Naš gost je prof. dr. Robert Petkovšek, dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Od leta 2009 je urednik znanstvene publikacije Bogoslovni vestnik in od leta 2015 vodja raziskovalnega programa Etično-religiozni temelji in perspektive družbe ter religiologija v kontekstu sodobne edukacije in nasilje.

1 Gospod dekan, Teološka fakulteta (TEOF) je ena od ustanovnih članic Univerze v Ljubljani. Povojna oblast jo je leta 1949 izključila iz univerze, 31. junija 1952, na dan, ki bi ga v koledarju zaman iskali, pa še iz vrste javnih izobraževalnih ustanov. Tako je vse do leta 1992, ko je bila ponovno vključena v univerzo, delovala kot interna cerkvena ustanova. Kateri so bili njeni največji dosežki v obdobju izključitve?

To obdobje obsega štirideset let; z vidika enega človeškega življenja je to dolgo, zato si je le malokdo mislil, da bo Teološka fakulteta nekoč zopet članica Univerze v Ljubljani, katere soustanoviteljica je bila leta 1919, in to odločilna. V zborniku ob petdesetletnici Univerze leta 1969 je dr. Metod Mikuž, profesor zgodovine narodov Jugoslavije po prvi svetovni vojni na Filozofski fakulteti, zapisal, da so komisiji za ustanovitev Univerze »prav teologi pokazali edino pravo pot«, to je »da je treba iskati rešitev vprašanja univerze le na domačih tleh«. Teologi, ki jih je leta 1919 bilo za ustanovitev fakultete za razliko od drugih fakultet soustanoviteljic, ki niso imele zadostnega števila habilitiranih učiteljev, dovolj, so zahtevali, da se univerza ustanovi takoj, v slovenskem jeziku in na slovenskih tleh. Drugi so menili, da bi počakali ali pa bi začeli z ustanavljanjem kateder v slovenskem učnem jeziku na univerzah v Zagrebu ali v Beogradu. Če teologi takrat ne bi izvedli pritiska in bi v narodni vladi za Slovenijo z zahtevami za ustanovitev univerze zamudili le kakšen mesec, centralna vlada v Beogradu teh zahtev ne bi več odobrila. Že po odobritvi je centralna vlada aprila 1919 poskušala ustanavljanje univerze zaustaviti, po ustanovitvi pa je poskušala ukiniti eno ali več fakultet ali célo univerzo, vse dokler se univerza ni leta 1929 preimenovala v Univerzo kralja Aleksandra. Štiridesetletno obdobje, ko je bila fakulteta v času komunizma iz ideoloških razlogov izključena iz univerze in državnega šolskega sistema, pa je prof. dr. Rafko Valenčič avgusta 1990 v Delovem intervjuju ocenil z besedami, v katerih je zajel bistveno: »... v naših razmerah je edino Teološka fakulteta ohranila v povojnih časih svojo avtonomijo, tudi za ceno tega, da je bila izločena, da ni hodila po poteh, po kakršnih so nekateri želeli, da bi hodila.

