Sakralna umetnost je nujna
Gostja tokratnega Kanonistovega intervjuja je dr. Ignacija Fridl Jarc, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije. Študirala je primerjalno književnost in filozofijo ter se izpopolnjevala v stari grščini. Uveljavila se je kot literarna, gledališka in filmska kritičarka. Objavljala je knjižne in gledališke ocene, razprave ter študije v osrednjih slovenskih časnikih in revijah.
1. Gospa državna sekretarka, sledi sakralne umetnosti zasledimo in dnevno srečujemo v urbanizmu, arhitekturi, kiparstvu, slikarstvu, grafiki, glasbi … Kako na Ministrstvu za kulturo gledate na sakralno umetnost?
Ministrstvo za kulturo skrbi za slovensko sakralno dediščino v okviru Direktorata za kulturno dediščino. Že leta je strokovni sodelavec in vodja službe za to področje Silvester Gaberšček, ki ni samo izjemen poznavalec našega sakralnega kulturnega bogastva, ampak tudi čuteč vernik, kar je za izoblikovanje pravega odnosa do sakralne umetnosti nedvomno pomembno. Seveda pa niti on sam niti njegova služba ne morejo določevati višine sredstev, namenjenih premičnim in nepremičnim sakralnim spomenikom.
Res je, da so ta sredstva od skromnega 253.605,40 € leta 1993 narasla na rekordnega 2.561.133,45 € v letu 1997, vendar je treba poudariti, da je bilo tisto leto 1.147.554,66 € namenjenega za obnovo cerkve sv. Jožefa v Ljubljani, ki se je po vojni uporabljala za filmski studio in skladišče filmskih kulis. Najbolj stabilno je bilo financiranje v času prvega mandata sedanjega ministra za kulturo, dr. Vaska Simonitija, med letoma 2004 in 2008, ko je v letu 2005 znova doseglo 2.488.362,68 € iz integralnih sredstev. Potem pa je financiranje sakralnih spomenikov večinoma intenzivno padalo do zelo skromnega 393.795,16 € v letu 2015. Trenutno je v letu 2019 pristalo na 524.866,14 €. Bojim se, da se bodo leta 2020 zaradi rebalansa proračuna morala ta sredstva še znižati, kar je vsekakor zaskrbljujoče, zlasti če se zavedamo, kako obsežna in dragocena je sakralna dediščina pri nas in predvsem, v kakšnem stanju je, tudi zaradi zapostavljenosti v obdobju naše socialistične jugoslovanske zgodovine. Od leta 1995 do 2019 je bilo za konservatorsko restavratorske posege na sakralni kulturni dediščini iz državnega proračuna (so)financirano: 601 cerkva RKC, 9 evangeličanskih, 1 reformirana, 3 pravoslavne. Med sakralnimi spomeniki so bili obnovljeni še: 2 sinagogi, 18 kapel RKC, 1 pravoslavna kapela, 24 znamenj, 27 samostanov – od tega 12 v prvotni funkciji, 7 župnišč – škofovskih palač in 2 kalvariji. Pri tem niso upoštevana sredstva iz postavke za elementarne nesreče, saj so bili sakralni spomeniki močno poškodovani v velikonočnem potresu 1998, julijskem potresu v Posočju 2004 in ob poplavah v Železnikih.
2. V čem je po Vašem mnenju posebnost sakralne umetnosti? Je danes sploh še aktualna?
Sakralna umetnost, kot pogosto zmotno pomislimo ali bi napak sklepali iz mojih uvodnih besed, ni zgolj dediščina naših cerkva in umetnosti z biblično tematiko, ampak je vsako pričevanje človeka o iskateljstvu b/Božjega. Sakralna umetnost so grški Delfi ali Rilkejevo priklicevanje nekoga, ki prestreže človekov padec v pesmi Jesen. In enako je v sodobni umetnosti: Samo pomislimo na sakralno občutene figure iskalcev, zamišljenih v molitvi, slikarja Jožeta Bernika ali na simboliko križa v barvitem likovnem opusu Andreja Jemca. Vizionarsko nakazujeta, kako se bo moral človek, izčrpan od nihilističnega kaosa in zla, ki ga ta rojeva, po svetovnih kataklizmah 20. stoletja in tako zelo sam in izgubljen v osredinjenosti na lastni jaz v sodobnem času znova vrniti k svojim religioznim temeljem, k metafiziki luči, k matrici vseobsegajoče ljubezni. Sakralna umetnost je danes še kako nujna, če nočemo izgubiti svoje človečnosti, ki pomeni polnost, živost čutenja, občutenja in sočutja do drugega. V nasprotnem primeru bo človek v vladavini tehnologije in znanosti postal le še programirani čip za izvrševanje točno določenih funkcij po nareku kapitala in finančnih monopolov.
