V tokratnem Kanonistovem intervjuju objavljamo pogovor s prof. dr. Ernestom Petričem, dolgoletnim diplomatom, profesorjem mednarodnega prava, članom številnih mednarodnih organizacij in svetovalcem predsednika republike

1. Gospod profesor, za Vami je bogata diplomatska kariera, Vaše specialno področje je mednarodno pravo. V čem se najbolj konkretno kaže njegovo udejanjanje?

Res je, mednarodno pravo sem začel predavati leta 1965 kot docent, redni profesor pa sem že kar pol stoletja. Današnji globalizirani svet, kjer so tako rekoč vse pomembne dejavnosti postale internacionalne, si brez mednarodnega prava, torej brez pravil, ki na mednarodni ravni urejajo dejavnosti držav, ne moremo zamisliti. Mednarodno življenje mora biti urejeno s pravili; sicer bi živeli v anarhiji, brez reda, red pa je pogoj za preživetje človeške družbe.

Mednarodno pravo je kot odraz intenzitete mednarodnega življenja danes izjemno razvejano, države sklepajo pogodbe o vsem mogočem, ob teh pa so še temeljna pravila mednarodnega prava, ki so nastala v praksi držav. Norme mednarodnega prava na primer urejajo odnose držav na morju, tudi v nadzračnem prostoru, urejajo varstvo  človekovih pravic, način, kako varovati okolje, kako ravnati v vojni in kdaj države sploh smejo poseči po uporabi sile in tako naprej. Hkrati mednarodno pravo ureja tudi »praktična« vprašanja npr. letalski promet ali celo kitolov itd. Tudi mednarodne organizacije delujejo na temelju mednarodnega prava. Skratka, brez mednarodnega prava bi bilo življenje v redu na našem planetu nemogoče. Zato si države same postavljajo pravila ravnanja, mednarodno pravo, in se po njih ravnajo. V tem smislu je mednarodno pravo izraz skupnih interesov držav, izraz njihove volje.

Seveda se mednarodno pravo tudi prepogosto krši, a krši se tudi vsako notranje pravo. Smisel vsakega prava je, da postavlja ločnico med tistim, kar je pravno, in tistim, kar to ni. Torej je pri vsakem pravu možnost kršitev. Iz kršitev pa izhajajo sankcije za kršitelje. Kljub kršitvam vendarle ni prav nobene države, ki ne bi priznavala mednarodnega prava in s tem ne bi priznavala mednarodnega reda, ki ga mednarodno pravo postavlja. Torej lahko rečemo, da se udejanjanje mednarodnega prava najbolj konkretno kaže v dejstvu, da se države vendarle praviloma ravnajo po njem.

2. Kako se spominjate osamosvajanja Slovenije v tujini? Kako so druge države gledale na ta proces?

To je za slovenski narod bil izjemen zgodovinski čas. Srečen sem, da sem ta čas doživljal in bil vključen vanj, še zlasti kot prvi slovenski veleposlanik v Washingtonu, kjer je takrat, in je pravzaprav še vedno, bilo središče svetovne diplomacije in moči. Seveda so na razpad bivše države druge države, zlasti tiste, ki imajo največ besede pri urejanju svetovnih zadev ali pa so bile za dogajanja na Balkanu posebej zainteresirane, gledale s precejšnjo zadržanostjo. Razpad katerekoli države praviloma pomeni tveganja, nestabilnost, nered, tudi nasilje, vojno ipd., kar ogroža mednarodni red in varnost.