Ostala je zvesta svojemu poslanstvu (ki je predvsem poslanstvo Cerkvi, veri, razvoju znanosti v naših razmerah), česar pa najbrž ne bi mogli v celoti reči za univerzo. Tudi njeno ime po Edvardu Kardelju in še toliko drugih stvari je najbrž samó znamenje, kako je bila univerza izpostavljena trenutnim političnim pritiskom.« Fakulteta štirideset let izključenosti ni samo preživela, ampak je v tem času dokazala samostojnost, avtonomijo in zvestobo svojemu poslanstvu. V tem času je nemoteno delovala kljub finančni podhranjenosti – plače profesorjev so znašale komaj 150 mark, današnjih 75 evrov torej –, zaradi česar bi se verjetno delo na vsaki drugi fakulteti zaustavilo. Končno se je samostojnost teološkega študija pokazala že pred ustanovitvijo Univerze v Ljubljani, ko je ta od leta 1852 potekal v škofijski organizaciji, po tem ko so avstrijske oblasti leta 1849 ukinile državni licej s filozofskimi, teološkimi in medicinsko-kirurškimi študiji. V času, ko je imela fakulteta zaradi izključenosti iz državnega šolskega sistema status zasebne cerkvene šole in zato doma njeni diplomanti niso bili javno priznani, so bile diplome Teološke fakultete priznane drugje po svetu. Tako so lahko njeni diplomanti svoj študij nadaljevali v pomembnih središčih teološkega ali filozofskega študija v tujini, kot so Rim, Pariz, Innsbruck, Dunaj, Jeruzalem ali Chicago. Zanimivo je, da je bila fakulteta ob devetstoletnici najstarejše evropske univerze v Bologni leta 1988 povabljena k podpisu Magnae Chartae Universitatum, kjer so jo glede na začetke teološkega študija na Slovenskem, ki segajo v Ljubljani v leto 1619, v Gornjem Gradu pa že v leto 1589, postavili na dvaindvajseto mesto, daleč pred podpis predstavnika ljubljanske univerze.

Vsekakor sta bili za fakulteto pomembni letnici tudi leto 1968, ko je odprla svojo enoto v Mariboru, leta 1972 pa je ljubljansko Alojzijevišče, kjer fakulteta deluje od svojih začetkov, dobilo prizidek. Leta 1963 so se Tomaževe proslave na povabilo fakultete prvič udeležili predstavniki Pravoslavne teološke fakultete iz Beograda. Tedaj se je ustvarila navada medsebojnega udeleževanja fakultetnih slovesnosti v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Iz tega so se razvili ekumenski simpoziji, ki so jih prirejali izmenično vsako drugo leto na eni od fakultet. Ob sedemdesetletnici fakultete je beograjski nadškof dr. Francè Perko v slovesnem predavanju poudaril to dialoško vlogo, ki jo je fakulteta odigrala na ekumenskem področju, obenem pa je poudaril »globoko zakoreninjenost teologije v slovenskem narodu«, ki sega vse do Brižinskih spomenikov.

2 Kaj je poslanstvo TEOF danes? Ali njeni raznovrstni progami ustrezno nagovarjajo sodobnega (predvsem mladega) človeka, da se vanje vključi in po pridobljeni izobrazbi deluje v družbi in Cerkvi?

Tudi danes je hrbtenica študija na Teološki fakulteti teologija; ta izhaja iz evangeljskega razodetja in evangeljskega pogleda na človeka. V tem okviru delujejo drugi študijski programi, kot so teologija, namenjena dvopredmetnim študijem v povezavi s filozofskima fakultetama univerz v Ljubljani in v Mariboru, in študija religiologije in etike ter zakonske in družinske terapije. Izhodišče vseh teh študijev je krščansko razumevanje človeka. V preteklosti se je iz tega razvil zahodni humanizem, ki pa danes izgublja svojo moč. Zato Cerkev že od 2. vatikanskega koncila naprej govori o nujnosti novega humanizma, ki je danes tudi dobil natančnejšo oznako, »bratski humanizem«. Ta izraz najbolje povzema evangeljsko razumevanje človeka, ki v človeku ne vidi »razumske živali«, ampak bližnjega, brata: Najlepši svetopisemski ilustraciji tega razumevanja sta svetopisemski prispodobi o usmiljenem Samarijanu in očetu, ki na hišnem pragu čaka na vrnitev izgubljenega sina.