3. 11. člen mednarodnega Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih določa, da »pristojni državni organi in pristojni organi lokalnih skupnosti ter pristojna cerkvena oblast sodelujejo pri ohranjanju in vzdrževanju kulturnih spomenikov ter drugih kulturnih dobrin in arhivov, ki so v cerkveni lasti.« Kako poteka to sodelovanje?
O ohranjanju in vzdrževanju sakralnih kulturnih spomenikov sem že govorila. Iz mojih besed je razvidno, da je velik del sredstev, namenjenih njihovemu vzdrževanju, bilo investiranih v obnovo spomenikov v lasti RKC. V tem pogledu je sodelovanje zgledno. Enako velja tudi za področje arhivske dejavnosti, za katerega je na ministrstvu odgovorna mag. Nina Zupančič Pušavec, ki je tudi skrbnica Dogovora za sofinanciranje arhivske dejavnosti s Slovensko škofovsko konferenco. Ta dogovor zagotavlja 70% kritje stroškov štirih zaposlenih v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, treh zaposlenih v Nadškofijskem arhivu v Mariboru in enega zaposlenega v Škofijskem arhivu v Kopru.
Državna sekretarka na slovesnem odprtju razstave Dogodek je tu, dogodek imate v mestu! Teden slovenske drame - 50 let in premiera Monologov s kavča (foto: Prešernovo gledališče Kranj)
4. Plečnikov stadion v Ljubljani sodi med najbolj ogrožene primere evropske dediščine. Leta 1935 je na njem potekal evharistični kongres, na katerem se je ob sklepu zbralo 120.000 ljudi. Gre za izredno pomemben objekt, ki pa ne doživi prenove. Kje so težave?
Problematika Plečnikovega stadiona v Ljubljani je zelo pereča, saj je že vložen zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za prenovo, ki pa podobo tega spomenika povsem spreminja. Od Plečnikovih elementov naj bi ostali glorieta in nekaj drugih detajlov, predvidoma le 5 % sedanjega objekta, vse ostalo bi bilo podrejeno komercialni rabi – predvidena je gradnja stolpnic, večnadstropna poglobitev stadiona za izgradnjo garažnih hiš in vrsto drugih športno-rekreacijskih dejavnosti. Tak poseg je za Ministrstvo za kulturo, ki naj bi bil skrben varuh slovenske kulturne dediščine, nesprejemljiv. Samo pomislite, kakšno sporočilo bomo poslali svetu, če tako svobodno in predvsem z ekonomsko računico v žepu predelamo objekt, ki ga je zasnoval svetovno znani slovenski arhitekt, čigar arhitekturna zapuščina je v postopku za vpis na UNESCOV seznam svetovne dediščine. In to je edini stadion na svetu, ki ga je načrtoval Jože Plečnik! Problem pa je v tem, da omenjeni spomenik nikoli ni bil v državni lasti, ampak je trenutno v lasti skupine Bežigrajski športni park, ki so ga soustanovili Olimpijski komite Slovenije, Mestna občina Ljubljana in zasebno podjetje Joca Pečečnika.
Stališče Ministrstva za kulturo RS je zelo jasno in izčrpno pojasnil minister dr. Simoniti v nedavnem intervjuju za revijo Demokracija: »Ministrstvo vsekakor stoji na stališču, da je treba stadion ohraniti in ga prenoviti v meri in po meri, kot ju predlagajo največji poznavalci Plečnikovega dela in velika večina stroke. Ministrstvo nima stadiona v lasti in posesti in pri tem ne more storiti nič, razen tega, da je prosilo stroko za pomoč pri zagovoru ohranitve te pomembne slovenske, torej nacionalne dediščine in da nagovarja lastnike, da se stadionu odpovedo v korist države, javnemu dobremu. Še zlasti bi se morali odpovedati tisti lastniki, ki niso dali niti centa za to, da imajo stadion, pa ga hočejo prodati državi za desetine milijonov evrov. Tisti, ki je morebiti dokazljivo vlagal v dosedanje načrte za preureditev tega prostora, pa bi moral dobiti določeno odškodnino ali nadomestno zemljišče. Ministrstvo je pripravljeno stadion obnoviti in mu dati tudi vsebinski okvir, odkupiti ga pa ne more.«
5. Vlada RS je leta 2015 ustanovila Svet Vlade za dialog o verski svobodi. Kadrovske, materialne in tehnične pogoje ter strokovno-administrativne naloge za delo Sveta zagotavlja in opravlja Ministrstvo za kulturo. Omenjeni Svet je nazadnje zasedal 23. oktobra 2017! Kako to, da ni novih srečanj?
