Gost tokratnega Kanonistovega intervjuja je slovenski kardinal Franc Rode, trenutno zaposlen s pisanjem spominov, ki naj bi izšli letos, obenem pa iz Vatikanskega mesta budno spremlja aktualno dogajanje v Sloveniji.

1. Eminenca, kako doživljate trenutno stanje pandemije? Se zadržujete bolj doma ali greste tudi izven Vatikanskega mesta?

V glavnem sem doma, v svojem stanovanju. Ob lepem vremenu grem rad na teraso s čudovitim pogledom na Večno mesto. Tu in tam si privoščim tudi sprehod po vatikanskih vrtovih, predpodoba raja. Ni mi dolgčas.

2. Kako vidite Slovenijo danes, ko jo gledate s položaja rimskega kardinala? Lahko po tridesetih letih od plebiscita, kar letos praznujemo, rečemo, da je to pravna in urejena evropska država?

Določena mera razočaranja po skoraj treh desetletjih samostojnosti in življenja v lastni državi je bržčas neizbežna. Tudi drugim narodom, na primer baltskim, se to dogaja. V pričakovanju osvoboditve ali zmage nad sovražnimi silami – resničnimi ali namišljenimi – je vedno primes eshatološkega upanja, želja po dokončnem odrešenju, odločilne zmage nad zlom. Ta teološki element je navzoč tudi v velikih zgodovinskih obratih, v vseh revolucijah, v bojih za narodno neodvisnost; povsod, kot ugotavlja Rebula v Sibilinem vetru: »Vsako revolucijo sproži sla po nesmrtnosti.« Pričakovanja narodov vedno presegajo to, kar dejansko uresničijo. Zato neizbežna mera razočaranja. Tudi v Sloveniji po teh desetletjih, ki smo jih preživeli v svobodi: niso bila tako sijajna, tako polna zadovoljstva in uspehov, kot smo pričakovali.

To pomeni, da se moramo zadovoljiti s tem, kar imamo, in stanjem, kakršno je danes? Nikakor. Na mnogih področjih javnega življenja so hibe, pomanjkljivosti, nedovršenosti, ki naravnost kričijo po uresničenju: področje sodstva, šolstva, medijev itd.

3. V času, ko ste v Cerkvi v Sloveniji vodili ljubljansko nadškofijo, ste tudi od blizu spremljali politično dogajanje. Ste se kot ljubljanski nadškof in predsednik Slovenske škofovske konference pogosto srečevali s predstavniki državnih oblasti tudi zasebno?

V sedmih letih škofovanja v Ljubljani sem se zelo trudil, da bi navezal stike s predstavniki države pa tudi s svetom kulture, znanosti in umetnosti. V začetku sem se pogosto srečal s predsednikom Kučanom, javno in zasebno. Marsikaj je obljubil, a od tega ni bilo nič in tako so se najini odnosi ohladili. Prišlo je celo do nekaj kratkih stikov. Ko sem odhajal v Rim, sva se za slovo dobila v neki gostilni pod Krimom. Nekako je obžaloval: »Ko bi se midva bolje razumela, bi bili danes odnosi med Cerkvijo in državo drugačni«. Ne vem. Ne bom ga obtoževal dvoličnosti. Verjetno so bili najini pogledi na te probleme preveč različni, da bi se mogla ujeti.

Potem sem upanje na ureditev odnosov med Cerkvijo in državo vse bolj stavil na predsednika vlade Janeza Drnovška. Z njim sem bil v rednem stiku. V nekaterih obdobjih sem bil skoraj vsak mesec pri njem v vili Podrožnik; vselej se je odzval tudi, ko sem ga povabil na večerjo na škofijo. Prišel je običajno v spremstvu kakšnega ožjega sodelavca. Nepozabni, prav prijateljski so bili večeri v brunarici na Brdu. Ob vseh teh priložnostih smo se pogovarjali o nerešenih problemih. Nekatere smo tudi rešili.

4. Prizadevali ste si za sklenitev sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem. Šlo je za osnovni sporazum. Druge države so s Svetim sedežem sklenile več področnih sporazumov. Zakaj se v Sloveniji glede tega po skoraj dvajsetih letih nič ne premakne?