Naloga teologije danes je, da ustvarja duha, ki v drugem ne vidi tujca, ampak bližnjega in brata. Študij teologije, ki je pod nenehnim »pritiskom« evangelija, ustvarja humanistično kulturo, ki jo drugi študiji ne zmorejo ustvarjati. Papež Frančišek je leta 2017 izdal apostolsko konstitucijo Veritatis gaudium, ki daje smernice za razvoj katoliške teologije danes. Ta teologom naroča, naj ustvarjajo kulturo veselja do resnice. V svetu, ki širi misel, da živimo v času »post-resnice«, v času torej, ki meni, da je resnica stvar preteklosti, je teolog poklican, da resnico brani kot temeljni pogoj človeškega bivanja in medčloveških odnosov. Še več, v ljudeh mora teolog prebujati strast za resnico, veselje do resnice. Iz tega izhajajo druge naloge teologije v današnjem času, ki so ustvarjanje kulture dialoga, upanja za vse, vključevalnosti, interdisciplinarnega povezovanja z drugimi znanostmi in celo transdiciplinarnosti, katere cilj je ustvariti skupne duhovne temelje, ki mnoštvu najrazličnejših vedenj in znanosti postavlja skupne cilje in okvire. Lahko stopamo v novo digitalno dobo, ki prihaja z grožnjo, da bo mesto človeka zavzel robot; človek vseeno ostaja človek z vprašanji, ki si jih zastavlja od svojih začetkov, to pa so najprej vprašanja medsebojnih odnosov, kot sta ljubezen in sovraštvo, ki tvorita jedro človeških odnosov. Tem vprašanjem se posveča študij na teoloških fakultetah in odgovori nanje so danes bolj nujni kot kadarkoli poprej. Potovanje v vesolje človeku ne pomaga, če nima najprej urejenih medsebojnih človeških odnosov; če ti »eksplodirajo«, se bo sesulo vse, kar na njih temelji: naravoslovje, tehnika, družboslovje in vse drugo. Svet in človek se danes bliskovita spreminjata – to tudi od teologije terja nenehna nova iskanja. Vsekakor se teološki študij dotika najbolj usodnih vprašanj prihodnosti. Res pa je, da so zlasti za mladega človeka privlačnejša nenehna nova vedenja s področja naravoslovja ali tehnike kot pa stare modrosti, ki govorijo o temeljnih skrivnostih človeka. Zato je vsaj trenutno teološki študij v krizi.

3 Posebnost TEOF je tudi v tem, da ima velikega kanclerja. Kako njegovo vlogo opisuje dokument Veritatis gaudium? Ali je njegov položaj priznan tudi s strani UL?

Apostolska konstitucija Veritatis gaudium, ki je temeljni, danes veljavni dokument o cerkvenih fakultetah in univerzah, pravi, da »veliki kancler zastopa Sveti sedež na univerzi ali fakulteti, prav tako kakor tudi ti dve pri Svetem sedežu, spodbuja njihovo ohranjanje in napredek, spodbuja njihovo občestvo s Cerkvijo, tako s krajevno in vesoljno«. Veliki kancler je torej srednik med Cerkvijo, oznanjevalko evangelija, in univerzo, ki je prostor razuma. Na eni strani imamo vero, na drugi razum.Vera brez razuma pade v fundamentalizem in fanatizem. Jezus uči, da je pot do prave vere v iskanju resnice. Že od samih začetkov je Cerkev to iskanje resnice organizirala v teoloških šolah, v katerih je vera sebe raziskovala v luči razuma; iz teh šol, iz te kulture iskanja resnice so v srednjem veku nastale univerze; tako je razum, ki se je najprej oblikoval v raziskovanju vere, sedaj začel raziskovati svet. Univerze postavijo razum v svoje središče, ta pa se odpre raziskovanju sveta v njegovi celoti. Astrofizika na primer, ki jo danes najdemo po vseh univerzah, preučuje vesolje; njena nova odkritja prihajajo enkrat z ene, drugič z druge univerze; nadaljnje raziskave pa ta odkritja potrdijo ali ovržejo.

