V poročilih o spolnih zlorabah, ki so se zgodila v Cerkvi v Franciji, Avstraliji, Združenih državah Amerike in na Irskem je med sklepi zapisano, da naj Cerkev premisli o nujnosti spovedne molčečnosti. Sestavljavci poročil so zavzeli stališče, da naj Cerkev spovednikom omogočiti, da bodo lahko izpoved o spolni zlorabi, ki so jo slišali pri spovedi, takoj prijavili policiji. Škofje so se odločno postavili v bran spovedne molčečnosti, ki jo zagovarja cerkveno pravo in tudi vsa navodila Svetega sedeža.

Zakonik cerkvenega prava (1983) pravi, da je spovedna molčečnost nedotakljiva in da je prepovedano, da bi spovednik z besedo ali na kakršenkoli način izdal spovedanca (kan. 983). Tudi kongregacija za nauk vere naroča, da je treba »preprečiti sleherno nevarnost kršitve spovedne molčečnosti.«[1] Spovednik ne sme nikoli prelomiti spovedne molčečnosti, niti zato, da bi rešil svoje življenje, zaščitil svoje dobro ime, rešil življenje drugega ali pomagal pri izvajanju pravice. Prav tako nima pravice, da bi komurkoli razodel obtožbe zoper duhovnike (tudi, če gre za kazniva dejanja spolne zlorabe mladoletnih), ki jih je slišal pri sami spovedi.

Spovedna molčečnost omogoča, da lahko spovedanec pri spovedi svobodno pove stvari, ki jih drugače nebi povedal. Lahko se zgodi, da bo med spovedanci kdaj tudi storilec spolne zlorabe. Običajno se za spoved odloči več takih, ki so doživeli spolno zlorabo. Spoved se običajno dogaja v popolni anonimnosti. Spovednik ne pozna spovedanca. Prav anonimnost je razlog, da se ljudje odločijo za spoved. Če bi anonimnost odpravili, bi se le redki odločili za spoved. Prav tako bi bilo še manj verjetno, da bi se spovedanec odločil za spoved, če bi vedel, da bo spovednik nekatere vsebine spovedi povedal še drugim (npr. policiji). Spovednica je zato eden redkih varnih krajev, kjer lahko ljudje spregovorijo o vsem, tudi o bridki izkušnji zlorabe, če so jo doživeli.

Odveza od greha je vedno zadnje dejanje spovedi. Najprej mora biti iskreno kesanje, jasna izpoved in obljuba poboljšanja. Odveze ni mogoče dati, če obstaja dvom o katerem izmed teh treh pogojev. Z drugimi besedami, če nekdo prizna zlorabo in ne pokaže znakov iskrenega kesanja in pripravljenosti, da se popravi škoda, mu spovednik ne more dati odveze. Spovednik pa tudi ne sme izdati skrivnosti, če je med spovedjo izvedel za zlorabo ali drug hud zločin, tudi če pogoji za podelitev odveze niso bili izpolnjeni in spovedancu ni bilo mogoče podeliti odveze.

Tudi kongregacija za nauk vere poudarja, da je »sporočilo o delictum gravius pri spovedi postavljeno pod najstrožjo vez spovedne molčečnosti.[2] Delictum gravius v tem primeru pomeni »kakršenkoli zunanji greh zoper šesto božjo zapoved, ki ga je zagrešil klerik z mladoletno osebo« pri sami spovedi, ob priložnosti ali pod pretvezo spovedi. Lahko gre za »spolne odnose, fizični stik z željo po spolni zadovoljitvi, ekshibicionizem, samozadovoljevanje, spodbujanje k prostituciji, pogovori ali predlogi spolne narave«.[3] Spovednik, ki pri spovedi izve za delictum gravius je dolžan »spovedanca prepričati«, da mu naj še na drugačen način razkrije svoja obvestila.[4] Gre za vabilo spovedancu, da se srečata zunaj spovednice in ponovno spregovorita o delictum gravius, ki naj bi ga zagrešil klerik. Na ta način se lahko kaznivo dejanje kasneje prijavi tudi policiji. Tudi v primeru, ko pride k spovedi storilec spolne zlorabe, mu spovednik lahko ponudi srečanje in pogovor zunaj spovednice in možnost, da o tem takoj seznani svojega škofa in policijo.