To je bil  tudi čas, ko se je začenjal razpad Sovjetske zveze, hkrati je bil to čas globokih družbenih sprememb; konca komunizma in razpada t. i. vzhodnega bloka v našem delu sveta. Zadržane so bile zlasti ZDA. Pri tem ni šlo za nasprotovanje odcepitvi Slovenije pač pa za zaskrbljenost, kako bo razpad bivše države potekal; kazalo je, da z veliko prelite krvi. Skrb je vzbujal zlasti možen kaotičen, nasilen razpad Sovjetske zveze. Od tod pozivi Sloveniji, naj se zaustavi ipd., da se najde celovita, po možnosti dogovorjena rešitev za razhod bivše države. Vendar pa je Slovenija šla po svoji poti drzno in uspešno ter v skladu z zgodovinskim slovenskim nacionalnim interesom, da bi bila Slovenija del razvite Evrope in ne neke balkanske državne tvorbe. Toda v svetu je hitro dozorelo spoznanje, da gre pri slovenski osamosvojitvi ne le za neodvisnost, pač pa tudi za uveljavitev demokratične ureditve, kar je bilo skupaj z uspešnim odporom proti agresiji jugo-armade najbolj pomembno za hitro mednarodno priznanje nove države, Republike Slovenije.

3. Kje je Slovenija danes v mednarodnih odnosih? Je po 30 letih samostojnosti postala dovolj prepoznavna in zanesljiva partnerica z drugimi na mednarodnem parketu?

Slovenija je polnopravna in aktivna članica ne le univerzalnih mednarodnih povezav, kot je celotni sistem OZN-a, pač pa tudi najnaprednejše, najbolj demokratične in tudi najbolj solidarne povezave držav EU in najmočnejšega obrambnega zavezništva NATA. Tako je njen temeljni nacionalni interes varnosti in blagostanja uresničen. Kot članica teh povezav je prepoznavna, pomembna država; ne gleda na vsa nepotrebna nihanja naše zunanje politike v preteklih letih kljub notranjim razprtijam ter težavam pri uveljavljanju vladavine prava, sproščanju zasebne pobude, koruptivnosti in t. i. globoki državi. Sicer pa imajo s tem še več problemov zlasti države jugovzhodno od nas pa tudi drugje. Seveda je kredibilnost pomembna zlasti pri manjši državi, ki nima veliko druge moči. Pri članicah NATA se tako razumljivo ne pričakuje nek velik prispevek Slovenije k vojaški moči zavezništva, pričakujeta pa se čvrst zavezniški odnos in zanesljivo partnerstvo. Zadnja leta je bilo videti nekaj nejasnosti glede usmeritev naše zunanje politike. Vendar jasno je, da ima Slovenija še poseben interes za dobre, prijateljske odnose s sosedami, da ima velike, zlasti gospodarske pa tudi varnostne interese v prostoru jugovzhodno od nas. Ima tudi posebne interese za sodelovanje v srednjeevropskem prostoru, ki v širšem smislu vključuje tudi nemško območje, katerega del smo bili skozi zgodovino in kamor sodimo še vedno.

Tukaj so očitno izpostavljeni naši gospodarski interesi, kulturne povezave, sorodnost problemov pri soočanju s »komunistično« dediščino v delovanju institucij pravne države, še posebej pa v glavah ljudi pri razumevanju problemov družbe. Del naših neresnih nihanj so npr. ideje, da naj se posebej navezujemo na države Beneluxa. So mar prisotni kaki zgodovinski razlogi, skupni ali podobni problemi, gospodarski problemi, kulturna bližina ali podobni problemi pri uveljavljanju učinkovitega delovanja demokracije, vladavine prava? Tega, kar naj bi bil realni temelj posebnih povezav z Beneluxum, ni videti. Ali pa je temelj teh povezav morda težava z Orbanom ali vzvišenost nad »balkanom«, kdo ve? Ve se pa, da se posebni odnosi držav vzpostavljajo na realnih skupnih interesih in da se vlade menjajo, realni interesi ter tudi zgodovinske povezave pa ostajajo. Tako bo Madžarski interes za Luko Koper ostal, z Orbanom ali brez, kakega posebnega interesa Beneluxa za sodelovanje s Slovenijo pa ni videti. Skratka, v Sloveniji se prepogosto gleda na zunanjo politiko kot na zbirko naših želja in ne kot na igro trdega soočanja in usklajevanja realnih interesov.

4. Slovensko samostojnost je med prvimi priznal tudi Sveti sedež. Katoliška cerkev je tudi še danes edina verska skupnost na svetu, na čelu katere je ustanova s statusom subjekta mednarodnega prava. Glede na Vaše mednarodne izkušnje: Kakšna je vloga Svetega sedeža v mednarodnem pravu in odnosih?