Omenjeni svet se je od leta 2015 sestal le na treh sejah, in sicer enkrat leta 2015 in dvakrat leta 2017. V letih 2016, 2018, 2019 in 2020 pa se ni sestal. Sodelovanje s Svetom je najprej odpovedala Islamska verska skupnost (mufti dr. Nedzad Grabus), solidarnostno pa so k tej pobudi pristopili RKC, zanjo tajnik SŠK dr. Tadej Strehovec, SPC – Srbska pravoslavna Cerkev, zanjo zagrebško-ljubljanski metropolit dr. Porfirije Perić in Evangeličanska cerkev Augsburške veroizpovedi v Sloveniji, ki jo je takrat vodil škof mag. Geza Filo.
Vlada Republike Slovenije je zato sprejela sklep št. 00407-5/2020/32 z dne 18. 6. 2020, da so z dnem 13. 3. 2020 prenehala delovati nekatera delovna telesa Vlade Republike Slovenije, med njimi tudi Svet Vlade Republike Slovenije za dialog o verski svobodi.
Dr. Ignacija Fridl Jarc (foto: Dnevnik)
Svet Vlade Republike Slovenije za dialog o verski svobodi je bil ustanovljen 12. 6. 2015. Mandat predsednika, namestnika in članov sveta je trajal pet let. Verske skupnosti ga niso sprejele za svojega in so prenehale s podajanjem predlogov za obravnavo. Zadnja seja sveta, ki je bila predvidena 9. 10. 2019, je bila zaradi nesporazuma med Ministrstvom za kulturo RS in Islamsko skupnostjo v RS preklicana.
Glede na navedeno je bila sprejeta ocena, da svet preneha z delovanjem. Delo sveta od leta 2015 bi bilo treba temeljito analizirati, pregledati bi bilo treba delovanje Sveta Vlade Republike Slovenije za dialog o verski svobodi od njegovih začetkov, pripraviti poročilo in na podlagi analize predlagati usmeritve za naprej ter morebitno ustanovitev novega vladnega delovnega telesa na področju verske svobode.
6. Kultura je izpeljanka iz latinske besede colere, ki pomeni gojiti. Znamo v Sloveniji gojiti in ceniti (kulturni) dialog? Kako ocenjujete današnje stanje duha v slovenski družbi?
Beseda gojiti je na mestu, kajti kultura je kot krhka rastlina, ki ji moramo puščati dovolj prostora, da bo lahko rastla. Potrebuje sonce, veliko sonca za svojo rast, torej jo je treba oplajati z lučjo, s svetlobo upanja in ne zgolj s črnino kaosa in niča. Obenem vsaka rastlina propade, če ji odsekaš njene korenine. Enako je s kulturo – slovenska kultura bo živela tako dolgo, dokler se bo zavedala svojih korenin, – svoje preteklosti, tradicije, svoje dediščine, narodne zavesti in našega maternega jezika.
Umetniškega akta ni in ne more biti brez prejemnika; bralca, gledalca, poslušalca … Tako kultura na najbolj imeniten način pričuje o dialogu kot njenem modus vivendi. Če hočemo biti kulturni, tudi ko govorimo o kulturi in v imenu kulture, mora torej v naš način govora biti vpisana dialoškost. Kultura se mora goditi kot dvogovor, to je odprtost za drugega in do drugega, ki ga nagovarjamo. Zato obmetavanje z zmerljivkami in žaljivkami v javnosti nikoli ne bo kultura, četudi so izrečene iz ust t. i. kulturnikov. Tak odnos do vsega drugačnega, tudi drugače mislečega je posledica duha družbe, o kateri govorite, posledica skrajno egocentrične ideologije, ki temelji na razumevanju svobode jaza, da mu je dovoljeno prav vse. Kako in kje bo lahko ob taki brezmejnosti prebival drugi človek, oni drugi – ta, ki ga umetnost nagovarja? Zato je človek nekoč gojil in mora tudi danes gojiti kulturo kot dialog. Z njim se kultura začne in konča.
Z državno sekretarko dr. Ignacijo Fridl Jarc se je pogovarjal mag. Sebastijan Valentan
Glej tudi druge Kanonistove intervjuje
BIOGRAFIJA
Ignacija Fridl Jarc je študirala primerjalno književnost in filozofijo ter se izpopolnjevala v stari grščini. Uveljavila se je kot literarna, gledališka in filmska kritičarka. Objavljala je knjižne in gledališke ocene, razprave ter študije v osrednjih slovenskih časnikih in revijah. Za svoje kritiško delo je leta 2000 prejela Stritarjevo nagrado. Sodelovala je v najuglednejših strokovnih žirijah (UO Prešernovega sklada, kresniku, fabuli, Grumovi nagradi, Rožančevi nagradi, Župančičevi nagradi, Borštnikovem srečanju …). Bila je asistentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete in doktorirala je iz antične filozofije na temo Platonov nauk o resnici z vidika lepega in umetnosti. Napisala je znanstveno monografijo Jezik v filozofiji starih Grkov ter prevajala predsokratske filozofe. Pred nastopom funkcije državne sekretarke na Ministrstvu za kulturo RS je bila dve leti vodja programa na Slovenski matici.