Kongregacija za nauk vere (KNV) je v četrtek, 16. julija 2020, objavlja »navodila za uporabo« ki korak za korakom vodijo tistega, ki mora ugotoviti resnico, kadar je klerik obdolžen, da je zlorabil mladoletnika.

 Natančen in podroben odgovor na tako imenovane “FAQ” oziroma na najbolj pogosta vprašanja: to je v bistvu Vademecum KNV. Priročnik z navodili, ki na nekaj več kot 30 straneh in v 9 poglavjih odgovarja na glavna vprašanja glede nekaterih točk postopka v obravnavanju primerov spolne zlorabe nad mladoletnimi, ki so jih zagrešili kleriki. Ne gre torej za normativno besedilo ali za novo zakonodajo na tem področju, ampak za orodje, ki je namenjeno pomoči ordinarijem in pravnikom, ki morajo v konkretna dejanja prevesti kanonske predpise o delicta graviora, ki »za celotno Cerkev predstavljajo globoko in bolečo rano, ki mora biti ozdravljena.« 

Vademecum, ki so ga zahtevali na srečanju predsednikov škofovskih konferenc vsega sveta o zaščiti mladoletnih v Cerkvi, ki je bilo v Vatikanu februarja 2019, je objavljen v različici »1.0«, ker se predvideva njegovo občasno posodabljanje na osnovi sprememb veljavne zakonodaje ali prakse Kongregacije. »Le poglobljeno poznavanje zakona in njegovih namenov – beremo – bo lahko služilo resnici in pravičnosti, ki ju je treba s posebno pozornostjo iskati na področju delicta graviora  zaradi globokih ran, ki jih povzročajo Cerkvenemu občestvu.«

Pravni referenčni viri

Kaj predstavlja kaznivo dejanje, kako poteka predhodna preiskava, kakšni so možni kazenski postopki so torej nekatera vprašanja, na katera je podrobno in natančno odgovorjeno s stalnim sklicevanjem na veljavne zakonike, na Motu propiro Sacramentorum Sanctitatis Tutela Janeza Pavla II, ki sega v leto 2001 in ga je posodobil Benedikt XVI. leta 2010, ter nedavni Motu proprio Vos estis lux mundi, ki ga je sprejel papež Frančišek leta 2019. Poleg tega se v nekaterih primerih navajajo razlike med Zakonikom kanonskega prava za Vzhodne Cerkve in Zakonikom cerkvenega prava za Latinsko Cerkev: na primer v poteku izvensodnega kazenskega procesa – oziroma administrativnega, ki skrči postopkovne formalnosti da pospeši pravičnost, vendar ohrani ista jamstva nedotaknjena – Latinska Cerkev ne predvideva prisotnosti pravdnika, medtem ko je za Vzhodne Cerkve njegova prisotnost obvezna.

Sprejem, poslušanje in spremljanje žrtve

Iz Priročnika izhajajo zlasti štiri zahteve: najprej zaščita človeške osebe. Od cerkvenih oblasti se zahteva, da »si prizadevajo, da bodo domnevno žrtev in njeno družino obravnavali dostojanstveno in spoštljivo.« Treba jim je nuditi »sprejem, poslušanje in spremljanje tudi s pomočjo posebnih služb, pa tudi z duhovno, medicinsko in psihološko pomočjo, odvisno od posameznega primera.« »Enako je mogoče ravnati tudi v odnosu do obtoženega,« poudarja Priročnik. Poleg tega se opozarja na varovanja »dobrega imena vpletenih oseb«, četudi je v primeru nevarnosti za skupno dobro poudarjeno, da širjenje novic o obtožbi ne predstavlja kršitve dobrega imena.