Drugače od naravoslovnih znanosti, med katere astrofizika sodi, razmišlja humanistika, kamor sodi teologija. Astrofizika neki pojav opiše; o njem zgolj nekaj trdi ali nekaj zanika; pojavi, o katerih se izreka, to »zgolj so« ali pa niso; ti zagovarjajo sami sebe – ne potrebujejo zagovornika. Predmeti humanistike pa niso fizični pojavi, ampak so duhovni, kulturni pojavi; zanje ne velja, da ti »zgolj so« – za te pojave velja, da naj bi bili ali naj ne bi bili. Zanje pravimo: to mora biti; to naj bi bilo; to ne bi smelo biti; prav je, da to je; to ni človeško in podobno. Humanistika torej govori o pojavih, ki naj bi bili ali naj ne bi bili; govori o kulturnih stvaritvah, ki so bolj ali manj človeške; govori torej o idealih in vrednotah. Zato humanistika vrednoti; do vrednot pa se vedno opredeljujemo; do njih ne moremo ostati neopredeljeni. Zgodovinar, ki opiše asirski despotizem, se ne more izogniti tudi oceni, da je bil ta nečloveški za razliko od sodobne demokracije, ki je bolj človeška. Humanistika torej misli v luči vrednot, ki so lastne izročilu, v katerem stoji; še preden humanistika misli, že ima določena prepričanja, določeno vero. Njena prva naloga je zato najprej poskušati razumeti svoja izhodiščna prepričanja in vero. Naše univerze na primer sprejemajo zahodno humanistično izročilo, »vero«, kot predpostavko, o kateri se niti ne razpravlja, in služi kot izhodišče za vso miselno nadgradnjo. Zato na naših univerzah niti ne more učiti nekdo, ki bi utemeljeval nehumane »vrednote«, rasizem ali totalitarizem na primer. To bi bilo v nasprotju z našo temeljno kulturo – nesprejemljivo in nerazumno. Prav tako na kakšni slovenski univerzi ustavnega prava Republike Slovenije ne bi mogel učiti učitelj – četudi z vrhunskimi referencami –, ki bi kot vrednoto zagovarjal in utemeljeval severnokorejski komunistični sistem. Tudi v akademskem svetu imamo torej neke predpostavke, neko »vero«, ki jo sprejemamo kot nekakšno pra-racionalnost in za katero verjamemo, da omogoča razumsko nadgradnjo in miselno avtonomijo. Podobno veliki kancler bedi nad tem, da teologija na katoliških fakultetah – ne glede na to, ali deluje v okviru državne univerze ali kot zasebna cerkvena fakulteta – izhaja iz evangeljskih vrednot, ki jih Cerkev nosi skozi čas. S tem ohranja teologijo avtentično. Evangelij, ki ga Cerkev oznanja, je ves usmerjen v promocijo človekovega dostojanstva; to pa je tudi najvišji interes demokracije, ki se je – nenazadnje – razvila znotraj krščanskega izročila. Cilj katoliške teologije je služiti človeku in skupnemu dobremu. Zato je vključenost katoliških teoloških fakultet v državne univerze v demokratičnih državah s katoliškim izročilom več kot upravičena in razumljiva. Tudi povezanost teološke fakultete po velikem kanclerju s Svetim sedežem demokracije ne ruši, ampak jo potrjuje. Če naša državna zakonodaja te povezanosti katoliške teologije s Svetim sedežem ne omenja in ne opredeljuje, to ne pomeni, da je ta povezanost prepovedana ali škodljiva. Ta povezanost tudi ne nasprotuje avtonomiji razuma, saj teologije ne odvrača od znanstvenih standardov. Nasprotno; prav nauk Cerkve teologijo zavezuje k brezkompromisnemu iskanju resnice in k promociji človekovega dostojanstva. Skrb za to je dolžnost velikega kanclerja; njegova vloga je zato samoumevna in koristna, tudi če je državna zakonodaja ne opredeljuje.

