Papež Frančišek je 8. 2. 2021 sprejel v avdienco člane diplomatskega zbora, akreditiranega pri Svetem sedežu. Izhodišče njegovega tradicionalnega govora je letos bila pandemija, na katero je navezal vrsto kriz, ki jih je sprožila in poglobila na globalni ravni, od zdravstvene, okoljevarstvene in politične do antropološke krize. Pokazal pa je tudi na priložnosti ter poudaril, da je leto 2021 čas, ki ga ne smemo zapraviti.

»Dragi veleposlaniki, 2021 je čas, ki se ga ne sme izgubiti. In ne bo zapravljen, če bomo znali sodelovati v velikodušnostjo in zavzetostjo. V tem smislu menim, da je bratstvo resnično zdravilo za pandemijo in mnoga zla, ki so nas prizadela. Bratstvo in upanje sta kakor zdravili, ki ju danes potrebuje svet, enako kot cepiva,« je zatrdil papež med današnjim tradicionalnim srečanjem z diplomatskim zborom, akreditiranim pri Svetem sedežu.

Leto, ki se je pred kratkim zaključilo, je za sabo pustilo težo strahu, pobitosti in obupanosti, skupaj z mnogimi žalovanji. Osebe je postavilo v spiralo ločitve in medsebojne sumničavosti ter države prisililo, da so postavile pregrade. Po papeževih besedah je bilo od vsega začetka očitno, »da bo pandemija znatno vplivala na življenjski slog, na katerega smo bili vajeni, s tem ko je zmanjšala našo udobnost in utrjene gotovosti«. »Postavila nas je v krizo, s tem ko nam je pokazala obraz bolnega sveta, ne samo zaradi virusa, ampak tudi v okolju, ekonomskih in političnih procesih, še bolj pa v človeških odnosih. Na svetlo je postavila nevarnosti in posledice načina življenja, ki mu gospodujeta egoizem in kultura odmetavanja ter nas postavila pred alternativo: nadaljevati dosedanjo pot ali pa se podati na novo.«

Zato se je papež v nadaljevanju govora diplomatskemu zboru hotel zaustaviti pri nekaterih krizah, ki jih je povzročila ali razkrila pandemija, pri tem pa obenem pokazati na priložnosti za izgradnjo bolj človeškega, pravičnejšega, solidarnejšega in mirnejšega sveta.

Zdravstvena kriza

Na prvem mestu je sveti oče spregovoril o zdravstveni krizi. Pandemija nas je postavila pred dve neizogibni razsežnosti človeškega življenja: bolezen in smrt. Prav tako pa nas je spomnila na pravico do zdravstvene oskrbe, ki mora biti namenjena vsaki človeški osebi. S tega vidika je Frančišek pozval k nudenju zdravstvene oskrbe in pomoči vsaki osebi, ki ju potrebuje. »Zato je nujno, da si, kdor ima politične in vodstvene odgovornosti, prizadeva predvsem za univerzalen dostop do osnovne zdravstvene oskrbe ter spodbuja ustvarjanje lokalnih zdravstvenih izdelkov in zdravstvenih struktur, ki ustrezajo realnim zahtevam prebivalstva, kot tudi razpoložljive terapije in zdravila. Ne more namreč logika profita voditi tako zelo delikatno področje, kot je zdravstvena pomoč in oskrba.«

Papež je pri tem izpostavil, da morajo cepiva proti koronavirusu biti namenjena vsemu človeštvu, ter države pozval, naj »aktivno prispevajo k mednarodnim iniciativam, ki zagotavljajo pravično distribucijo cepiv, in to ne v skladu z zgolj ekonomskimi kriteriji, ampak upoštevajoč potrebe vseh, predvsem prebivalstva, ki najbolj potrebuje pomoč«. Pripomnil pa je, da pred nepredvidljivim sovražnikom, kot je covid-19, mora dostopnost do cepiv vedno spremljati odgovorno osebno obnašanje, ki preprečuje širjenje bolezni.

