Papež Frančišek je z novim motu proprijem Predstavitev sprememb na področju pravosodja, ki je izšel 16. 2. 2021 in je bil objavljen v L'Osservatore Romano, odločno posegel v Vatikanski kazenski zakonik (Codice penale Vaticano). V prvi knjigi z naslovom Kazniva dejanja in kazni na splošno (Dei reati delle penne in generale) je papež dopolnil 17. člen z novim odstavkom in se odločno zavzel za storilce kaznivih dejanj. Odločil je, da se osebi, ki se med izvrševanjem kazni lepo vede, kar predpostavlja njegovo kesanje in če je pripravljen sodelovati v programu osebnega zdravljenja, lahko zaporna kazen zmanjša od 45 do 120 dni na leto. Kaznjenci se bodo lahko odslej, v skladu z dopolnjenim Vatikanskim kazenskim zakonikom, po skrajšani kazni od enega do treh mesecev na leto, ponovni vključili v družbo. V novem odstavku 17. člena je še zapisano, da bo treba za vsakega kaznjenca posebej pripraviti dogovor s sodnikom.

Kaznjencu, ki bo pripravljen sodelovati v programu lastnega zdravljenja, se bo tako omogočila njegova ponovna vključitev v družbo. Kaznjenec se bo hkrati zavezal, da bo za ublažitev posledic kaznivega dejanja opravljal družbeno koristna dela in na ta način vsaj delno popravil škodo, ki je nastala zaradi njegovega kaznivega dejanja.

S tem apostolskim pismom se je papež revolucionarno dotaknil ene najbolj perečih tem kazenskega prava, namreč vprašanja ali so sankcije zoper storilce kaznivih dejanj trajne in doživljenjske ali pa se lahko kaznjencem po prestani kazni omogoči ponovna vključitev v družbo. Papež je namreč v času svojega pontifikata večkrat nakazal misel, da nihče ne sme biti kaznovan za vedno. Kazenske sankcije so po papeževem mnenju nujni procesi, ki so potrebni za vzpostavitev pravičnosti, popravo krivic in za poboljšanje storilca kaznivega dejanja. Hkrati pa se papež že vrsto let odločno zavzema, da se tudi kaznjencem prizna človeško dostojanstvo in se dopusti možnost njihovega kesanja in spreobrnjenja. Na to spominja tudi papežev nedavni poziv za odpravo smrtne kazni v vseh oblikah. Papež pravi, da smo vsi ljudje poklicani, da se borimo za odpravo »smrtne kazni«, naj si bo legalna ali ilegalna (Discorso del Santo Padre Francesco alla Delegazione dell'associazione Internazionale di Diritto Penale, 23. 10. 2014) in da se vprašamo ali smo pripravljeni odpustiti tistim, ki so nas užalili in zavreči sleherno zamero in sovraštvo, ki vodi v nasilje (Misericordiae vultus – Obličje usmiljenja, tč. 15). Vsekakor gre za novo paradigmo, da se tudi na kaznjence gleda z »usmiljenjem« (Misericordia et misera – Usmiljenje in usmiljenja potrebna, tč. 20) in odpuščanjem. Verjetno bo potrebno še veliko napora, da bo ta papeževa misel počasi prodrla v vse kazenske zakonike in se dotaknila tudi najbolj trdih človeških src. Spremembe Vatikanskega kazenskega zakonika verjetno niso zadnje papeževo poseganje v pravo. Morda bo papež v času svojega pontifikata v tej smeri dopolnil tudi kazenske norme v Zakoniku cerkvenega prava (1983) in v Zakoniku kanonov vzhodnih Cerkva (1990). To bi vsekakor dalo kazenskim sankcijam v obeh Zakonikih neizbrisen pečat.