GOVOR PAPEŽA FRANČIŠKA

OB SREČANJU S ŠKOFI, DUHOVNIKI, REDOVNIKI, REDOVNICAMI, BOGOSLOVCI IN KATEHISTI

Katedrala svetega Martina (Bratislava)

Ponedeljek, 13. september 2021

Dragi bratje škofje, dragi duhovniki, redovniki in bogoslovci, dragi katehisti, sestre in bratje, dober dan!

Z veseljem vas pozdravljam in se zahvaljujem škofu Stanislavu Zvolenskemu za besede, ki mi jih je namenil. Hvala, ker ste me povabili, da se počutim kot doma: prihajam kot vaš brat in se zato počutim kot eden izmed vas. Tukaj sem, da z vami delim vašo pot (to morata storiti škof in papež), vaša vprašanja, pričakovanja in upe te Cerkve in te države. In ko govorimo o državi, sem pravkar povedal gospe predsednici, da je Slovaška kakor pesem! Izmenjava je bila slog prve krščanske skupnosti: bili so vztrajni in usklajeni, hodili so skupaj (prim. Apd 1,12-14). Prepirali so se, vendar so hodili skupaj.

To je prva stvar, ki jo potrebujemo: Cerkev, ki hodi skupaj, ki stopa po poteh življenja z gorečo baklo evangelija. Cerkev ni trdnjava, ni mogočnik, ni grad na višavah, ki gleda na svet z razdalje in zadostnosti. V Bratislavi grad že obstaja in je zelo lep! Toda Cerkev je skupnost in ne grad, ki želi z veseljem evangelija pritegniti ljudi h Kristusu! Je kvas, ki v testu sveta skvasi kraljestvo ljubezni in miru. Prosim, ne podlegajmo skušnjavi razkošja, svetne veličine! Cerkev mora biti ponižna, kakor je bil Jezus, ki se je vsega izpraznil, se naredil za ubogega, da bi nas obogatil (prim. 2 Kor 8,9); prišel je, da bi prebival med nami in ozdravil našo ranjeno človeškost.

Lepa je ponižna Cerkev, ki se ne ločuje od sveta in ne gleda na življenje z distanco, ampak prebiva v njem. Ne pozabimo, da živimo v njej: izmenjujemo, hodimo skupaj, sprejemamo vprašanja in pričakovanja ljudi. To nam pomaga izstopiti iz zagledanosti vase: v središče Cerkve ... Kdo je središče Cerkve? To ni Cerkev! In ko se Cerkev pogleda vase, se znajde kot ženska v evangeliju: ki je sklonjena in si gleda popek (prim. Lk 13,10-13). Središče Cerkve ni ona sama. Izstopimo iz pretirane skrbi zase, skrbi za svoje strukture, za to, kako na nas gleda družba. To nas bo sčasoma pripeljalo do »teologije ličenja«... Kako se narediti boljše... Namesto tega se potopimo v resnično življenje, v resnično življenje ljudi in se vprašajmo: kakšne so duhovne potrebe in pričakovanja naših ljudi? Kaj pričakujejo od Cerkve? Zdi se mi pomembno, da poskušam odgovoriti na ta vprašanja, in na misel mi pridejo tri besede.

Prvi je svoboda. Brez svobode ni pravega človeštva, saj je bil človek ustvarjen svoboden, da bi bil svoboden. Dramatična obdobja v zgodovini vaše države so velik nauk: ko je bila svoboda ranjena, kršena in ubijana, ko je bila človečnost ponižana so se pojavili viharji nasilja, prisile in odvzemi pravic.

