Gost tokratnega Kanonistovega intervjuja je Matej Jakopič, ki ga je Slovenska škofovska konferenca leta 2015 imenovala za vojaškega vikarja, voditelja duhovne oskrbe v Slovenski vojski.

1. Kaj je vojaški vikariat, kakšne naloge opravlja, kdo ga sestavlja?

“Vojaški vikariat je organizacijska enota pri Generalštabu Slovenske vojske, katere temeljna naloga je duhovna oskrba pripadnikov Slovenske vojske (SV) in njihovih družinskih članov tako doma kot tudi na mednarodnih operacijah in misijah. Pripadnikom zagotavlja možnost za pogovor, nasvet ali spoved. Poveljujočim po potrebi svetuje na področju verskih, religijskih in moralnih vprašanj. Znotraj vojaškega sistema skrbi za človekovo dostojanstvo v času življenja, umiranja in tudi po smrti. Med naloge Vojaškega vikariata spada tudi organizacija duhovnih, kulturnih in verskih srečanj ter romanj pripadnikov SV in njihovih družinskih članov. Pripadniki Vojaškega vikariata so tudi povezava med vojsko in civilnim prebivalstvom; predvsem s predstavniki verskih skupnosti tako doma kot na mednarodnih operacijah in misijah. 

Vojaški vikariat sestavljajo: načelnik Vojaškega vikariata, dva namestnika za Katoliško in Evangeličansko cerkev, dva katoliška in en evangeličanski kaplan ter šest pastoralnih asistentov. Znotraj Vojaškega vikariata delujeta tudi višji podčastnik za načrtovanje in analize, ki opravlja administrativno delo za enoto, ter civilna oseba, vojak po 45. letu starosti, ki skrbi za skladišča karitativne in humanitarne pomoči za potrebe Karitas Vojaškega vikariata. V Sloveniji torej skupaj 14 ljudi.”

2. V mnogih državah so poznani vojaški ordinariati. Slovenija je med redkimi državami, ki tega instituta nima. Zakaj?

“Ustanovitev Vojaškega ordinariata v smislu vojaške škofije je v prvi vrsti stvar cerkvenopravnega značaja, zato je njegova ustanovitev v prvi vrsti v pristojnost Svetega sedeža. Dejstvo, da je Slovenija izmed 28 članic NATA edina država brez vojaškega ordinarija, tudi govori zase. Poskusi o ustanovitvi tako imenovanega Ordinariata za oborožene sile imajo v Sloveniji že dolgo brado. Naj  navedem zanimivost, da imajo Vojaško škofijo celo v Bosni in Hercegovini, ki je sicer večinoma muslimanska država. Ko se bo Katoliška cerkev v Sloveniji za to odločila, bo s sklenjenim sporazumom s Svetim sedežem to tudi storila. Ker pa je v naši domovini dialog med državo in cerkvami zelo specifičen, nekih sprememb ni kaj kmalu pričakovati.”

3. Ima Slovenija kot članica Organizacije Severnoatlantske pogodbe (NATO) kakšne obveznosti v smislu nudenja verske oskrbe?

“Eden izmed standardov, ki ga izpolnjuje vsaka članica zveze NATO, je tudi duhovna oskrba pripadnikov tako doma kot v tujini. Tako je tudi Slovenija kot članica NATA zavezana, da svojim pripadnikom zagotovi duhovno oskrbo. Ta je organizirana tako doma, kjer pripadniki Vojaškega vikariata delujejo v poveljstvih, enotah in zavodih znotraj SV, na vojaških vajah in usposabljanjih, kot na mednarodnih operacijah in misijah. V sklopu mednarodnih operacij in misij pripadniki duhovne oskrbe držav članic prav tako po potrebi nudijo duhovno oskrbo pripadnikom tujih oboroženih sil, ki v tistem trenutku nimajo svojih nacionalnih pripadnikov duhovne oskrbe.” 

4. Ali so vojaški vikar in osebje vikariata državni uslužbenci ali uslužbenci verskih skupnosti? Kaj je pravna podlaga za to?

“Pripadniki Vojaškega vikariata so vojaške osebe, zaposlene na Ministrstvu za obrambo. Razporejeni so na formacijska mesta višjih vojaških uslužbencev. Tako morajo kot vojaške osebe opraviti osnovno vojaško usposabljanje (to je Temeljno vojaško-strokovno usposabljanje), kjer pridobijo osnovno vojaško znanje, ki je potrebno za delo v SV. Tako tudi pripadniki vojaškega vikariata dobijo občutek, kaj pomeni življenje vojaka, kaj pomenijo napori in obremenitve ter življenje v težjih življenjskih okoljih. Lažje razumejo vojaka in se z njim poistovetijo; delo je zaradi pridobljene izkušnje lažje.

Pravna podlaga za to je Ustava RS in mednarodno sprejete človekove pravice; na tej podlagi sta bila jeseni 2000 podpisana sporazuma med Vlado RS in Slovensko škofovsko konferenco za Katoliško cerkev ter z Evangeličansko cerkvijo. Iz tega sporazuma izhaja podlaga za pravno ureditev, ki jo urejajo Zakon o obrambi, Zakon o službi v SV in Pravila službe SV, Pravilnik o organizaciji duhovne oskrbe med vojaki, Direktiva itd.”