Res je, med prvimi je slovensko samostojno državo priznal Sveti sedež. To je bilo takrat izjemno pomembno glede na ugled, ki ga Sveti sedež uživa v svetu, še posebej v krščanskem. Sveti sedež je v dolgi zgodovini kot država s posebno moralno vlogo v krščanskem svetu sooblikoval mednarodno pravo. Tudi v sedanjih časih je Sveti sedež aktivno sodeloval pri kodifikaciji in razvoju mednarodnega prava. Lahko tudi dodam, da je vloga Svetega sedeža izjemno pomembna za razvoj tistih področij mednarodnega prava, ki se dotikajo humanitarnih vprašanj, raznih vidikov človekovih pravic in tudi varstva okolja. Sicer pa je Sveti sedež tako rekoč edinstvena, sui generis državna tvorba, ki le z »mehko močjo« aktivno deluje v mednarodnih odnosih.

5. Delovali ste v različnih organih OZN-a in verjetno znate Splošno deklaracijo človekovih pravic na pamet. V njej in še v drugih mednarodnih ter domačih dokumentih je posebej varovana pravica do verske svobode. Menite, da je ta tematika v Sloveniji pravilno naslovljena? Zadnja seja Sveta Vlade RS za dialog o verski svobodi je bila recimo 23. oktobra 2017!

Tudi to je res. Najpomembneje je, da sem bil predstavnik naše države kot veleposlanik pri OZN-u v New Yorku in nato na Dunaju pri tamkajšnji organizaciji v sistemu OZN-a, med drugim pri Mednarodni agenciji za atomsko energijo, še vedno pa sem član Komisije OZN-a za mednarodno pravo. V Sloveniji je na ustavni in zakonski ravni problematika verskih skupnosti v formalnem pogledu urejena podobno kot v veliki večini evropskih oziroma t. i. zahodnih držav. Dejansko pa so še odprti resni problemi kot posledica časov, ko so zlasti verniki Rimskokatoliške cerkve bili pogosto diskriminirani, status te Cerkve je bil neurejen, sama Cerkev pa prepogosto videna kot nek tujek. Verska svoboda npr. tudi v izobraževanju, t. i. pravici staršev, da izbirajo za lastne otroke njim ustrezno svetovno nazorsko izobrazbo, pogosto trči na nerazumevanje v javnosti in pri oblasteh. Menim, da čaka Svet vlade RS za dialog o verski svobodi še kar precej dela.

6. Na ljubljanski Pravni fakulteti se je nekoč predavalo kanonsko pravo. Eden od predavateljev je bil prof. dr. Rado Kušej (1875 – 1941), ki je bil kar trikrat dekan in tudi rektor univerze. Menite, da bi glede na to, da je bila in je še vedno Katoliška cerkev največja verska skupnost pri nas, ki ima tudi najbolj razvit pravni sistem, in se državljani poleg državnih ravnajo tudi po cerkvenih zakonih (sklenitev zakona, ustanavljanje vrtcev in šol itd.) bilo smiselno bodoče pravnike izobraževati tudi o teh tematikah? Po Evropi na državnih pravnih fakultetah obstajajo posebni predmeti in celo katedre, ki se posvečajo pravnim razmerjem med državo in Cerkvijo ter drugimi verskimi skupnostmi.

Tudi to je res; na večini pravnih fakultet v krščanskem svetu se še predava. Prof. dr. Rado Kušej je bil evropsko ugleden strokovnjak prav za to pravo. Kanonsko pravo je pomemben del zgodovine in razvoja evropske pravne kulture, pravne civilizacije in je, podobno kot rimsko pravo, eden od temeljev sodobnega prava. Veljalo bi ga poučevati vsaj kot izbirni predmet. Kolikor pa vem, upam da se ne motim, se kanonsko pravo poučuje na magistrski ravni kot predmet na Evropski pravni fakulteti Nove Univerze v Novi Gorici in v Ljubljani.