Hkrati pa svoboda ni samodejna zmaga, ki bi ostala enkrat za vselej. Ne! Svoboda je vedno pot, včasih naporna, ki jo je treba nenehno obnavljati in se zanjo boriti vsak dan. Da bi bili resnično svobodni, ni dovolj biti svoboden na zunaj ali v družbenih strukturah. Svoboda zahteva, da smo odgovorni za svoje odločitve, da razločujemo in izvajamo življenjske procese. To je utrujajoče, to nas straši. Včasih je lažje, če nas konkretne situacije ne izzovejo in če še naprej ponavljamo preteklost, ne da bi vanjo vložili svoje srce, brez tveganja izbire: bolje je vleči svoje življenje in delati to, kar za nas odločajo drugi - morda množice, javno mnenje ali stvari, ki nam jih prodajajo mediji. To ni prav. Danes pa pogosto počnemo stvari, ki jih za nas določijo mediji. In svoboda je izgubljena. Spominjamo se zgodbe o izraelskem ljudstvu: trpeli so pod tiranijo faraona, bili so sužnji; nato jih je Gospod osvobodil, toda, da bi postali resnično svobodni, ne le osvobojeni od sovražnikov, so morali prečkati puščavo, kar je bila naporna pot. Skoraj bi si lahko mislili: »Prej je bilo skoraj bolje, imeli smo vsaj čebulo za jesti ...«. Velika skušnjava: bolje malo čebule kot utrujenost in tveganje svobode. To je ena od skušnjav. Včeraj, ko sem govoril z ekumensko skupino, sem se spomnil Dostojevskega z »Velikim inkvizitorjem«. Kristus se skrivaj vrne na zemljo in inkvizitor mu očita, da je ljudem podaril svobodo. Dovolj je malo kruha in nekaj drugega; dovolj je malo kruha in nekaj drugega. Vedno ta skušnjava, skušnjava čebule. Bolje malo čebule in kruha kot trud in tveganje svobode. Prepuščam vam razmislek o teh stvareh.

Včasih nas ta misel lahko ogrozi celo v Cerkvi: bolje je imeti vse stvari vnaprej določene, zakone, ki jih je treba upoštevati, varnost in enotnost, kot pa biti odgovorni in odrasli kristjani, ki razmišljajo, sprašujejo svojo vest in se pustijo spraševati. To je začetek kazuistike, vse je urejeno ... V duhovnem in cerkvenem življenju obstaja skušnjava, da bi iskali lažni mir, ki nas pušča mirne, namesto ognja evangelija, ki nas vznemirja, ki nas spreminja. Varne čebule Egipta so bolj udobne kot neznanka puščave. Tudi Cerkev, ki ne pušča prostora za pustolovščine svobode, tudi v duhovnem življenju, lahko postane toga in zaprta. Morda so nekateri tega navajeni, toda mnogih drugih - zlasti novih generacij - ne privlači ponudba vere, ki jim ne pušča notranje svobode, ne privlači jih Cerkev, v kateri morajo vsi misliti enako in slepo ubogati.

Dragi prijatelji, ne bojte se oblikovati ljudi v zrel in svoboden odnos z Bogom. Ta odnos je pomemben. Morda bomo zaradi tega dobili vtis, da ne moremo vsega nadzorovati, da izgubljamo moč in avtoriteto; toda Kristusova Cerkev ne želi obvladovati vesti in zasedati prostora, ampak želi biti »izvir« upanja v življenju ljudi. Gre za tveganje. To je izziv. To sporočam predvsem pastirjem: svojo službo opravljate v državi, kjer se je veliko stvari hitro spremenilo in so se začeli številni demokratični procesi, vendar je svoboda še vedno krhka. Predvsem pa je krhka v srcih in glavah ljudi. Zato vas spodbujam, da jih vzgajate brez toge religioznosti. Pustite jim, da iz tega zrastejo, in jim omogočite, da odrastejo svobodni! Naj se nihče ne počuti prizadetega. Naj vsakdo odkrije svobodo evangelija in postopoma vstopi v odnos z Bogom z zaupanjem tistega, ki ve, da lahko pred njim nosi svojo zgodbo in svoje rane brez strahu, brez pretvarjanja, brez skrbi, da bi branil svojo podobo. Zmožnost reči: »Grešnik sem«, vendar to povedati iskreno, ne pa se tolči po prsih in še naprej verjeti, da smo pravični. Svoboda. Naj bo oznanjevanje evangelija osvobajajoče, nikoli zatiralno. Naj bo Cerkev znamenje svobode in dobrodošlice!

Prepričan sem, da nikoli ne bomo izvedeli, od kod to izvira. Povedal vam bom nekaj, kar se je zgodilo pred časom. Pismo škofa, ki govori o nunciju. Rekel je: »400 let smo bili pod Turki in trpeli smo. Nato 50 let pod komunizmom in trpeli smo. Toda sedem let s tem nuncijem je bilo slabših od drugih dveh!« Včasih se vprašam: koliko ljudi lahko to reče o svojem škofu ali župniku? Koliko ljudi? Ne, brez svobode, brez očetovstva stvari ne gredo.