5. Na mednarodni ravni se večkrat srečujete s svojimi kolegi. Katere so prednostne naloge vojaških vikariatov/ordinariatov po svetu?

“Prednostna naloga vseh vikariatov oz. ordinariatov je zmeraj duhovna oskrba pripadnikov in njihovih družinskih članov. Morda je razlika med duhovno oskrbo v Sloveniji in v tujini v tem, da ima duhovna oskrba drugod daljšo tradicijo in je že od nekdaj vpeta v vojaški sistem države. Pri nas bomo letos obhajali 20. obletnico Vojaškega vikariata,  torej je duhovna oskrba v naši mladi državi in vojski navzoča 20 let. SV je v primerjavi z ostalimi vojskami majhna vojska, zato je tudi število pripadnikov, ki delujejo v duhovni oskrbi, manjše. V tujini so enote, ki skrbijo za duhovno oskrbo, precej večje in so sestavljene iz predstavnikov večjih verskih skupnosti, ki zagotavljajo duhovno oskrbo. Njihovo število je odvisno od tega, kolikšna je številka pripadnikov njihove verske skupnosti v vojski. Na osnovi tega je verskim skupnostim dodeljena določena »kvota«; koliko predstavnikov njihove verske skupnosti bo delovalo v vojski.

Vsekakor pa srečanja na mednarodni ravni vedno bogatijo. Pogosto gre za izmenjavo izkušenj, včasih pa tudi za bodrenje, ko človek misli, da je doma vse slabo, nato pa vidi, kakšne težave imajo tudi drugi. Redne oblike srečevanj vojaških ordinarijev in vodilnih vojaških kaplanov potekajo pod okriljem Vatikana ali NATA. Papež Frančišek je tako med 28. in 31. oktobrom 2019 v Rimu sklical vse vojaške ordinarije in vodilne vojaške kaplane ter jih ob 70-letnici Ženevskih konvencij, Vojnega ter humanitarnega prava in Haških protokolov nagovoril v smislu pomembnosti ohranjanja človekovega dostojanstva, predvsem med vojnimi ujetniki, begunci in migranti. Prav tako pa se na IMCCC (International Military Chiefs Conference) vsako leto v drugi državi k poglobljenemu pristopu izmenjave izkušenj zberejo vsi vodilni vojaški kaplani različnih veroizpovedi: katoliški, protestantski, pravoslavni vojaški ordinariji, glavni judovski rabini, glavni imami iz držav, kjer jih imajo zaposlene.”

Z Matejem Jakopičem se je pogovarjal mag. Sebastijan Valentan

ŽIVLJENJEPIS

Matej Jakopič se je rodil 13. marca 1972 kot najstarejši otrok v petčlanski družini.

Po končani osnovni šoli v Vojniku pri Celju je končal Srednjo lesno šolo v Mariboru. Po dveletnih delovnih izkušnjah je kot nabornik služil v Jugoslovanski armadi. Po osamosvojitveni vojni je začel s študijem teologije. Leta 1998 je osnovne študije zaključil še z diplomo specialista pastoralne teologije. 29. junija 1998 je bil posvečen v duhovnika. Škof ga je imenoval za škofijskega referenta za ministrante.

Po triletni kaplanski službi v župniji Lurške matere božje v Brestanici je bil 24. avgusta 2001 zaposlen v Slovenski vojski. Kot prvi slovenski vojaški kaplan je istega meseca odšel v Kanado na Častniško šolo za vojaške kaplane in jo končal z odliko »The best student«. V maju 2002 je prevzel mesto vojaškega kaplana v 1. brigadi Slovenske vojske. V tem času se je udeleževal mednarodnih vojaških vaj v Sloveniji, Italiji, Nemčiji in na Madžarskem v okviru brigade MLF (Multinational Land Forces). Zadolžen je bil za duhovno oskrbo slovenskih vojakov na mednarodnih mirovnih misijah v BiH, Kosovu, Afganistanu, Libanonu, Maliju, Latviji. Leta 2005 je v Kanadi končal tečaj za vodilne vojaške kaplane.

Leta 2015 ga je Slovenska škofovska konferenca imenovala za vojaškega vikarja, voditelja duhovne oskrbe v Slovenski vojski.

Zveza NATO ga je nagradila z štirimi medaljami, katerim so sledile slovenske medalje v službi miru. Prav tako je prejel Bronasto medaljo generala Maistra, Bronasto in Srebrno medaljo Slovenske vojske, bronasto, srebrno in zlato medaljo 1. brigade Slovenske vojske in bronasto plaketo Gardnega bataljona in zlato medaljo načelnika.

Matej Jakopič je član državne komisije za preiskovanje letalskih nesreč in delo z žalujočimi, ko se čaka na prve informacije o nezgodi.

POGLEJ ŠE DRUGE KANONISTOVE INTERVJUJE