Krst - doktrinalna nota
KONGREGACIJA ZA NAUK VERE
DOKTRINALNA NOTA
glede spreminjanja zakramentalne formule krsta
Nedavno so obhajali zakrament krsta z besedami: »V imenu očeta in mame, botra in botre, starih staršev, domačih, prijateljev, v imenu skupnosti te krstimo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Zdi se, so namerno spremembo krstne formule vpeljali zato, da bi poudarili skupnostno vrednost krsta, da bi izrazili sodelovanje družine in navzočih in da bi se ognili ideji o koncentraciji sakralne oblasti v duhovniku na škodo staršev in skupnosti, ki naj bi jo izražala sedanja formula v Rimskem obredniku.[1]
Tukaj se iz vprašljivih razlogov pastoralne narave[2] pokaže starodavna skušnjava nadomestiti formulo, ki smo jo dobili po izročilu, z drugim besedili, za katera se sodi, da so bolj primerni. Glede tega si je že sv. Tomaž Akvinski postavil vprašanje »utrum plures possint simul baptizare unum et eundem«, na katero je odgovoril negativno, ker je ravnanje v nasprotju z naravo služabnika zakramenta.[3]
2. Vatikanski koncil trdi: »Ko nekdo krščuje, Kristus krščuje.«[4] Trditev Konstitucije o sveti liturgiji Sacrosanctum Concilium, ki se je navdihovala pri nekem besedilu sv. Avguština[5], želi vrniti zakramentalno praznovanje v Kristusovo navzočnost ne le v smislu, da mu on vlije svojo virtus, da bi ga naredil učinkovitega, ampak predvsem da bi pokazala, da je Gospod protagonist dogodka, ki ga obhajamo.
Ko namreč Cerkev obhaja neki zakrament, deluje kot Telo, ki deluje neločljivo od svoje Glave, v kolikor je Kristus-Glava, ki deluje v eklezialnem Telesu, ki ga je on rodil v velikonočni skrivnosti.[6] Nauk o Božji postavitvi zakramentov, ki ga je slovesno razglasil Koncil v Trentu,[7], ima tako svoj naravni razvoj in avtentično razlago v omenjeni trditvi Sacrosanctum Concilium. Oba koncila sta torej v dopolnjujočem se soglasju pri razglašanju absolutne nerazpoložljivosti zakramentalnega setenarija pri delovanju Cerkve. Zakramenti, ki jih je postavil Jezus Kristus, so namreč zaupani Cerkvi, da bi jih varovala. Tukaj se jasno pokaže, da Cerkev, čeprav jo je Sveti Duh postavil za razlagalko Božje Besede in v določeni meri lahko določa obrede, ki izražajo od Kristusa podarjeno zakramentalno milost, ne razpolaga s samimi temelji njenega obstoja: z Božjo Besedo in s Kristusovimi zveličavnimi dejanji.
Zato je razumljivo, da je Cerkev skozi stoletja skrbno ohranjala slavilno obliko zakramentov, zlasti tistih prvin, ki jih potrjuje Sveto pismo in ki omogočajo, da z absolutno jasnostjo prepoznamo Kristusovo delovanje v obrednem delovanju Cerkve. 2. Vatikanski koncil je poleg tega določil, naj si nihče, »tudi če je duhovnik, ne drzne iz svoje pobude dodati, odvzeti ali spremeniti karkoli v liturgični materiji.«[8] Iz svoje pobude spremeniti slavilno obliko zakramenta ni zgolj preprosta liturgična zloraba, kot prestop neke pozitivne norme, ampak je vulnus (rana), ki je v določenem času povzročena cerkvenemu občestvu in prepoznavnosti Kristusovega dejanja, ki v težjih primerih naredi zakrament neveljaven, ker narava dejanj služabnika zakramenta zahteva, da zvesto prenašamo to, kar smo prejeli (prim. 1 Kor 15,3).
V obhajanju zakramentov je namreč subjekt Cerkev-Kristusovo telo skupaj s svojo Glavo, kar se kaže v konkretnem zbranem občestvu.[9] Toda to občestvo deluje ministerialno – ne kolegialno – ker nobena skupina ne more iz sebe narediti Cerkve, ampak postane Cerkev v moči klica, ki ne more priti iz samega zbora. Služabnik zakramenta je torej znamenje-navzočnost Njega, ki zbira in je istočasno prostor občestva vsakega liturgičnega zbora s celotno Cerkvijo. Z drugimi besedami, služabnik zakramenta je zunanje znamenje odtegnitve zakramenta našemu razpolaganju z njim in njegovega značaja glede na vesoljno Cerkev.
V tej luči moramo razumeti tridentinsko načelo, da je za služabnika zakramenta potrebno, da ima vsaj namen delati to, kar dela Cerkev.[10] Namen pa ne more ostati samo na notranji ravni, s čimer bi tvegali subjektivistične odmike, ampak se kaže v zunanjem dejanju z uporabo materije in forme zakramenta. Takšno dejanje lahko kaže le občestvo med tem, kar izvršuje služabnik zakramenta pri obhajanju vsakega posameznega zakramenta, in tem kar v vrši Cerkev v občestvu z delovanjem samega Kristusa: zato je temeljnega pomena, da zakramentalno dejanje ni izvršeno v lastnem imenu, ampak v imenu Kristusa, ki deluje v svoji Cerkvi, in v imenu Cerkve.