Druga beseda - prva je bila svoboda - ustvarjalnost. Ste otroci velike tradicije. Vaše versko izkustvo izvira iz pridiganja in služenja svetlih osebnosti sv. Cirila in Metoda. Učijo nas, da evangelizacija nikoli ni zgolj ponavljanje preteklosti. Veselje evangelija je vedno Kristus, vendar so načini, kako lahko ta dobra novica prodre skozi čas in zgodovino. Načini so različni. Sv. Ciril in Metod sta skupaj prepotovala ta del evropske celine in v strasti do oznanjevanja evangelija izumila novo abecedo za prevajanje Svetega pisma, liturgičnih besedil in krščanskega nauka. Tako sta postala apostola inkulturacije vere med vami. Bila sta izumitelja novih jezikov za posredovanje evangelija, bila sta ustvarjalna pri prevajanju krščanskega sporočila, bila sta tako blizu zgodovini ljudstev, ki sta jih srečala, da sta govorila njihov jezik in prevzela njihovo kulturo. Ali ne potrebuje tega tudi danes Slovaška, se sprašujem? Ali ni to najnujnejša naloga Cerkve za evropske narode: najti nove »besede« za oznanjevanje vere? V ozadju imamo bogato krščansko tradicijo, ki pa v življenju mnogih ljudi danes ostaja v spominu na preteklost, ki ne govori več in ne usmerja več izbire bivanja. Ob izgubi občutka Boga in veselja vere se ni smiselno pritoževati, se utrditi v obrambnem katolicizmu, soditi in obtoževati zlobni svet, ne, potrebna je ustvarjalnost evangelija. Bodimo previdni! Evangelij ni bil zaprt, ampak je odprt! Je živ in se nadaljuje. Spomnimo se, kaj so storili možje, ki so želeli pred Jezusa prinesti ohromljenega in niso mogli skozi vhodna vrata. Odprli so luknjo v strehi in ga spustili od zgoraj (prim. Mk 2,1-5). Bili so ustvarjalni v težavah. »Kako naj to naredimo? Naredimo nekaj!« - spričo generacije, ki morda ne veruje, ki je izgubila smisel za vero ali ki je vero zreducirala na navado ali bolj ali manj sprejemljivo kulturo, poskusimo odpreti luknjo in biti ustvarjalni! Svoboda, ustvarjalnost ... Kako čudovito je, ko lahko najdemo nove načine, poti in jezike za oznanjevanje evangelija! Pri tem si lahko pomagamo s človeško ustvarjalnostjo, vsak od nas ima tudi to možnost, toda veliki ustvarjalec je Sveti Duh! On je tisti, ki nas spodbuja k ustvarjalnosti! Če s svojim pridiganjem in pastoralnim delom ne uspemo več hoditi po običajni poti, poskusimo odpreti drugačne poti, preizkusimo nove poti.

In tu naredim oklepaj. Pridiganje. Nekdo mi je rekel, da sem se v Evangelii gaudium preveč ustavil pri homiliji, ker je to eden od problemov tega časa. Da, homilija ni zakrament, kot so trdili nekateri protestanti, je pa zakramental! Ni postna pridiga, je nekaj drugega. Je sredi evharistije. In pomislite na vernike, ki morajo poslušati homilije, ki trajajo 40, 50 minut, o temah, ki jih ne razumejo, ki se jih ne dotaknejo ... Prosim, duhovniki in škofje, dobro premislite, kako pripraviti homilijo, kako jo oblikovati, da bo vzpostavljen stik z ljudmi in da bodo črpali navdih iz svetopisemskega besedila. Homilija običajno ne sme biti daljša od desetih minut, saj ljudje izgubijo pozornost po osmih minutah, če je le zelo zanimiva. Vendar naj traja od 10 do 15 minut, ne več. Moj profesor homiletike je govoril, da mora homilija imeti notranjo koherentnost: idejo, podobo in naklonjenost; da ljudje odidejo z idejo, podobo in nečim, kar se je dotaknilo njihovega srca. Tako preprosto je oznanilo evangelija! In tako je pridigal: Jezus je vzel ptice, polja, to... konkretne stvari, ki pa so jih ljudje razumeli. Oprostite, če se k temu vrnem, a to me skrbi ... [aplavz] Dovoljujem si pripombo: aplavz so začele redovnice, ki so žrtve naših homilij!