Sad teh pogovorov v ozračju medsebojnega zaupanja je bil ravno sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem leta 2001. Pojmovali smo ga ko temelj in izhodišče za prihodnje sporazume o konkretnih vprašanjih. Kako, da potem niso nadaljevali s pogovori? Na to vprašanje naj odgovorijo drugi. Jaz bi samo spomnil na v tem primeru zelo koristno načelo povojnega nemškega politika Adenauerja: »Če hočeš v politiki kaj doseči, neprestano ponavljaj dve ali tri temeljne zahteve. Enkrat ti bo uspelo.« To bi morali storiti škofje. Ob vsaki priložnosti opozarjati na nerešena vprašanja. Za njimi župniki in katoliški mediji. Po nekaj letih bi zahteve Cerkve prešle v zavest ljudi kot nekaj nujnega, kar je treba rešiti.

5. Slovenija je edina država članica EU, kjer verski pouk ni redni predmet v državni šoli in kjer država tudi z drugimi ukrepi pomembneje ne podpira verskega pouka nobene vere. Kje so razlogi za to?

To vprašanje je preučeval in lani na to temo doktoriral moj nekdanji tajnik Matej Pavlič. Iz njegove izvrstne disertacije je razvidno, kakšna nerazumljiva anomalija v primerjavi z drugimi državami je Slovenija na tem področju. Čudim se, da slovenska javnost prenaša to ponižujoče stanje, to zadrtost in ideološko zaplankanost, ki tako očitno oži intelektualna obzorja naši mladini.

6. Redno se srečujete s papežem Frančiškom, ki je v nekem govoru dejal, da se kristjan mora vtikati v politiko. Zakaj Cerkev spodbuja takšno angažiranost svojih vernikov?

Pravilno: »svojih vernikov«, kajti hierarhična Cerkev ni poklicana, da se opredeljuje med to in ono stranko. Cerkveni vrh zagovarja splošna načela, brani temeljne vrednote svobode in pravičnosti, človeško dostojanstvo in nedotakljivost človeškega življenja, bratstvo ter solidarnost med državljani. Pravica in dolžnost vernikov pa je, da se opredeljujejo za stranke, ki zagovarjajo te osnovne vrednote. Če jih v strankah ne vidijo ali če imajo stranke v programih celo proti vrednote – splav, evtanazijo, nespoštovanje človekovih pravic – tedaj se legitimno organizirajo v lastne stranke s krščanskim predznakom.

7. Zaključujete s pisanjem spominov, ki bodo v knjižni obliki luč sveta ugledali jeseni. Boste v njih zelo neposredni? Menda bodo mnogi zardevali…

S pisanjem spominov se bližam koncu. Lahko se še malo zavleče in nič ne obljubim glede izida. Napisati moram še zadnje poglavje, uvod in sklep. Ves čas sem hotel biti do kraja iskren. Bilo bi zanimivo, ko bi se na primer ljubljanski škof Karel Janez Herberstein sredi 18. stoletja do kraja razgalil kot njegov sodobnik Jean-Jacques Rousseau v svojih spominih. Nobeden od ljubljanskih škofov ni tega storil in v tem smislu bodo moji spomini nekaj novega. Nekaj namigov je pri Jegliču, nekaj celo pri Hrenu, a o svojem notranjem življenju, o svojem duhovnem razvoju, o svojih spopadih s svetom niso povedali skoraj ničesar. Vovk veliko govori o zaslišanjih na OZNI, o svojem notranjem življenju pa pravzaprav malo. Jaz sem šel v tem smislu dlje. Morda predaleč, bodo menili nekateri. Ko sem opisal določena srečanja, sem se spomnil Jezusovega svarila: »Svetega ne dajajte psom in svojih biserov ne mečite pred svinje, da jih ne pohodijo z nogami in se nato obrnejo in vas raztrgajo« (Mt 7, 6). Tega nasveta se nisem držal. Tem slabše zame.    

S kardinalom Francem Rodetom se je pogovarjal Sebastijan Valentan

Vse pravice pridržane © Kanonist

Poglej tudi druge Kanonistove intervjuje

BIOGRAFIJA

Kardinal Franc Rode je bil rojen 23. septembra 1934 v Ljubljani, doma pa je z Rodice pri Domžalah. Šolo je obiskoval v bližnjih Jaršah in nato v Domžalah. Maja 1945 je z družino zapustil Slovenijo in odšel v Avstrijo. Šolanje je nadaljeval v begunskem taborišču v Judenburgu, nato na gimnaziji v Lienzu in v Spittalu ob Dravi. Kot mnogo drugih družin se je tudi Rodetova leta 1948 izselila v Argentino, kjer je nadaljeval šolanje.