Vse obtožbe zoper duhovnike (in tudi priznanja), ki obravnavajo kaznivo dejanje »zapeljevanja pri spovedi« (sollicitatio ad turpia) so izredno zahtevna materija za škofa. Vsako obtožbo (notitia criminis) je treba »ustrezno oceniti in ji, kolikor je mogoče, nameniti ustrezno pozornost.«[5] Spovednika, ki je obtožen »zapeljevanja h grehu proti šesti božji zapovedi« (oz. katerekoli druge zlorabe mladoletne osebe), škof takoj pokliče na pogovor. Zaradi obtožbe nastopi »resen dvom« o njegovi nedolžnosti. Glede na težo obtožbe se spovednika kaznuje s suspenzom, prepovedmi ali odvzemi. Za določen čas se mu lahko prepove spovedovanje in zahteva obvezno zdravljenje. V hujših primerih, ko se zoper spovednika pojavi več prijav »zapeljevanja« (sollicitatio ad turpia) in grozi pohujšanje med verniki, lahko škof takoj začne s postopkom odslovitve iz kleriškega stanu (kan. 1387).

Zdi se, da bo v prihodnosti bolj ko o spovedni molčečnosti, ki mora ostati nedotakljiva, treba razmisliti o sami spretnosti spovedovanja. Spovedniki potrebujejo bolj natančne smernice, kako naj ravnajo v primeru, ko se spovedanec obtoži dejanja spolne zlorabe mladoletne osebe ali v primeru, ko se spovedanec predstavi kot žrtev spolne zlorabe s strani klerika (diakona, duhovnika ali škofa). Na tem področju zelo primanjkuje jasnih usmeritev. Spovednikom bo treba pomagati, da bodo empatični poslušalci in spretni razlagalci moralnega nauka Cerkve, kar bi vodilo k večjemu zaupanju v spovednike in k večjemu razumevanju zakramenta sprave.

Pater Hans Zollner DJ, ki velja za enega vodilnih cerkvenih strokovnjakov na področju zaščite otrok in mladoletnih, predlaga, da bi spovedniki danes potrebovali bolj jasna navodila: (1) na koga se lahko obrnejo za pojasnila in napotke, ko gre za zelo pereča področja spovedovanja (npr. ko je glavna materija spovedi spolna zloraba mladoletne osebe); (2) kam naj spovedniki napotijo spovedance, ki se pri spovedni predstavijo kot mladoletne ali ranljive odrasle osebe, ki so doživele spolno zlorabo s strani klerikov; (3) kako naj ravna spovednik, kadar se oseba, bodisi storilec ali žrtev, strinja, da se zaradi dodatnih pojasnil sestane z njim zunaj spovednice; (4) kakšna priprava je potrebna pri začetnemu in nenehnemu oblikovanju spovednikov ter kakšna podpora in spremstvo sta potrebni pri obravnavi včasih nasprotujočih si moralnih in pravnih načel.

[1] Kongregacija za nauk vere, Določila glede hujših kaznivih dejanj 1 [Normae de gravioribus delictis], 21. 5. 2010. Priloga k Sporočilom slovenskih škofij, 10/2010, čl. 24 § 3, str. 8.

[2] Kongregacija za nauk vere, Vademecum glede nekaterih točk postopka v obravnavanju primerov spolne zlorabe mladoletnih, ki so jih zagrešili kleriki. Različica 1.0, 16. 7. 2020. L'Osservatore Romano, 17. 7. 2021, str. 7-10, tč. 14

[3] Prav tam, tč. 1-2.

[4] Prav tam, tč. 14.

[5] Prav tam, tč. 13.