Duhovnik mag. Robert Friškovec, ki je gost tokratnega Kanonistovega intervjuja, se je leta 2004 zaposlil na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij in pokriva področje koordinacije duhovne oskrbe. Ko je bil leta 2006 ustanovljen Zaporniški vikariat, je bil imenovan na mesto vikarja.

1. Povejte nam za začetek kaj je zaporniški vikariat, kdo ga sestavlja?

Zaporniški vikariat je ustanovila Slovenska škofovska konferenca leta 2006. V to pravno obliko so bili povezani programi, ki so obstajali že pred tem in so vezani na pastoralno delo z vsemi osebami, ki se jih tako ali drugače v življenju dotika beseda zapor oz. kaznivo dejanje. Marsikdo ima sicer v mislih, da gre zgolj za zaprte osebe oz. tiste, ki so kot odgovorne osebe povezane s kaznivim dejanjem.

Poleg zaprtih oseb so v spektru zaporniške pastoralne dejavnosti in s tem zaporniškega vikariata tudi žrtve kaznivih dejanj (oškodovane osebe), družinski člani enih in drugih, zaposleni v zaporskem sistemu (strokovni delavci, inštruktorji, pravosodni policisti idr.), Slovenci, zaprti po svetu, in prostovoljci.

2. Na kakšen način in v katerih primerih zaporniški vikariat nudi duhovno oskrbo, kdo je do nje upravičen?

Vezano na zaprte osebe gre v osnovi za izraženo željo s strani posameznika, ki se ga nagovori znotraj možnostih varnostnih in drugih okvirjev zaporskega sistema. Vse zaprte osebe so ob prihodu ali privedbi na prestajanje kazni zapora seznanjene z možnostjo duhovne oskrbe kot ene izmed osnovnih človekovih pravic posameznika. V povezavi z ostalimi skupinami se vikariat prav tako odziva na izražene potrebe, ki jih posamezniki izražajo na različne načine. Oblike duhovne oskrbe so pri vseh, glede na izraženo željo, redne in priložnostne. Med redne oblike na primer sodijo svete maše na posameznih lokacijah, mesečni elektronski časopis za zaposlene »Ecce Operarius«, mesečna srečanja prostovoljcev ipd. Med izredne oblike duhovne oskrbe pa sodijo npr. podeljevanje drugih zakramentov, duhovni pogovori, blagoslovi ipd. na željo posameznikov ali skupin.

3. Ali so zaporniški vikar in osebje vikariata državni uslužbenci ali uslužbenci verskih skupnosti? Kje je pravna podlaga za to in zakaj država sploh zagotavlja versko oskrbo v zaporih in podobnih ustanovah?

Zaporniški vikariat je ustanovljen s strani Slovenske škofovske konference, ki ima v pristojnosti tudi imenovanje in oblikovanje služb znotraj vikariata. Zaporniški vikar ni javni uslužbenec in ni vezan na katerokoli državno strukturo. Kot ostali verski uslužbenci sodeluje z državo na področju, za katerega je imenovan, v duhu medsebojnega spoštovanja. Država zagotavlja možnosti za versko duhovno oskrbo na podlagi Ustave in Zakona o verski svobodi.

4. Kako poteka sodelovanje zaporniških vikarjev na mednarodni ravni? Kdo je organizator takšnih srečanj in katera vprašanja tam obravnavate?

V drugih državah pravzaprav ne poznajo forme vikariata, vedno pa je nekdo, ki na nacionalni ravni povezuje zaporniške kaplane (izraz, ki se uporablja za vse, ki skrbijo za duhovno oskrbo v zaporu). Na mednarodni ravni sodelujemo predvsem v okviru mednarodnih organizacij International Commission for Catholic Prison Pastoral Care (ICCPPC) – Mednarodna komisija za katoliško zaporsko pastoralno oskrbo in The International Prison Chaplains Association (IPCA) – Mednarodna zveza zaporskih kaplanov.

Pobude za medsebojno sodelovanje in občasna srečanja se pojavljajo tudi na evropski ravni. Teme na srečanjih in kongresih so vezane na dileme in vprašanja, s katerimi se pastoralni delavci srečujemo na tem področju. Organizacija ICCPPC ima svojega predstavnika tudi v Organizaciji združenih narodov.

5. Obstajajo področja Vašega delovanja, ki bi jih morala država bolje urediti?

V vsakem odnosu so možne izboljšave, tako tudi med Cerkvijo in državo. Ne želim si, da smo zgolj v partnerskem odnosu in tarnamo, kako se na drugi strani nič ne spremeni oz. kako se bo vse spremenilo, če bo nekaj spremenila ali naredila druga stran. Smiselno se mi zdi, da  v Cerkvi živimo in poživljamo področja, ki so nam pomembna in za katera želimo, da dobijo drugačno mesto tudi v odnosu do države.

Glede področja zaporov sem prepričan, da lahko v Cerkvi storimo še veliko na različnih ravneh, predvsem tudi v zavesti, da so ljudje, ki padejo v okvirje zapora oz. kaznivih dejanj, med nami, iz naših župnij in se vanje pogosto spet vračajo. Konec koncev lahko marsikaj formalno uredimo, medtem pa bi nam lahko ugasnil duh, ki bi napolnjeval formo z življenjem.

6. Menite, da je verska svoboda v Sloveniji dobro varovana?

Vsekakor nismo v najslabšem položaju, verska svoboda je v kontekstu zaporov razumljena in spoštovana kot človekova pravica. Želel bi si, da verska svoboda ne bi bila razumljena kot nekaj dodatnega ali celo eksotičnega, ampak del življenja vsakega človeka, ki jo želi udejanjati.

Z mag. Robertom Friškovcem se je pogovarjal mag. Sebastijan Valentan

Poglej tudi druge Kanonistove intervjuje

BIOGRAFIJA

Rojen leta 1973 v Škofji Loki, srednjo šolo je zaključil na Gimnaziji Kranj. Na Teološko fakulteto v Ljubljani se je vpisal leta 1992. Po prvem letniku fakultete se je odločil za vstop v semenišče. Leta 1999 je bil posvečen v duhovnika.

S področjem zaporov se je srečal pri 19 letih, ko se je odzval na povabilo za prostovoljce. Po 3. letniku teološke fakultete je nabiral izkušnje pastoralnega dela v rimskem zaporu Rebibbia. Diplomiral je z delom Oznanjevanje v zaporih, kot prispevek k poosebljanju medčloveških razmerij. Ko je postal duhovnik, so se slovenski škofje odločili, da naredi prve korake pri organiziranosti področja duhovne oskrbe v zaporih.

Leta 2004 se je zaposlil na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij in pokriva področje koordinacije duhovne oskrbe. Ko je bil leta 2006 ustanovljen Zaporniški vikariat, je bil imenovan na mesto vikarja.

Leta 2007 je postal tudi mediator in trener mediatorjev pri Zavodu Rakmo.

Leta 2015 je v Angliji uspešno zaključil magistrski študij obnavljalne pravičnosti, ki nagovarja v hudodelstvu nastalo škodo in potrebe ter dolžnosti strani, ki so vanjo kakorkoli vključene.