Pravice obtoženega

Čeprav je »kaznivo dejanje očitno storjeno,« mora biti obtoženemu vedno zagotovljeno uveljavljanje pravice do obrambe. Istočasno je v 9. poglavju poudarjeno, da ima obtoženi vse od trenutka, ko izvemo za možno kaznivo dejanje, »pravico, da vloži prošnjo za spregled vseh bremen, ki so povezana z njegovim kleriškim stanom, vključno s celibatom, in v kontekstu od morebitnih redovnih zaobljub.« Takšno prošnjo je pisno treba poslati papežu preko KNV. Poleg tega se obtoženi lahko pritoži zoper kazenski postopek ali zoper upravni postopek, medtem ko na papeževo odločitev ni pritožbe.

Pozorno preverjanje kakršnih koli podatkov

Drugi vidik, ki izhaja iz Priročnika, je zahteva, da ordinarij skrbno in natančno preveri kakršen koli podatek, ki ga je dobil o domnevnem primeru zlorabe. Čeprav ni bilo formalne ovadbe, čeprav so novice širili množični mediji vključno s socialnimi omrežji, tudi če je vir anonimen, dokument predlaga, da vsako prejeto informacijo pozorno oceni in jo preišče. V veljavi pa seveda ostane zakramentalni pečat: v tem primeru mora spovednik prepričati spovedenca, da novico o domnevni zlorabi sporoči na drug način.

Uradna tajnost in javne objave

Tretji vidik zadeva komunikacijo: na več mestih Priročnik omenja dolžnost spoštovanja »uradne tajnosti«, čeprav poudarja, da med predhodno priskavo domnevna žrtev in priče niso »zavezane molku, kar zadeva dejstva.« Kljub temu se zahteva, da se ogiba vsakemu »neprimernemu in nezakonitemu« širjenju informacij v javnosti, zlasti v fazi predhodne preiskave, da ne bi ustvarjali vtisa, da so dejstva že opredeljena. Istočasno je pojasnjeno, da Cerkev ne more več zagotoviti zaupnosti pridobljene dokumentacije, če je prišlo do sodnega zasega ali odredbe za vročitev dokumentacije. En člen se potem ustavi pri javnih objavah, ki jih je treba objaviti med predhodno preiskavo: v teh primerih se priporoča previdnost in uporaba »bistvenih in jedrnatih« oblik, brez »senzacionalističnih sporočil« in brez opravičevanja v imenu Cerkve, saj bi s takim ravnanjem konec koncev anticipirali sodbo o dejstvih.

Sodelovanje med Cerkvijo in državo

In še: kot četrti vidik je izpostavljena pomembnost sodelovanja med Cerkvijo in državo. Poudarjeno je na primer, »naj cerkvena oblast tudi brez izrecne normativne obveznosti predstavi ovadbo pristojnim civilnim oblastem vedno, kadar meni, da bi bilo to nujno za zaščito prizadete osebe ali drugih mladoletnih pred nevarnostjo nadaljnjih hudodelskih dejanj.« Istočasno je omenjeno, da »mora preiskovalna dejavnost potekati v spoštovanju civilnih zakonov vsake države.«

Ogibanje prestavitev vpletenih klerikov

Končno so poudarjena še druga posebna pojasnila. Prvo zadeva previdnostne ukrepe: ti niso kazen, ampak so upravna dejanja, ki se lahko naložijo takoj od začetka predhodne preiskave, da bi zaščitili dobro ime vpletenih oseb ter javno dobro, ali da bi se izognili pohujšanju, prikrivanju dokazov ali možnih groženj domnevni žrtvi. Ko prenehajo vzroki ali po končanem postopku se previdnostne ukrepe lahko prekliče, pri tem pa se priporočata »previdnost in razsodnost«. Drugo pojasnilo zadeva uporabo izrazov: »sospensione a divinis« za označitev prepovedi opravljanja službe, ki je naložena kot previdnostni ukrep nekemu kleriku: Priročnik predlaga, da bi se »izogibali temu poimenovanju« v fazi predhodne preiskave, saj gre za kazen, ki v tej fazi »še ne more biti naložena.« Raje naj se uporabi izraz »prepoved« opravljanja službe. Prav tako se zahteva, da se med predhodno preiskavo izogiba prestavitvi vpletenega klerika.

Vir: Isabella Piro - Vatican News