7. Trenutno opravljate funkcijo svetovalca predsednika republike, kot strokovnjak v javnosti dokaj pogosto komentirate družbeno-politično dogajanje. Kje so še priložnosti za Slovenijo? Je kaj možnosti, da prva dama ZDA obišče domovino? Povabilo je verjetno prejela.

To prijetno funkcijo pri našem predsedniku, ki ga poznam še kot odličnega študenta in ga zelo cenim, opravljam častno, brez plačila. Priložnosti za Slovenijo so velike. Več kot šestdeset let sem aktiven v javnem življenju doma in po svetu. Možnosti Slovenije, da bi bila urejena, delujoča, demokratična, socialna država z vladavino prava, s spoštovano in spodbujano svobodno ustvarjalnostjo naših ljudi, so izjemne. Naš del sveta je naravno bogat, urejen, ljudje so delavni, podjetni, izjemno ustvarjalni, izobraženi. Imamo ustrezno moderno ustavno ureditev, smo integrirani v najboljši, najbogatejši, najbolj ustvarjalen in tudi varen del sveta. Nimamo območij zaostalosti, revščine, imamo visoko razvite najpomembnejše družbene dejavnosti in konkurenčno, uspešno ter inovativno gospodarstvo. Tudi prijateljske sosede imamo, s katerimi nas veže skupna pripadnost istemu civilizacijskemu in kulturnemu krogu. Človek bi skoraj dejal, da smo država brez resnih problemov, zlasti v primerjavi z večino držav.

A vendar je dejstvo, da nismo država, ki bi nekako normalno delovala. Pri nas na primer volitve niso razumljene kot sredstvo za demokratično zamenjavo oblasti po volji večine do naslednjih volitev, ko utegne slediti nova menjava, tisto, kar je v demokraciji nekaj normalnega. Pri nas se na volitvah ne soočajo koncepti o problemih države in njihovih rešitvah, pač pa se vodi boj zoper to ali ono osebnost praviloma z nizkimi udarci. Pri nas se za vodenje države ne izbira med uveljavljenimi, izkušenimi politiki, iščejo se »novi« obrazi, kot da bi vodenje države ne bilo izjemno pomembno in zahtevno početje. Pri nas za razliko z drugimi narodi nočemo razumeti, da je država, ki jo imamo, skupna domovina nas vseh, da v sodobnih demokratičnih državah ni potrebna enotnost, pač pa medsebojno spoštovanje ter spoštovanje in toleranca tudi do razlik. In tudi spoštovanje uspešnosti, meritokracije. Biti uspešen in odgovoren do skupnosti, do dela, ki ti je zaupano, je pri nas skorajda narobe in vnaprej sumljivo. Hkrati pa vsak vse ve, vse zna. O teh rečeh bi mogel ure govoriti z žalostjo in ne z veseljem, hkrati pa se spraševati, zakaj je tako. A pustimo to za drugič. Rečem naj le, da sta usoda naše države in  naša usoda v naših rokah. Zato pa so potrebni sodelovanje, medsebojno spoštovanje in dialog v okviru institucij naše demokratične države.

Ali je prva dama ZDA, dama našega rodu, dobila kako formalno državno vabilo, dvomim, saj bi jo bilo vabiti brez soproga, ki je predsednik prijateljske države, najmanj taktno razen, da bi jo morda povabili na kako res enkratno pomembno humanitarno prireditev. Zasebna vabila pa so gotovo bila; tudi neprijetne pisarije in neprimerno ter nepotrebno govorjenje, kar dvomim, da je gospo Melanijo spodbujalo k temu, da bi svojo nekdanjo domovino obiskala zasebno. Sicer pa je tudi zasebni obisk povezan z zapletenimi protokolarnimi in varnostnimi problemi ter je težko uresničljiv in izvedljiv.

