7. obletnica izvolitve papeža Frančiška
Jorge Mario Bergoglio se je rodil leta 1936 v Argentini. V duhovnika je bil posvečen leta 1969, star 33 let. Na današnji dan, 13. marca 2013, pred sedmimi leti, je bil izvoljen za 266. papeža in si je nadel ime Frančišek. Njegovo sedmo leto papeževanja odpira resna vprašanja o identiteti vere in ves svet vabi k miru in spoštovanju drugačnosti. Njegovo delo spremljajo glasno odobravanje, pa se tudi ostre kritike. Kljub temu ostaja Frančišek neuklonljiv pastir. Ob njegovi sedmi obletnici lahko izpostavimo nekaj njegovih ključnih drž, ki zarisujejo njegovo podobo v javnosti.
Frančiškov dinamičen pristop
Papež Frančišek je že ob svojem prvem nastopu v loži bazilike Svetega Petra nakazal, da želi biti preprost in odprt za vse ljudi. Vso Cerkev je šokiral s pozdravom: »Buona sera!« (Dober večer!).
Postal je papež, ki odpira kletko jezika. Gre za novo govorico, ki se je spustila na ulice in trge, med ljudi in žela odobravanje. Ob Frančišku se prijetno počutijo tudi neverni in drugače verni. Papež se je v tem času uspel srečati z voditelji velikih Cerkva in cerkvenih skupnosti. Velik premik pa vsekakor pomeni Dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sobivanje, ki sta ga v Abu Dhabiju podpisala papež Frančišek in veliki imam Al-Azharja Ahmad Al-Tayyib. Gre za »dinamičen pristop«, kakršnega je bil v 13. stoletju sposoben njegov vzornik Sv. Frančišek. Papež Frančišek ve, da Cerkev ni muzej, kjer se zgolj hranijo zakladi iz preteklosti, ampak je predvsem »Očetova hiša, z vselej na široko odprtimi vrati« (Veselje evangelija, tč. 47). Odprta morajo biti za vse, še posebej za tiste z velikimi ranami. In rane so številne. Papež jih ne samo našteva, ampak tudi umiva. Spomnimo se na njegov drzen zgled, ko vsako leto na veliki četrtek umiva noge zapornikom, muslimanom, nevernim in celo ženam.
Preprosta liturgija
Papež Frančišek preseneča s svojo preprosto liturgijo. Preprostost s katero vodi liturgične obrede je pritegnila pozornost vseh ljudi. Njegovi obredi so polni skrivnosti, ker so brez izrazitih gest in močnega glasu. Njegov šepetajoči glas dela obrede veličastne. S preprostimi oblačili brez okrasja se je oddaljil od zgodovine in tradicije. Zato so »sile« iz ozadja šokirane in kritične. Spomnimo na prefekta Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, kardinala Roberta Saraha, ki sicer pravi, da papežu Frančišku ne nasprotuje, ampak je samo glas tistih, ki tako hitre hoje niso sposobni. Frančišek včasih odgovarja z molkom, včasih pa tudi bolj odločno, ko pravi: »Ne pustimo si vzeti upanja!« (Veselje evangelija, tč. 86).
S posebno simpatijo lahko spremljamo papeževe jutranje svete maše v kapeli sv. Marte. Njegove spontane homilije imajo odmev v vseh svetovnih medijih. Frančišek je prvi papež, ki je uvedel jutranja bogoslužja na katere vabi svoje sodelavce. Njegovi govori segajo v srce, dramijo človeka v globino in nikogar ne pustijo praznega. Papeža Frančišk tako svoje poslušalce oblikuje od znotraj. Gre za izviren model župnika vesoljne cerkve. V Apostolski palači tako ni več papeževe »zasebne kapele«, kjer bi se zbirali »zasebno«. Papež je pretrgal zastor zasebnosti in stopil na oder javnosti. Ta prehod je simboličen in močan. Je reforma, ki je vredna pozornosti. Postal je »oče« vseh, ko z jutranjo roso evharistije umiva »otroke« sveta. V tem je opazen njegov odmik od njegovih predhodnikov. Nekatere njegov stil moti, drugim pa je všeč. Pa saj ne gre za to, kdo je za in kdo je proti, ampak gre za bližino, ki jo Cerkev danes zelo potrebuje.
Drzen v dejanjih in drzen v besedi
Zaslužnega papeža Benedikta XVI. že uvršamo med velikega teologa, po zgledu Tomaža Akvinskega. Njegov bogat knjižni izbor postaja nova »Summa Theologijae« za tretje tisočletje. Frančišek pa je drugačen. Svojih govorov skoraj več ne bere. Opustil je strogi teološki jezik.
Kljub temu je v svojih govorih jasen in razumljiv. Frančiškov stil drami in vznemirja. Nepozabna je njegova spodbuda Veselje evangelija (Evangelii gaudium – 2014), Radost ljubezni (Amoris laetitia - 2016), O znamenju jaslic (Admirabile signum – 2019) itd. To niso obliži. Gre za tečno hrano, ki Cerkev dela močno in civilni družbi »daje Dušo«, kot pravi Drago Jančar v svoji knjigi Duša Evrope.
Najtrši oreh je prenova rimske kurije
V tem kratkem zapisu ni mogoče orisati vse novosti papeža Frančiška. Z mirno vestjo pa lahko zatrdimo, da Frančišek popravlja Cerkev. Lotil se je tudi najtršega oreha, to je prenove Rimske kurije. Ko se zgodi menjava Petrinske službe, se v Cerkvi vedno rodi nov papež. Nedotaknjen pa ostane ustroj podrejenih služb. Gre za velik kompleks ljudi, ki ohranja svojo rutino. In prav v to sredico je dregnil papež Frančišek. Odločil se je, da vrže s tečajev najbolj utečeno uro, ki pač tiktaka, kot je bila vajena že stoletja. Prenova Rimske kurije po sedmih letih že kaže svoje prve sadove. Frančišek je kardinalom in škofom naročil, naj snamejo zlate verižice, v kardinale je povzdignil preproste duhovnike, ki živijo z obrobnimi in begunci, v rimske urade je začel nameščati tudi ženske, odprl nove urade za laike in se posvetil tudi prenovi cerkvenega prava (Gospod Jezus, usmiljeni sodnik - Mitis Iudex Dominus Iesus – 2015; Magnum principium – 2017; Communis vita - 2019) in duhovščine. Papež se ne boji priznati, da greh razjeda Cerkev. Zato tudi sebe imenuje »grešnika«, ki potrebuje molitev. Na spravni dan vedno prvi koraka proti spovednici, da se pokesa svojih grehov. Duhovnikom kliče Vi ste luč sveta (Vos estis lux mundi - 2017) in tako na vrata Cerkve že sedmo leto pribija eno samo tezo, da naj nihče ne »pohujša enega teh malih« (Mt 8,16). Skratka: Prenova Rimske kurije se Frančiškom ne bo končala. Se je pa začela. In s tem se je začela prenova vse Cerkve. Položeni so temelji, ki bodo Cerkvi in civilni družbi vrnili obraz, ki veliko obeta. Obeta upanje!
Izr. prof. dr. Stanislav Slatinek
Imamo papeža!