Papeška nezmotljivost
Pred 150. leti, 18. julija 1870, je bila med prvim vatikanskim koncilom objavljena konstitucija »Pastor Aeternus«, ki opredeljuje dogmi o papeževem primatu in njegovi nezmotljivosti, kadar govori »ex cathedra« oz. kadar kot vrhovni pastir razglasi verski ali moralni nauk kot obvezen za vso Cerkev, poroča Vatican News. Ob tem jubileju so predstavili prispevek Sergia Centofantija, novinarja Vatican News, v katerem podrobneje opiše, kaj in katere so dogme v katoliški Cerkvi.
Dolge in nemirne razprave, na koncu enodušnost
Dogmatično konstitucijo Pastor Aeternus je enodušno sprejelo 535 koncilskih očetov, »po dolgih, vnetih in razburkanih razpravah,« kakor je papež Pavel VI. dejal med eno izmed splošnih avdienc. Ta dan je označil za »dramatično stran v življenju Cerkve, ki pa zaradi tega ni bila nič manj jasna in dokončna« (splošna avdienca, 10. december 1969). 83 koncilskih očetov pri glasovanju ni sodelovalo. Besedilo je bilo sprejeto zadnji dan prvega vatikanskega koncila, ki je bil prekinjen zaradi francosko-pruske vojne, ki se je začela 19. julija 1870, in odložen za nedoločen čas – po tem, ko je italijanska vojska 20. septembra isto leto zavzela Rim, s čimer je bilo konec Papeške države. Konstitucija odseva vmesno stališče razmišljanj, ki so jih podali udeleženci koncila. Med drugim so določili, da nezmotljivost papeža ne velja za okrožnice ali druge doktrinalne dokumente. Nasprotjem, ki so prišli na dan na koncilu, je sledila shizma starokatoličanov, ki niso želeli sprejeti dogme o nezmotljivosti papeževega nauka.
Dogma o razumskosti in nadnaravnosti vere
Poleg konstitucije Pastor Aeternus je bila na prvem vatikanskem koncilu sprejeta tudi dogmatična konstitucija o katoliški veri Dei Filius (24. april 1870). Med drugim govori o razumskosti in nadnaravnosti vere. V besedilu je zapisano, da moremo »Boga, počelo in cilj vseh stvari, z gotovostjo spoznati z naravno lučjo človeškega razuma preko ustvarjenih stvari; Njegove nevidne stvari je mogoče spoznati z razumom človeškega bitja preko stvari, ki so bile ustvarjene (Rm 1,20).« Kot je Pavel VI. razložil med eno izmed avdienc leta 1969, ta dogma priznava, da more »razum, zgolj s svojimi močmi, priti do gotovega spoznanja Stvarnika preko stvaritev. Cerkev na ta način v dobi racionalizma zagovarja vrednost razuma.« Po eni strani zagovarja »superiornost razodetja in vere nad razumom ter njegovimi sposobnostmi,« po drugi strani pa poudarja, da »med resnico vere in resnico razuma ne more biti nobenega nasprotja, saj je počelo obeh Bog.«
Dogma o primatu
Na začetku konstitucije Pastor Aeternus papež Pij IX. spomni na Jezusovo molitev k Očetu, v kateri prosi, da bi bili njegovi učenci »eno«: Peter in njegovi nasledniki so po njegovih besedah »neminljivo počelo in vidni temelj« enosti Cerkve. »Razglašamo in odločno potrjujemo, na podlagi evangeljskih pričevanj, da je Kristus Gospod primat oblasti nad celotno Božjo Cerkvijo obljubil in podelil blaženemu apostolu Petru na takojšen in neposreden način. … To, kar je torej Knez pastirjev, veliki Pastir vseh ovc, Gospod Jezus Kristus, določil v blaženem apostolu Petru zato, da bi zagotovil nadaljevanje zveličanja in večni blagor Cerkve, je potrebno, kot je hotel tisti, ki jo je ustanovil, da obstaja za vedno v Cerkvi, ki se bo, ker je utemeljena na skali, ohranila trdna do konca časov. … Iz tega sledi, da tisti, ki nasledi Petra na tej katedri, v moči vzpostavitve samega Kristusa, prejme Petrov primat nad celotno Cerkvijo. … vse, pastirje in vernike, kateregakoli obreda in stanu, v odnosu do njega zavezujeta obveznost hierarhične podrejenosti in resnična pokorščina, ne le v stvareh, ki zadevajo vero in navade, ampak tudi v tistih, ki se nanašajo na disciplino in vodenje Cerkve, po vsem svetu. Na ta način bo Kristusova Cerkev, s tem, ko ohranja enost občestva in izpoved iste vere z rimskim papežem, ena sama čreda pod enim samim velikim pastirjem. To je nauk katoliške resnice, od katerega se nihče ne more oddaljiti ne da bi izgubil vero in ogrozil zveličanje.«
Vatican News - slovenska sekcija