S prof. dr. Ernestom Petričem se je pogovarjal mag. Sebastijan Valentan

Poglej tudi druge Kanonistove intervjuje

BIOGRAFIJA

Diplomiral je leta 1960 z univerzitetno Prešernovo nagrado na Pravni fakulteti v Ljubljani, leta 1965 pa doktoriral iz pravnih znanosti. Po prvi zaposlitvi na Inštitutu za narodnostna vprašanja je bil najprej docent in izredni profesor, nato pa redni profesor za mednarodno pravo in mednarodne odnose na sedanji Fakulteti za družbene vede. Na tej fakulteti je bil direktor raziskovalnega inštituta, prodekan in dekan (1986–1988). Občasno je predaval tudi na Pravni fakulteti v Ljubljani in kot gost na številnih tujih uglednih univerzah. Tri leta (1983–1986) je bil profesor mednarodnega prava na Pravni fakulteti Univerze v Addis Abebi.

Dodatno se je izobraževal na Pravni fakulteti Univerze na Dunaju (zlasti pri prof. A. Verdrossu in prof. S. Verosti), na Inštitutu Maxa Plancka za javno in mednarodno pravo v Heidelbergu, na Haaški akademiji za mednarodno pravo ter na Institutu za mednarodno pravo v Solunu. Bil je in je še član številnih mednarodnih združenj, zlasti združenj ILA-ja (International Law Association), IPSA-ja (International Political Science Association) ter Jugoslovenskega in sedaj Slovenskega društva za mednarodno pravo. Je član in bivši predsednik ILC-ja (International Law Commission), v katerem je iz celotnega sveta izvoljenih le uglednih 34 članov, strokovnjakov za mednarodno pravo, ki predstavljajo različne pravne sisteme in jih imenuje Generalna skupščina Združenih narodov.

V ILC-ju aktivno sodeluje pri kodifikaciji in progresivnem razvoju mednarodnega prava. Je član Posvetovalnega odbora za nominacije sodnikov Mednarodnega kazenskega sodišča.

Med letoma 1967–1972 je bil član takratne slovenske vlade (Izvršni svet) pod predsedstvom Staneta Kavčiča, v njej pa je bil odgovoren za probleme znanosti in tehnologije. Po letu 1989 je bil veleposlanik v Indiji, ZDA in Avstriji ter nerezidenčni veleposlanik v Nepalu, Mehiki in Braziliji. Bil je stalni predstavnik (veleposlanik) pri OZN-u (New York) in IAEA-ju, UNIDO-ju, CTBTO-ju, ODC-ju in OVSE-ju (Dunaj). Od leta 1997 do leta 2000 je bil državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve, v letih 2006 in 2007 je predsedoval Svetu guvernerjev IAEA-ja (Mednarodne agencije za atomsko energijo). Tudi v času diplomatske službe se je ukvarjal s pomembnimi mednarodnopravnimi vprašanji, kot so nasledstvo po bivši državi v mednarodnih organizacijah in pogodbah, mejna vprašanja, problematika človekovih in manjšinskih pravic.

Objavil je številne članke in razprave v domačih in tujih strokovnih publikacijah ter šest knjig, od tega štiri s področja mednarodnega prava (Mednarodno pravno varstvo manjšin [The International Legal Protection of Minorities], Pravica narodov do samoodločbe [The Right of Nations to Self-Determination], Pravni status slovenske manjšine v Italiji [The Legal Status of the Slovene Minority in Italy], skupaj s prof. M. Pogačnikom Izbrane teme mednarodnega prava [Selected Topics of International Law]) ter temeljno delo o zunanji politiki: Zunanja politika – Osnove teorije in praksa [Foreign Policy – The Basics of Theory and Practice], objavljeno tudi v angleščini in albanščini. Sodeloval je s prispevki na številnih konferencah in posvetovanjih. Še vedno občasno predava mednarodno pravo na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani ter na Fakulteti za evropske in državne študije na Brdu pri Kranju. Funkcijo ustavnega sodnika je nastopil 25. aprila 2008. Predsednik Ustavnega sodišča je bil od 11. novembra 2010 do 10. novembra 2013.

Leta 2017 se je upokojil. Od takrat sodeluje s predsednikom republike kot neplačan (ex bono) svetovalec za mednarodna in ustavnopravna vprašanja. Leta 2018 je pri Mohorjevi založbi (Celovec) izšla njegova knjiga Spomini in spoznanja.

Biografija je delno povzeta po objavi na spletni strani Ustavnega sodišča RS