Na italijanskem veleposlaništvu pri Svetem sedežu je včeraj, 14. septembra 2020, potekala konferenca z naslovom »45 let od Helsinškega dogovora, kardinal Silvestrini in vatikanska Ostpolitik«. Udeležil se je je tudi državni tajnik kardinal Pietro Parolin in poudaril, da je dialog najmočnejše orožje za gradnjo miru.

Zasedanje v Helsinkih predstavlja enega od tistih zgodovinskih trenutkov, ko so se udeleženci ukvarjali bolj z začetkom procesov kot pa z zasedanjem prostorov, je dejal Parolin. Njegova neposredna in posredna učinkovitost se je nadaljevala na politični in pravni ravni vsa naslednja leta. Zgodovinsko gledano je med 60. in 70. leti predstavljalo osrednji faktor za prehod od plašnega, skorajda boječega uveljavljanja v mednarodnih odnosih do pogumnega zavzemanja za mir in utrditev splošnih človekovih pravic v evropskih državah. Kardinal Parolin je izpostavil, da je zasedanje z dejstvi pokazalo, da »dialog, ko je iskren in voden z dobro voljo, dejansko predstavlja najmočnejše orožje v izgradnji miru, ki ni samo odsotnost konfliktov, ampak predvsem potrditev transcendentnega dostojanstva vsakega človeka«.

Silvestrini – marljiv protagonist

Parolin je izpostavil pomembno vlogo kardinala Silvestrinija v dogodkih pred in po Helsinškem zasedanjem leta 1975, na katerem je bil »marljiv protagonist«. Iz njegovih analiz se jasno vidijo zgodovinski koraki, ki so vodili Cerkev, da se je na nov način umestila v mednarodno sceno tistega obdobja. Silvestrini se spominja, da so bili »prvi koraki Ostpolitik – izraz, ki je nastal s spremembo politike do Vzhodnega bloka Zvezne republike Nemčije v času kanclerja Willyja Brandta – storjeni že prej in slonijo na nekaterih dejanjih, mogočih zaradi zmanjšanja preganjanj v komunističnih državah: udeležba delegatov ruske pravoslavne Cerkve na drugem vatikanskem koncilu, papeška avdienca z zakoncema Ajubei, prvi obiski msgr. Casarolija na Madžarskem in v Češkoslovaški maja 1963. Gre za odpiranje, ki ga je začel sv. Janez XXIII.«

Upanje na pozitiven dialog

Kardinal Silvestrini je bil »moder in učinkovit interpret« povodov in smernic vatikanske Ostpolitik, za katero je temelje postavil sv. Pavel VI. v okrožnici Ecclesiam Suma iz leta 1967. Izrazil je upanje, da »se bodo ti režimi nekega dne lahko odprli za pozitiven pogovor s Cerkvijo«. In to je po Silvestrinijevem prepričanju »ključ vzhodne politike Pavla VI.«: »Spes contra Spes (upanje proti upanju) je določilo njegovo delovanje, da ni odstopil od poskusov, tudi ko je bilo malo možnosti za uspeh in tudi ko so se pokazali kot nerodovitni.«

Sveti sedež na zasedanju v Helsinkih

Zasedanje v Helsinkih je predstavljalo edinstveno izkušnjo, saj je bilo prvič po kongresu na Dunaju leta 1815, da se je Sveti sedež kot polnopravni član udeležil srečanja držav. Kot zapiše Silvestrini, »je navzočnost Svetega sedeža v Helsinkih predstavljala konkretno znamenje, da se mir med narodi razume kot moralna vrednost prej kot pa politično vprašanje, ter priložnost za vzpostavitev verske svobode kot ene od temeljnih svoboščin vsake osebe in kot vrednote ter odvisne od odnosov med narodi«.

Človekove pravice in temeljne svoboščine

Kardinal Parolin je v ospredje postavil sedmo temeljno načelo Helsinške sklepne listine o varnosti in sodelovanju v Evropi, ki potrjuje »spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s svobodo mišljenja, vesti, vere in prepričanja«. To pomeni, da države podpisnice »priznavajo in spoštujejo posameznikovo svobodo, da izpoveduje in prakticira, sam ali skupaj z drugimi, vero ali verovanje, ki je v skladu z načeli njegove lastne vesti«. Države podpisnice prav tako priznavajo »univerzalen pomen človekovih pravic in temeljnih svoboščin, njihovo spoštovanje pa je temeljni element miru, pravičnosti in blaginje, ki so potrebni za zagotovitev razvijanja prijateljskih odnosov in sodelovanja med podpisnicami in med vsemi državami«.

Preobrat na poti uveljavljanja verske svobode

Po Parolinovih besedah iz Helsinške listine izvira ogrodje za potrjevanje univerzalnih pravic, ki so medtem že bile sprejete v mednarodne listine in potrjene s strani vedno več držav. Podpis teh načel s strani držav, ki so imele zakone, nasprotne priznanju človekovih pravic, je dejansko predstavljal velik preobrat, saj je pot proti uveljavljanju verske svobode in temeljnih pravic lahko postala hitrejša in se je postopno uresničila vse do padca komunizma leta 1989.

Sveti sedež in ekumenska vloga

Rezultate zasedanja v Helsinkih je treba tudi povezati z iniciativami, ki so potekale vzporedno. Parolin je posebej izpostavil aktivno informiranje in spodbujanje, ki ju je Sveti sedež podpiral v času priprav in med samim potekom zasedanja v povezavi v odnosu do ostalih krščanskih verstev, s čimer se je razvijal ekumenizem. S predlogi kardinala Silvestrinija je Sveti sedež med cilje zasedanja uvrstil tudi »vlaganje v večjo izmenjavo informacij med verstvi ter večanje kontaktov in srečanj med različnimi ljudmi in različnimi verstvi«.

Zagovornik uveljavljanja vesti vere

Iz tega izhaja, da se je Sveti sedež v okviru zasedanja v Helsinkih čutil kot »neposredni mediator in glas zahtev s področja verske vesti« ter je svojo iniciativo razumel kot ponudbo po soudeležbi s strani protestantskih in drugih cerkva. 

Vir: Vaticannews - slovenska sekcija