Znotraj vere razum ni nič manj razum kakor razum v svetu, ki misli naravne pojave; zato teologija ni nič manj racionalna od naravoslovnih, tehničnih ali drugih znanosti. Tudi v teologiji, ki misli vero, ostaja razum razumen, sledi svojim zakonitostim in more v polnosti opraviti svojo nalogo. To je delo teologa. Teolog izhaja iz prepričanja, da je evangelij najgloblje v sebi razumen, kot učitelj humanistike na naših univerzah izhaja iz »vere«, da je naše humanistično izročilo zdravo, samo v sebi razumno. Teolog celo izhaja iz prepričanja, da je »razum evangelija« bolj razumen od naravnega razuma, saj je brezkompromisno zavezan človekovemu dostojanstvu. Naloga velikega kanclerja je, da učitelja na teološki fakulteti, ki izstopi iz tega »razuma evangelija« in ne deluje in ne uči več v tem duhu, opozori na neavtentičnost njegovega učenja, da njegovo učenje ni dovolj evangeljsko razumno in je torej teološko zmotno, neutemeljeno. To ni poseg v avtonomijo razuma, ampak obramba »višjega razuma« (Nietzsche) pred nižjim razumom ali pred ne-razumom. Teolog izhaja iz vere, da evangelij razodeva nekakšno humanistično pra-racionalnost – prav to globoko racionalnost evangelija pa zgodovina na vseh delih sveta potrjuje že dva tisoč let. Teologija zato več kot upravičeno sodi »v zbor« vseh vedenj, zbranih v univerzi.

4 Kako druge članice UL gledajo na TEOF? Gre vendarle za fakulteto, na kateri poleg laikov poučujejo tudi katoliški duhovniki (redovniki), vrhunski strokovnjaki s pridobljenimi mednarodnimi izkušnjami in referencami?

Leta 1992 so dekani takratnih članic Univerze v Ljubljani kljub nasprotovanju nekaterih Teološko fakulteto na temelju avtonomije univerze ponovno sprejeli v univerzo v prepričanju, da je teologija znanost, podrejena razumskim normam in postopkom. Tudi če nekomu vera ni dana ali morda Cerkve ne odobrava, teologiji ne more odrekati razumskosti in znanstvenosti. Zahodna znanstveno-tehnološka civilizacija ima svoje začetke in temelje prav v teologiji. Čeprav bi želeli nekateri politični krogi teologijo izriniti z Univerze in iz javnega prostora, češ da teologija ni znanost, ampak cerkvena ideologija, je razpoloženje na Univerzi drugačno. Članice druga drugo spoštujejo in podpirajo kljub različnosti njihovih področij. Teologija se od drugih precej razlikuje, a jo drugi vidijo kot naravni sestavni del univerzitetnega sveta. Odnosi med članicami so prijateljski – tudi po zaslugi dobrega vodstva Univerze. Učitelji in študenti z naše fakultete pa so redno deležni priznanj in nagrad; to pomeni, da drugi prepoznavajo visoko kakovost našega dela.

5 Verska svoboda je temeljna človekova pravica, priznana tudi po mednarodnem pravu. Kakšen je prispevek TEOF k temu, da ta pravica v naši družbi postane še bolj razumljena in spoštovana?

Prispevek teologije k verski svobodi v sodobnem svetu je v tem, da pokaže na krščanske in svetopisemske korenine našega zahodnega izročila. Iz tega izročila sta se razvili ideji svobode in človekovega dostojanstva kot dve temeljni vrednoti sodobnega sveta. V svobodnem izpovedovanju vere je človek dosegel vrhunce človeškosti. Pomislimo na vrhunce človeške ustvarjalnosti na Zahodu. Večina največjih umetniških del je nastala iz ustvarjalčevega pogovora z Bogom; pomisliti velja na vrhunce duha, ki so jih dosegli umetniki, kot so bili Michelangelo, Dostojevski, Dante, Bach in mnogi drugi, ali pa filozofi, kot so bili Avguštin, Hegel, Tomaž ali Descartes, in znanstveniki, Newton na primer. Študij teologije se dotika teh globin duha in dela našo kulturo senzibilno za najbolj subtilna vprašanja človeka. Pravne formulacije verske svobode šele sledijo tem temeljnim teološko-filozofskim razmislekom. Zavreči teologijo bi pomenilo »odžagati si vejo svobode in človekovega dostojanstva, na kateri naša kultura sedi«. Kjer se to zgodi, družba kmalu zapade v eno ali  drugo obliko politične diktature in notranje zasužnjenosti.

