil, da imam pred seboj osebo, kot jo opisujete, to je res. Edini primer ... je bil, ko sem šel maševat v dom za ostarele in smo bili v dnevni sobi in sem rekel: »Kdor hoče k obhajilu, naj dvigne roko«. Vsi, stari ljudje, stare gospe, vsi so hoteli obhajilo, in ko sem dal obhajilo neki gospe, me je prijela za roko in rekla: »Hvala vam, oče, hvala vam. Sem Judinja«. Rekel sem: »Tisti, ki sem vam ga dal, je bil tudi Jud«. To je edina primer. Obhajilo ni nagrada za popolne. Pomislite na Port Royal, na problem Angélique Arnaud, na janzenizem: popolni lahko prejemajo obhajilo. Obhajilo je dar, darilo, Jezusova navzočnost v njegovi Cerkvi in skupnosti. To je teologija. Tisti, ki niso v skupnosti, ne morejo prejemati obhajila, kot ta Judinja, toda Gospod jo je hotel nagraditi brez moje vednosti. Zakaj? Zunaj skupnosti, so izobčeni, tako jih imenujemo. To je strog izraz, vendar pomeni, da niso v skupnosti, ker ji ne pripadajo, ker niso krščeni ali ker so se oddaljili zaradi določenih stvari.

Drugič, problem splava. Splav je več kot težava, splav je umor. Kdor opravi splav, ubije. Vzemite katero koli knjigo o embriologiji, ki jo študentje študirajo na medicinski fakulteti. V tretjem tednu po spočetju, velikokrat še preden mati to opazi, so vsi organi že tam, vsi, celo DNK. Ali ni to oseba? Gre za človeško življenje in pika. Človeško življenje je treba spoštovati. To načelo je tako jasno in tistim, ki ga ne morejo razumeti, zastavljam dve vprašanji: ali je prav ubiti človeško življenje, da bi rešili problem? Znanstveno je to človeško življenje. Drugo vprašanje: ali je prav, da za rešitev problema najamemo morilca? To sem javno povedal Jordiju Evoleju, ko sem opravil [intervju] ... To sem povedal pred dnevi na radiu Cope [španski katoliški radio], želel sem to ponoviti... in pika. Ne postavljajte čudnih vprašanj. Znanstveno je to človeško življenje. Knjige nas učijo. Sprašujem se: ali je prav, da ga ubijemo, da bi rešili težavo? Zato se Cerkev tako močno bori za to temo, saj če to sprejme, je to tako, kot da bi sprejela vsakodnevni umor. Državni voditelj mi je povedal, da se je upadanje števila prebivalcev začelo pri njih, saj je v tistih letih veljal tako strog zakon o splavu, da so po izračunih opravili šest milijonov splavov, kar je povzročilo zelo velik upad v družbi te države. Zdaj pa pojdimo k osebi, ki ni v skupnosti, ne more prejeti obhajila, ker je zunaj skupnosti, in to ni kazen. Ne, ste zunaj. Toda problem ni teološki, kar je tako preprosto, problem je pastoralni, kako škofje pastoralno upoštevamo to načelo. In če pogledamo zgodovino Cerkve, bomo videli, da so se škofje vsakič, ko kot pastirji niso obvladali problema, postavili na stran političnega življenja, na stran političnega problema. Da ne bi dobro obvladali problema, so se postavili na politično stran. Pomislite na noč sv. Bartolomeja: »Heretiki! Da, herezija je zelo resna, porežimo jim grla!« Pomislimo na Ivano Orleansko, na njeno vizijo, pomislimo na lov na čarovnice ...  Pomislite na Campo de' Fiori, na Savonarola, na vse te ljudi: ko Cerkev zagovarja neko načelo, tega ne počne pastoralno, ampak se postavi na politično stran. In tako je bilo vedno, samo poglejte zgodovino. In kaj mora storiti pastir? Bodite pastirji. Biti pastir in ne obsojati: biti pastir. Toda tudi pastir izobčenih? Da je nekdo pastir, mora biti z njimi, biti pastir z Božjim slogom. Božji slog pa je bližina, sočutje in nežnost. Tako pravi celotno Sveto pismo. Bližina, že v 5. Mojzesovi knjigi, kjer pravi Izraelu: »Povej mi, katera ljudstva imajo bogove tako blizu, kot imate vi mene?«. Bližina, sočutje. Gospod, ki se nas usmili. Berimo Ezekiela, berimo Ozeja. Že od začetka je nežnost. Samo poglejte evangelij in Jezusove stvari. Pastir, ki ne zna upravljati z Božjim slogom, se zaplete v mnoge stvari, ki niso pastirske.

