Objavljamo prevod članka, ki ga je v L'Osservatore Romano 8. 6. 2021 objavil kardinal Julián Herranz, predsednik emeritus Papeškega sveta za zakonodajna besedila

O strašnem zločinu pedofilije v Cerkvi. Kot nov »Ecce Homo« pred svetom

Dragi in spoštovani direktor,

čeprav se zavedam, da si besede ostarelega kardinala zaslužijo malo pozornosti, si tudi sam dovolim - v luči nekaterih dejstev, ki v teh dneh povzročajo razburjenje - nekaj kratkih razmišljanj o strašnem zločinu pedofilije v Cerkvi, pa tudi o relativni odgovornosti osebne in institucionalne narave. Tega ne počnem le zato, ker sem v preteklosti, celo nedavni, sodeloval s Svetim sedežem pri reševanju tega zelo resnega problema s pravnega in pastoralnega vidika, ampak tudi zato, ker obstaja nevarnost, da bo v javnem mnenju in morda tudi v vesti vernikov spodkopal verodostojnost Cerkve in njenega evangeljskega sporočila.

Zdi se očitno, še bolj po preuredbi kazenskega prava na tem področju, ki sta jo razglasila Benedikt XVI. in zlasti papež Frančišek, da je to ogabno človeško dejanje, težak zunanji greh in zločin, ki ga stori klerik (diakon, duhovnik, škof ali kardinal) ali, kot je določeno v nedavni apostolski konstituciji Pasite Božjo čredo, redovnik ali redovnica ali kateri koli vernik, ki uživa dostojanstvo ali opravlja službo ali nalogo v Cerkvi. Čeprav je za skupnost vernikov še posebej boleč, pa se zdi očitno, da bi imel tudi osebni značaj, zločin svetnega ali redovnega ordinarija, če zamolči ali prikrije ovadbo enega ali več dejanj pedofilije ali neodgovorno opusti jasne postopkovne norme, ki jih določa cerkveno pravo za zaščito pravic ovaditeljev, žrtev in obtožencev. Ne gre za to ali škof oz. predstojnik »prizna« ali »sprejme« svojo odgovornost: ta osebna moralna in pravna odgovornost obstaja in je ni mogoče preprosto pripisati drugim, predhodnikom ali kolegom.

Za vernike je sramota, če gre za kaznivo dejanje ali zmoto škofa. Včasih lahko pade tudi ekonomska odgovornost na celotno cerkveno skupnost, vendar to ne more voditi k zanikanju ali k dvomu v pravno zakonitost in moralno dobre cilje škofije. Še manj logično bi bilo dvomiti v verodostojnost Cerkve ter odrešilno vrednost njenega poslanstva in njenega učiteljskega zbora kljub napakam, grehom in včasih celo zločinom njenih članov, vključno z vodilnimi člani hierarhije. Po drugi strani pa bi bilo naivno zanemariti dejstvo, da »močne sile« tega sveta zlasti v sedanji zgodovinski situaciji skušajo izkoristiti slabosti človeškega elementa Cerkve, da bi jo diskreditirale pred svetovnim javnim mnenjem.

Očitno je Cerkev kot »Kristusovo telo« (1 Kor 12,27), zaradi grehov njenih udov, zaradi naših grehov, postala nov »Ecce Homo« pred svetom, vendar je to ne opravičuje. Ne gre za zaščito »narcistične« podobe moči in svetovnega prestiža Cerkve, ki se brani s tem, da pozablja na ponižnost, ampak za ponovno potrditev božanskosti njenega izvora, svetosti zakramentov, ki jih ponuja, ter večne aktualnosti in verodostojnosti krščanskega sporočila o odrešenju. Vedno aktualen ostaja opomin svetega Ciprijana, ki pravi, da če moramo ljubiti Boga, moramo ljubiti tudi Cerkev: »Kajti ne more imeti Boga za svojega očeta, kdor nima Cerkve za svojo mater« (O edinosti, 6. 8). Kljub grešnosti njenega človeškega vidika (vendar je v Cerkvi nešteto svetih otrok) je Cerkev Mati, ki posreduje življenje: Kristusovo »življenje, resnico in pot«, zaradi česar smo Očetovi otroci. Zato je papež Frančišek po sinodi, posvečeni mladim, dejal: “Cerkev se ne boji pokazati grehov svojih udov, ki jih včasih nekateri od njih skušajo prikriti [...]. Spomnimo pa se, da Matere ne zapustimo, ko je ranjena, ampak jo spremljamo, da iz sebe izvabi vso svojo moč in sposobnost za vedno nov začetek”; (Apostolska spodbuda Kristus živi, št. 101), “da se odpre novim binkoštim” [...] za “prenovljeno mladost”; (prav tam, št. 102).

Zahvaljujem se vam za pozornost, ki jo boste namenili tem vprašanjem, in vas prisrčno pozdravljam.

Kardinal Julián Herranz,
predsednik emeritus Papeškega sveta za zakonodajna besedila