Ali čujte, preljubi moji kristjani, neskončno modri Bog nas hoče v sedanjih časih preskusiti, koliko kaj naša vera velja; hoče zaspane kristjane zbuditi, malopridne prevejati kakor gospodar svoje zrno na gumnu. Ne smemo torej brez vse skrbi dremati, ne križem rok držati, ampak vsakdo izmed nas naj po svojem stanu za sveto vero poskrbi ter v dejanju in besedi pokaže, da je pravoveren katoliški kristjan, pripravljen rajši vse izgubiti kakor dopustiti, da bi se veri med nami kaka škoda godila. V časti moramo imeti namestnike božje, rimskega papeža, škofe in mašnike, katere je sam Božji Sin nam za učitelje svete vere dal, rekoč: »Kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje.« Oni so delivci božjih skrivnosti in imajo ključe nebeškega kraljestva, njim je svoje nauke ohraniti dal, njim je obljubil Svetega Duha, da se vsi skupaj ne bodo zmotili; oni za verne kristjane skrbijo, kakor mati za svoje otroke skrbi; zato se vsem skupaj »sveta mati katoliška Cerkev« veli. Srečno živi in srečno umrje, kdor se svete matere katoliške Cerkve zvesto drži. Naj pravijo posvetni ljudje, kar hočejo: to svojo Cerkev je Kristus na skalo postavil; nje ne bodo premagale vse peklenske moči.

Potreba je dalje krščanskega nauka se dobro prijeti, otroke učiti doma, v šoli in v cerkvi. Svoje dni ni bilo med nami toliko nevernih ljudi, nobeden nas ni skušal za sveto vero. Zdaj jih srečaš po vseh cestah in najdeš po krčmah, ki se za vero prepirajo in tistim krščansko srce podirajo, ki krščanskega nauka dobro v glavi nimajo. Preljubi očetje in matere, ki vas za vaše otroke kaj skrbi, Bog ve, kam še vaši otroci pridejo, komu v roke zajdejo! Lahko da bi vero zatajili, ako jih ne boste v krščanskem nauku prav dobro poučili. Nimate jim koga dati za varuha in tovariša na pot, ko se po nevarnem svetu podajo - preskrbite otrokom svete vere svetlo luč; ona jim bo svetila, da bodo srečno hodili, jih podpirala, da v dobrem ne opešajo, jih pripeljala srečno k vam domov in pa k Očetu v sveto nebo.