Okoljevarstvena kriza

Pandemija je prav tako pokazala, da je tudi naš planet Zemlja bolan, slaboten in potreben oskrbe, je nadaljeval ter se s tem dotaknil vprašanja okoljstvene krize, ki »zahteva skupne in dolgoročne rešitve« oziroma »zahteva mednarodno sodelovanje za skrb za naš skupen dom«. Izrazil je upanje, da bo konferenca ZN o podnebju (COP26), ki je predvidena novembra letos v Glasgowu, pripeljala do učinkovitega sporazuma v zvezi s pristopanjem k posledicam podnebnih sprememb. »Čas je za delovanje, kajti že se lahko z roko dotaknemo posledic dolge nedejavnosti,« je dejal in navedel nekatere konkretne primere, kot so na primer izginjanje malih otokov v Pacifiku, poplave na jugovzhodu Azije, predvsem v Vietnamu in na Filipinih, požari v Avstraliji in Kaliforniji, prehrambena negotovost in lakota v Burkini Faso, Maliju, Nigru in Južnem Sudanu.

Ekonomska in socialna kriza

S ciljem, da bi se omejilo širjenje koronavirusa, so države sprejele restriktivne ukrepe v zvezi s svobodo gibanja, kar je vodilo v večmesečno zaprtje trgovskih dejavnosti in na splošno upočasnilo proizvodne dejavnosti, z resnimi posledicami za podjetja, zaposlitev ter posledično družine in celotne družbene plasti, predvsem najslabotnejše. »Ekonomska kriza, ki je temu sledila, je pokazala še eno nadlogo, ki trpinči naš čas: to je ekonomija, osnovana na izkoriščanju in odmetavanju tako oseb kot naravnih virov,« je izpostavil Frančišek. »Prepogosto se je pozabilo na solidarnost in ostale vrednote, ki ekonomiji omogočajo, da služi celostnemu človeškemu razvoju, namesto posebnim interesom, in izpred oči se je izgubila socialna vrednost ekonomske dejavnosti in univerzalna destinacija dobrin in virov.«

»Sedanja kriza je dobra priložnost za ponovni premislek o odnosu med osebo in ekonomijo. Potrebna je neke vrste 'nova kopernikanska revolucija', ki bo ekonomijo postavila v službo človeku in ne obratno, začenši s proučevanjem in prakticiranjem drugačne ekonomije, ki daje življenje in ne ubija, ki vključuje in ne izključuje, ki počloveči in ne razčloveči, ki skrbi za stvarstvo in ga ne pleni,« je poudaril papež ter nadaljeval, da so ob negativnih posledicah ekonomske krize mnoge države iskale delne rešitve za nek problem, ki pa ima sicer globalne razsežnosti. »Potrebne so skupne in deljene iniciative tudi na mednarodni ravni, predvsem kot podpora zaposlitve in zaščita najrevnejših plasti prebivalstva. S tega vidika menim, da je pomembno prizadevanje Evropske unije in njenih držav članic, ki so ljub težavam znale pokazati, da se lahko zavzeto dela za dosego zadovoljivih dogovorov v korist vseh državljanov.«

Tudi v zvezi z ekonomsko krizo je papež Frančišek izpostavil nekatere konkretne probleme, na primer izkoriščanje, oderuštvo in korupcija, brezposelnost, delo na črno, prostitucija in kriminalne dejavnosti, spletni kriminal in otroška pornografija ... Posebej je poudaril humanitarno krizo, ki jo je zaprtje državnih mej zaradi pandemije na nekaterih območjih še povečalo, kar je povezano tudi s problemom migracije. »Humanitarni koridorji, ki so bili vpeljani v zadnjih letih, zagotovo prispevajo k reševanju omenjenih problematik, ko rešujejo številna življenja. Pa vendar, domet krize vedno bolj izpostavlja, da se je treba nujno soočiti z izvorom vzrokov, ki vodijo v migracijo, kakor tudi zahteva skupen trud za podporo držav prvega vstopa, ki si nalagajo moralno dolžnost za reševanje človeških življenj.« V zvezi s tem je papež spomnil na pogajanja o novem dogovoru Evropske unije o migraciji in azilu ter pripomnil, da »politike in konkretni mehanizmi ne bodo funkcionirali, če jih ne bo podprla potrebna politična volja in prizadevanje vseh vpletenih strani, vključno s civilno družbo in samimi migranti«.