Leta 1952 je v Buenos Airesu stopil v bogoslovje misijonske družbe (lazaristov) in leta 1957 izrekel večne zaobljube. Študijsko pot je nadaljeval na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu in na Katoliškem inštitutu v Parizu, kjer je bil leta 1960 posvečen v duhovnika. Tri leta pozneje je tam tudi doktoriral iz teologije in se leta 1965 vrnil v Slovenijo, kjer je bilo njegovo prvo službeno mesto pri Sv. Jožefu v Celju. Leta 1967 je prišel v Ljubljano, kjer je postal ravnatelj bogoslovcev lazaristov in pozneje tudi predstojnik (vizitator) lazaristov. Hkrati je na Teološki fakulteti v Ljubljani začel predavati francoščino, nato pa tudi praktično apologetiko, misiologijo, teologijo nekrščanskih verstev, uvod v moderni ateizem in osnovno bogoslovje. V tem obdobju se je posvečal publicistični dejavnosti. Objavljal je v tedniku Družina, Bogoslovnem vestniku, reviji Znamenje, kjer je bil tudi prvi urednik, in pri Mohorjevi družbi. Predaval je na teoloških tečajih, kjer se je v kritičnih nastopih loteval širših družbenih vprašanj, kar je imelo odziv tudi pri tedanji oblasti.

Po šestnajstih letih bivanja v domovini je odšel v Vatikan, kjer je leta 1981 prevzel službo v takratnem papeškem tajništvu za dialog z neverujočimi, do imenovanja za ljubljanskega nadškofa pa je bil od ustanovitve marca 1993 tajnik Papeškega sveta za kulturo.

Kardinal Rode je avtor več znanstvenih razprav in esejev, ki jih je objavljal v domačih in tujih znanstvenih in poljudnoznanstvenih revijah ter avtor številnih knjig: Le miracle dans la controverse moderniste (1965), Uvod v moderni ateizem (1977), Živa verstva (1977), Mesec dni na Rdečem otoku (1980), Ožarjeno bivanje (1982), Slovenska nacionalna zavest (1992), Cerkev, narodi, demokracija (1993), Eglise, nations et démocratie. De la Slovénie au Vatican (1993), posebej odmevni pa sta bili njegovi knjigi Spomin, zavest, načrt Cerkve na Slovenskem (1995) in Za čast dežele (1997). Kot Ljubljanski nadškof je izdal knjigo nagovorov z naslovom Stati inu obstati (2001), kot kardinal pa knjigo duhovnih vaj za duhovnike Brez mene ne morete ničesar storiti (2009) in zbirko esejev Vera in kultura v Evropi (2009).

Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 5. marca 1997 Franca Rodeta imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita (1997–2004), ki je bil kmalu po prevzemu službe 7. aprila 1997 izvoljen tudi za predsednika Slovenske škofovske konference. V času opravljanja škofovske službe v Ljubljani je veliko pozornosti namenil urejanju odnosov med Cerkvijo in državo. Po njegovem prizadevanju je bil 6. februarja 2004 razglašen Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih. Čas opravljanja škofovske službe v Ljubljani sta zaznamovala tudi sklic in potek prve vseslovenske sinode (plenarnega zbora) 1997–2000. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem je bil slovesno razglašen 18. maja 2002 na Brezjah.

Nadškofa Rodeta je na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja 2004, papež Janez Pavel II. imenoval za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja (2004–2011), ki velja za enega največjih in najzahtevnejših uradov rimske kurije. Rode je poleg tega tudi član kongregacije za škofe, za bogoslužje in disciplino zakramentov, za evangelizacijo narodov in za katoliško vzgojo ter Papeškega sveta za kulturo in Papeške komisije Ecclesia Dei.

Dne 22. februarja 2006 je papež Benedikt XVI. prefekta Rodeta imenoval za kardinala; v zbor kardinalov pa ga je sprejel na konzistoriju 24. marca 2006. Kardinal Rode je od 4. januarja 2011 upokojeni prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja.

Rode je nosilec številnih visokih odlikovanj. Pred imenovanjem za ljubljanskega nadškofa ga je francoski predsednik Jacques Chirac imenoval za viteza državnega reda za zasluge, leta 2005 pa za častnika častne legije. Ameriška univerza St. John's University mu je poleti 2005 podelila naziv častnega doktorja, častne doktorate pa je prejel še na univerzah: Niagara University, Catholic University of America v Washingtonu in na Stonehill University v Bostonu.

Pri založbi Družina je septembra 2014, ob 80. rojstnem dnevu kardinala dr. Franca Rodeta, izšla knjiga Radost in lepota vere, v kateri kardinal razmišlja o duhovnih, kulturnih in zgodovinskih vprašanjih naroda in Cerkve v luči vere.

Biografija SŠK