6 Je »dialog« v družbi danes na preizkušnji? Kaj je po Vaše največji razlog za razdeljenost Slovencev?

Človek je obsojen na dialog. Sebe resnično spoznam šele, ko nase pogledam skozi oči drugih. Dialog je temelj kulture; iz njega se kultura razvija. Monolog pa je pot v barbarstvo, v nekulturo. Drugič, Platon, mojster dialoga, pravi, da je dialog nekaj najbolj težkega. Dialog primerja ptici, ki bi ji na nožico navezali svinčeno utež – zato bi se dvignila le z največjimi napori. Napor, značilen za dialog, zato človeka oblikuje in spreminja. Spreminjam se, ker drugega poslušam in ga jemljem resno. Barbarstvo, ki me dela gluhega za drugega, tako da drugega niti ne jemljem resno, me ne spreminja; zato je ta pot v duhovno in kulturno smrt. Razdeljenost je posledica neposlušanja drug drugega. Danes je dialog tudi ena najpogosteje uporabljenih besed. Žal mnogi mislijo, da je dialog mogoč samo, tako da se odpovem svoji istovetnosti, da zatajim svoja prepričanja in poreklo. Temu pravimo »politična korektnost«, ki ima za posledico enobarvnost: na videz ta enobarvnost res dela vse enake, v resnici pa je to diktatura »ene barve nad vsemi drugimi« – vsi naj bi se odrekli svojim prepričanjem, da bi lahko sprejeli eno samo, od nekoga podtaknjeno prepričanje. Nasprotno; pravi dialog omogoča vsakemu, tudi najmanj pomembnemu členu, da izpove tisto, kar je, in njegova izpoved ne velja nič manj kot izpoved najmočnejšega člena. Zato je dialog nekaj najbolj napornega; pot do njega je dolga in težka in ni ga mogoče zaukazati »od danes na jutri«; je nepredvidljiv in me najgloblje spreminja.

S prof. dr. Robertom Petkovškom se je pogovarjal mag. Sebastijan Valentan

Glej tudi druge Kanonistove intervjuje

BIOGRAFIJA

Po končanem dodiplomskem študiju na Univerzi v Ljubljani (teologija, grščina s književnostjo, sociologija kulture in filozofija) podiplomski študij filozofije na Katoliškem inštitutu v Parizu, kjer je magistriral na temo »L’itinéraire de la liberté dans la pensée de Plotin« (G. Madec), doktoriral na temo »Le statut existential du platonisme« (J. Greisch) in diplomiral iz biblične hebrejšine. Zaposlen je kot profesor za filozofijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 2006 do leta 2010 je bil prodekan za študijske zadeve, od leta 2013 do leta 2016 predstojnik katedre za filozofijo, od leta 2005 do leta 2009 predstojnik Inštituta za filozofijo in družbeno etiko, od leta 2017 pa je predstojnik Inštituta za bioetiko. Od leta 2009 je urednik znanstvene publikacije Bogoslovni vestnik in od leta 2015 vodja raziskovalnega programa Etično-religiozni temelji in perspektive družbe ter religiologija v kontekstu sodobne edukacije in nasilje (P6-0269). V letih 2008-2015 je vodil Katoliški inštitut. Od leta 2016 je dekan Teološke fakultete.

Biografija: TEOF