Kot je poudaril Frančišek, je nujno zaščititi migrante, tudi notranje migrante in vse ranljive osebe, ki so prisiljeni bežati pred preganjanji, nasiljem, konflikti in vojnami. Pri tem je izrazil zaskrbljenost Svetega sedeža zaradi razmer beguncev na različnih delih sveta, posebej pa spomnil na osrednji del Sahela, kjer se je v manj kot dveh letih število beguncev dvajsetkrat povečalo.

Politična kriza

A vse te kritičnosti, o katerih je govoril papež, postavljajo v ospredje še eno krizo, mnogo globljo, ki je po njegovem prepričanju izvor vseh ostalih, njeno dramatičnost pa je na svetlo postavila ravno pandemija. »To je politična kriza, ki že nekaj časa udarja v mnoge družbe in katere silovite posledice so prišle na površje med pandemijo.«

Kot enega izmed značilnih dejavnikov te krize je papež navedel »naraščanje političnih kontrapozicij in težave, če ne celo nesposobnosti, pri iskanju skupnih in deljenih rešitev za probleme, ki zadevajo naš planet«. »Gre za tendenco, ki smo ji priča že precej časa in ki se vedno bolj širi tudi v državah z dolgotrajno demokratično tradicijo. Ohranjati žive demokratične stvarnosti je izziv tega zgodovinskega trenutka, ki se od blizu tiče vseh držav: bodisi malih ali velikih, ekonomsko naprednih ali v razvoju.«

Papež je v nadaljevanju spregovoril o demokraciji, ki sloni na vzajemnem spoštovanju, na možnosti, da vsi prispevajo k blaginji družbe, in na upoštevanju, da različna mnenja ne spodkopavajo moči in varnosti držav, ampak vzajemno bogatijo in omogočajo iskanje ustreznejših rešitev za probleme. Demokratični proces zahteva pot vključujočega, mirnega, konstruktivnega in spoštljivega dialoga med vsemi komponentami civilne družbe v vsakem mestu in državi. Razvoj demokratične zavesti pa zahteva, da se presežejo personalizmi in prevlada spoštovanje države prava.

Žal se politična kriza in kriza demokratičnih vrednot odražata tudi na mednarodni ravni. »Pandemija je priložnost, ki se je ne sme zapraviti, za razmislek in izvršitev organskih reform, da bodo mednarodne organizacije našle svojo bistveno poklicanost v služenju človeški družini za ohranitev življenja vsake osebe in miru,« je zatrdil papež.

Antropološka kriza

Sveti oče je govor diplomatskemu zboru sklenil z razmišljanjem o še eni krizi, ki je med vsemi morda največja: to je kriza človeških odnosov, ki je izraz splošne antropološke krize in ki se nanaša na razumevanje človeške osebe in njenega transcendentnega dostojanstva.

»Pandemija, ki nas je prisilila v dolge mesece izolacije in pogosto tudi osamljenosti, je pokazala potrebo vsake osebe po človeških odnosih,« je dejal Frančišek in posebej spomnil na učence in študente, ki niso mogli redno obiskovati šole ali univerze. Naraščanje učenja na daljavo je privedlo tudi do večje odvisnosti otrok in najstnikov od interneta in na splošno od virtualnih oblik komunikacije, kar jih je obenem naredilo bolj ranljive in izpostavljene spletnemu kriminalu. »Priča smo neke vrste 'vzgojni katastrofi', pred katero ne moremo ostati nedejavni, zaradi dobrega prihodnjih generacij in celotne družbe,« je zatrdil in dodal, da je danes potrebno obnovljeno vzgojno prizadevanje, ki bo vključevalo vse družbene komponente.

A dolga obdobja omejenega gibanja so po drugi strani omogočila, da se je več časa preživelo z družino. Za mnoge je to bil pomemben trenutek, ko so ponovno odkrili odnose z bližnjimi. Navsezadnje, »zakonska zveza in družina predstavljata eno najdragocenejših dobrin človeštva in zibelko vsake civilne družbe«. A pri tem papež Frančišek ni zaobšel problema domačega nasilja ter je vse javne oblasti in civilne družbe pozval, naj podprejo žrtve nasilja v družini, kar so predvsem ženske, pogosto skupaj s svojimi otroki.

Vir: Vatican News - slovenska redakcija