Gregorijanske maše izvirajo iz časov sv. Gregorija (540–604).[1] V četrti knjigi svojih Dialogov[2] pripoveduje sv. Gregorij o menihu Justu, ki je prelomil samostansko obljubo uboštva in si prilastil tri zlatnike. Ko je Just hudo zbolel mu je stregel njegov lastni brat Kopioz in od njega izvedel, da se je pregrešil zoper obljubo uboštva. Pred smrtjo se je Just spokoril in pokesal svojega greha. Kljub temu so ga po smrti položili v neblagoslovljeno zemljo skupaj s tremi ukradenimi zlatniki. Po njegovi smrti je sv. Gregorij naročil menihom naj za pokojnega Justa neprekinjeno mašujejo trideset dni. Po tridesetih dneh se je pokojni Just v sanjah prikazal svojemu bratu Kopiozu in mu sporoči veselo novico, da je rešen iz vic in da je že v nebesih.

Cerkev je sprejela starodavni običaj in dovolila, da se za rajnega smejo opravljati gregorijanske maše. Kljub temu je Cerkev nenehno poudarjala, da sama nepretrganost v tridesetdnevnem maševanju ne učinkuje magično, kakor da bi Bog zaradi tega moral duše rajnih rešiti iz vic.[3] Gregorijanske maše prav tako nimajo nobene prednosti pred drugimi mašami, ampak so jim enake.

Kongregacija Sv. Oficija (oddelek za odpustke) je že 12. decembra 1912 izdala dekret[4] s katerim je določila osnovna pravila glede obhajanja gregorijanske maše. Po naročilu papeža Pavla VI. je tudi Koncilska kongregacija 24. februarja 1967 izdala posebno navodilo[5] za obhajanje gregorijanskih maš. Iz navedenih besedil je razvidno, da se morajo gregorijanske maše opravljati trideset dni zaporedoma brez presledka. Kadar je duhovnik, ki je začel opravljati gregorijanske maše zadržan (npr. zaradi bolezni ali zato ker mora ta dan opraviti pogrebno ali poročno mašo), sme za tisti dan dobiti namestnika (drugega duhovnika), da mašuje po namenu gregorijanske maše. Kadar pa ne dobi namestnika, ni dolžan še enkrat začeti tridesetdnevno maševanje po namenu darovalca gregorijanske maše, ampak mora sam čim prej opraviti mašo, ki jo je zaradi pametnega razloga moral opustiti.

Iz prakse, ki se je uveljavila v Cerkvi moremo sklepati, da se gregorijanske maše lahko opravljajo za enega rajnega. Na isti dan (npr. na božični praznik) ni dovoljeno opraviti več maš v ta namen. Prav tako ni dovoljeno razdeliti gregorijanske maše med več duhovnikov, da bi se maše opravile v nekaj dneh.

Slovenski škofje so na svoji 107. redni seji Slovenske škofovske konference, ki je bila 4. junija 2018 v Ljubljani sklenili, da je priporočeni dar za gregorijanske maše 660,00 EUR.[6]

[1] Gregor se je rodil na Celijskem griču v Rimu okoli leta 540 v plemiški družini. Ustanovil je šest benediktinskih samostanov na Siciliji in enega v Rimu, v svoji rojstni hiši. Po smrti papeža Pelagija so ga 3. decembra 590 posvetili za rimskega škofa. Za Leonom I. je Gregor I. drugi papež, ki mu je zgodovina prisodila naslov Veliki. Oltar sv. Gregorija v njegovi rojstni hiši na Celijskem griču v Rimu je privilegiran. 

[2] Knjigo Dialoghi je Gregor napisal za vzgojo langobardske kraljice Teodolinde. Glej: Benedetto XVI, Udienza generale. San Gregorio Magno (2), 4 giugno 2008.

[3] Alojz Uran, Gregorijanske maše. Sporočila 2010/1, 15.

[4] Suprema S. Congregatio S. Officii, Decretum circa Missas tricen abias Gregorianas et Ataria item Gregoriana. AAS 1913, 32–33.

[5] Sacra Congregatio concilh, Declaratio. De continuitate celebrationis Missarum Tricenarii Gregoriani. AAS 1967, 229–230.

[6] Slovenska škofovska konferenca, Štolnine in darovi. Sporočila 2018/7, 130.

sss