Sv. Ciril in Metod sta odprla to novo ustvarjalnost, naredila sta to in nam povedala naslednje: evangelij ne more rasti, če ni ukoreninjen v kulturi nekega ljudstva, to je v njegovih simbolih, v njegovih vprašanjih, v njegovih besedah, v njegovem načinu bivanja. Kot veste, sta bila sv. brata zelo ovirana in preganjana. Obtožili so ju krivoverstva, ker sta si drznila prevajati jezik vere. To je ideologija, ki izhaja iz skušnjave po enotnosti. Za željo po enotnosti se skriva ideologija. Toda evangelizacija je proces inkulturacije: je rodovitno seme novosti, je novost Duha, ki prenavlja vse stvari. Kmet seje semena, pravi Jezus, potem gre domov in spi. Ne vstane, da bi videl, ali raste, ali kali ... Bog je tisti, ki daje rast. V tem smislu ne nadzorujte življenja preveč: pustite mu, da raste, kot sta to počela sv. Ciril in Metod. Na nas je, da dobro sejemo in skrbimo zanj kot očetje. Kmet zanj skrbi, vendar ne hodi vsak dan gledat, kako raste. Če to stori, uniči rastlino.

Svoboda, ustvarjalnost in končno dialog. Cerkev, ki se oblikuje v notranjo in odgovorno svobodo, ki zna biti ustvarjalna, ko se potopi v zgodovino in kulturo, je tudi Cerkev, ki zna vzpostaviti dialog s svetom, s tistimi, ki izpovedujejo Kristusa, ne da bi bili »naši«, s tistimi, ki živijo utrujenost verskega iskanja, celo s tistimi, ki ne verujejo. Ni izbirčen za majhno skupino, ne, vodi dialog z vsemi: z verniki, s tistimi, ki si prizadevajo za svetost, z mlačnimi in z neverniki. Govori vsem. To je Cerkev, ki po zgledu sv. Cirila in Metoda združuje in drži skupaj Vzhod in Zahod, različne tradicije in občutljivosti. To je skupnost, ki z oznanjevanjem evangelija ljubezni omogoča razcvet občestva, prijateljstva in dialoga med verniki, med različnimi krščanskimi veroizpovedmi in med narodi.

Enotnost, občestvo in dialog so vedno krhki, še posebej, če je v preteklosti ostala bolečina, ki je pustila brazgotine. Spomin na rane lahko vodi v zamero, nezaupanje in celo prezir, kar nas spodbuja, da postavljamo ograje proti tistim, ki so drugačni od nas. Rane pa so lahko tudi odprtine, skozi katere po vzoru Gospodovih ran prehaja Božje usmiljenje, njegova milost, ki spreminja življenje, in nas spreminja v mirovnike in spravljivce. Vem, da imate pregovor: »Tistemu, ki vate vrže kamen, daj hlebec kruha.« To nas navdihuje. To je zelo evangeljsko! To je Jezusovo povabilo, naj prekinemo začarani in uničujoči krog nasilja, nastavimo drugo lice tistim, ki nas pretepajo, in premagamo zlo z dobrim (prim. Rim 12,21). V zgodbi kardinala Koreca me je presenetila ena podrobnost. Bil je jezuitski kardinal, ki ga je režim preganjal, zaprli so ga in prisilili v trdo delo, dokler ni zbolel. Ko je ob jubileju leta 2000 prišel v Rim, je stopil v katakombe in prižgal svetilko za svoje preganjalce ter jih prosil za usmiljenje. To je evangelij! To je evangelij! V življenju in zgodovini raste s ponižno ljubeznijo, s potrpežljivo ljubeznijo.

Dragi moji, Bogu se zahvaljujem, da sem med vami, in se vam iskreno zahvaljujem za to, kar počnete, kar ste in kar boste počeli po navdihu te homilije, ki je tudi seme, ki ga sejem... Poglejmo, ali rastejo rastline! Želim vam, da nadaljujete svojo pot v svobodi evangelija, ustvarjalnosti vere in dialogu, ki izvira iz usmiljenja Boga, ki nas je naredil za brate in sestre ter nas kliče, naj bomo umetniki miru in sožitja. Iz srca vas blagoslavljam. In prosim, molite zame. Hvala!