Ker ste omenili Združene države Amerike, ne bi rad podrobno opisoval, ker ne poznam podrobnosti, ampak navajam načelo. Lahko mi poveste: če ste nekomu blizu, nežni, sočutni do njega, ali bi mu dali obhajilo? To je hipoteza. Bodite pastir, pastir ve, kaj mora storiti v vsakem trenutku, vendar kot pastir. Če pa izstopi iz te pastorale Cerkve, takoj postane politik. To boste videli v vseh obsodbah, v vseh nepastoralnih obsodbah, ki jih izreka Cerkev. Verjamem, da lahko pastir s tem načelom dobro ravna. Načela so teološka. Sveti Duh nas vodi, da delamo v Božjem slogu. Če me vprašate: ali ga lahko daš ali ne? To je kazuistika, pa naj to rečejo teologi. Ali se spomnite viharja, ki se je razvnel ob Amoris laetitia, ko je izšlo poglavje o spremljanju ločenih in razvezanih parov: »Herezija, herezija!«. Hvala Bogu, da je bil tam kardinal Schönborn, ki je velik teolog in je stvari razjasnil. Toda vedno ta obsodba, obsodba ... Dovolj je izobčenja, prosim, ne dajmo več izobčenja. Ubogi ljudje so Božji otroci, začasno so zunaj, vendar so Božji otroci in si želijo in potrebujejo našo pastoralno bližino. Pastir rešuje stvari, kot mu govori Duh.

(Stefano Maria Paci): Vprašanje o družini, o kateri ste razpravljali z madžarskimi oblastmi in o kateri ste ponovno govorili včeraj na srečanju z mladimi. Evropski parlament je včeraj v Strasbourgu sprejel resolucijo, ki države članice poziva, naj priznajo istospolne zakonske zveze in z njimi povezana starševska razmerja. Sveti oče, kaj menite o tem?

O tem sem jasno spregovoril. Zakon je zakrament. Cerkev nima moči, da bi spremenila zakramente, ki jih je ustanovil Gospod. So zakoni, ki si prizadevajo izboljšati položaj številnih ljudi z različno spolno usmerjenostjo. In to je pomembno, da pomagamo ljudem. Vendar brez vsiljevanja stvari, ki po svoji naravi ne sodijo v Cerkev. Če pa homoseksualni par želi živeti skupaj, imajo države možnost, da ga civilno podprejo, jima zagotovijo varnost pri dedovanju, zdravje ... Francozi imajo zakon o tem, ne le za homoseksualce, ampak za vse ljudi, ki se želijo združevati. Toda poroka je poroka. To ne pomeni, da obsojamo ljudi, ki so takšni, ne, prosim, to so naši bratje in sestre. Spremljati jih moramo. Toda zakonska zveza kot zakrament je jasna. Pomislite na tri vdove, ki se želijo povezati, da bi imele zdravstveno zavarovanje in da bi si nato med seboj razdelile dediščino. To je francoski Pacs, ki pa nima nič skupnega s homoseksualnimi pari; homoseksualni pari ga lahko uporabljajo, lahko ga uporabljajo, vendar je zakonska zveza kot zakrament moški in ženska. Včasih je v zvezi s tem, kar sem rekel, prišlo do zmede. Da, spoštovati moramo vse, vse enako. Gospod je dober in bo rešil vse. Ne govorite tega na glas [smeh], toda Gospod želi odrešitev vseh. Toda prosim, ne silite Cerkve, da bi zanikala svojo resnico. Veliko, veliko ljudi s homoseksualno usmerjenostjo pristopi k zakramentu pokore in k duhovnikom po nasvet in Cerkev jim pomaga, da gredo naprej v svojem življenju, vendar brez zakramenta zakonske zveze. Hvala vam.