Zato v tem posebnem primeru zakramenta krsta služabnik zakramenta ne samo da nima oblasti, da bi razpolagal po svoji volji z zakramentalno formulo iz zgoraj navedenih motivov kristološke in ekleziološke narave, ampak tudi ne more izjaviti, da deluje v imenu staršev, botrov, domačih ali prijateljev, pa tudi ne v imenu samega občestva, ki se je zbralo za obhajanje, kajti služabnik zakramenta deluje kot znamenje-navzočnost delovanja Kristusa samega, ki se izvrši v obrednem dejanju Cerkve. Ko služabnik zakramenta reče: »Jaz te krstim …« ne govori kot uradnik, ki opravlja zaupano mu nalogo, ampak deluje ministerialno, kot znamenje-navzočnost Kristusa, ki deluje v svojem Telesu, podarja milost in konkretni liturgični zbor napravlja za izraz »pristne narave resnične Cerkve,«[11] saj »liturgična dejanja niso zasebna dejanja, ampak obhajanja Cerkve, ki je zakrament edinosti, se pravi svetega ljudstva, zbranega in urejenega pod vodstvom škofov.«[12]
Spremeniti zakramentalno formulo nadalje pomeni ne razumeti same narave cerkvene službe, ki je vedno služenje Bogu in njegovemu ljudstvu in ne izvrševanje oblasti, ki gre vse do manipulacije s tem, kar je bilo Cerkvi zaupano z dejanjem, ki pripada izročilu. V vsakem služabniku zakramenta krsta mora torej biti zakoreninjeno ne samo zavedanje, da mora delovati v cerkvenem občestvu, ampak tudi prepričanje, ki ga je sv. Avguštin pripisoval Predhodniku, ki je »izvedel, da bo v Kristusu tolikšna posest, zaradi katere kljub množici služabnikov zakramenta, svetih ali grešnikov, ki bodo krščevali, svetosti krsta ne gre pripisovati drugemu razen njemu, nad katerega se je spustil golob in o katerem je bilo rečeno: 'On je tisti, ki krščuje v Svetem Duhu' (Jn 1,33).« »Potemtakem«, razlaga Avguštin: »četudi krščuje Peter, je Kristus, ki krščuje; naj krščuje Pavel, je Kristus, ki krščuje; in naj krščuje tudi Juda, je Kristus, ki krščuje.«[13]
[1] V resnici pozorna analiza Obreda krsta otrok pokaže, da so pri obhajanju starši, botri in celotna skupnost poklicani, da vršijo dejavno vlogo, pravo liturgično službo (prim. Rituale Romanum ex Decreto Sacrosancti Oecumenici Concilii Vaticani II instauratum auctoritate Pauli PP. VI promulgatum, Ordo Baptismi Parvulorum, Praenotanda, nn. 4-7), ki pa po koncilskem navodilu pomeni, naj “vsak, duhovnik ali vernik, ko opravlja svojo lastno službo, izpolni samo tisto in vse tisto, kar po naravi obreda in po liturgičnih predpisih pripada njemu”: Concilio Ecumenico Vaticano II, Cost. Sacrosanctum Concilium, št. 28.
[2] Zatekanje k pastoralnim razlogom pogosto tudi nezavedno zakrinka subjektivistični premik in manipulativno voljo. Že v preteklem stoletju je Romano Guardini opominjal, da v osebni molitvi vernik lahko sledi vzgibu srca, pri liturgičnih dejanjih pa “se mora odpreti nekemu drugemu vzgibu, ki ima močnejši in globlji izvor, in je prišel iz srca Cerkve, ki bije skozi stoletja. Tukaj ne šteje to, kar mu je osebno všeč ali se mu v tem trenutku zdi zaželjeno …” (R. Guardini, Vorschule des Betens, Einsiedeln/Zürich, 19482, p. 258; trad. it.: Introduzione alla preghiera, Brescia 2009, p. 196).
[3] Summa Theologiae, III, q. 67, a. 6 c.
[4] 2. VATIKANSKI EKUMENSKI KONCIL, Konst. Sacrosanctum Concilium, št. 7.
[5] Sv. avguštin, In Evangelium Ioannis tractatus, VI, 7.
[6] Prim. 2. VATIKANSKI EKUMENSKI KONCIL, Konst. Sacrosanctum Concilium,
št. 5.
[7] Prim. DH, št. 1601.
[8] 2. VATIKANSKI EKUMENSKI KONCIL, Konst. Sacrosanctum Concilium, št. 22 § 3.
[9] Prim. Catechismus Catholicae Ecclesiae, št. 1140: «Tota communitas, corpus Christi suo Capiti unitum, celebrat» in št. 1141: «Celebrans congregatio communitas est baptizatorum».
[10] Prim. DH, št. 1611.
[11] 2. VATIKANSKI EKUMENSKI KONCIL, Konst. Sacrosanctum Concilium, št. 2.
[12] Prav tam, št. 26.
[13] Sv. AVGUŠTIN, In Evangelium Ioannis tractatus, VI, 7.
Vir: Vatican News - slovenska sekcija