Popolna prepoved verskih obredov?
Svoboda veroizpovedi, ki je ni mogoče arbitrarno odpraviti ali omejiti niti v izrednih razmerah, se nikakor ne sme znajti v istem loncu in pod isto pokrovko kot omejitve drugih, ustavno manj intenzivno zavarovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Veliki ustavni sistemi, kot so ameriški, nemški in francoski, ne dovoljujejo popolne prepovedi in nesorazmernega omejevanja verskih obredov, niti v času epidemije covida-19 ne. To je bilo v letošnjem letu poudarjeno z odločitvijo ameriškega Vrhovnega sodišča 25. novembra (št. 20A87), nemškega Zveznega ustavnega sodišča 29. aprila (primer 1 BvQ 44/20) in francoskega Ustavnega sveta 29. novembra. Ta pravna logika bi morala vplivati tudi na slovenske državne organe, ko v prizadevanju za omejitev širjenja virusa pripravljajo odredbe o omejevanju gibanja in združevanja.
Vrhovno sodišče ZDA je na pritožbo katoliške škofije Brooklyn odločilo, da je izvršilni ukaz guvernerja zvezne države New York o omejitvi števila udeležencev pri verskih obredih zaradi širjenja virusa neustaven. Odlok je določal, da se sme pri verskih obredih v oranžni coni zbrati največ 25 ljudi in v rdeči deset.
Po mnenju vrhovnega sodišča je takšna omejitev nedopustno nesorazmeren poseg v človekovo pravico do svobode veroizpovedi. V prvi vrsti predstavlja kršitev načela nevtralnosti. Udeležba javnosti pri verskih obredih je bila, ne glede na velikost cerkva, omejena na 25 oziroma deset ljudi, medtem ko se je na dogodkih drugih dejavnosti izračunavala, glede na razpoložljivo površino na posameznega udeleženca (npr. 20 kvadratnih metrov za enega obiskovalca nakupovalnega centra) ali sploh ni bila omejena (npr. za delavce v tovarnah). Nadalje takšna omejitev vernikom in cerkvam ter drugim verskim skupnostim povzroča nepopravljivo škodo.
Za individualni in kolektivni vidik svobode veroizpovedi je možnost udeležbe pri verskih obredih ključnega pomena ter pomeni bistveno obliko izvrševanja te človekove pravice. Kot zadnji razlog nesprejemljivosti omejitve udeležbe pri verskih obredih je vrhovno sodišče navedlo odsotnost ogrožanja javnega interesa. V postopku razsojanja o ustavnosti niso bili predstavljeni dokazi, da so verski obredi z javnostjo bolj nevarni za širjenje virusa oziroma ogrožajo javno zdravje bolj intenzivno kot drugi javni dogodki ter dejavnosti (npr. nakupovanje v trgovskih centrih, delo v proizvodnji). Tudi Ustavni svet Francije je vladno pravilo, da se sme pri verskem obredu zbrati največ trideset ljudi, označil za nesorazmeren poseg v svobodo veroizpovedi. Vladi je naročil, naj v dialogu s cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi v najkrajšem času oblikuje nov režim udeležbe pri verskih obredih, ki bo omogočal hkrati ustrezno javno in kolektivno izpovedovanje človekove pravice do svobode veroizpovedi in učinkovito izpolnjevanje predpisanih javnozdravstvenih ukrepov.
Podobno kritično je že v pomladnem valu širjenja virusa t. i. protikoronsko zakonodajo naslovilo Zvezno ustavno sodišče Nemčije. Na pritožbo islamske skupnosti je razrahljalo spodnjesaško uredbo o zaščiti pred okužbo. Uredba je prepovedovala verske obrede z udeležbo javnosti v cerkvah, mošejah, sinagogah in drugih verskih zgradbah. Ustavno sodišče je opozorilo, da splošna prepoved verskih obredov brez možnosti, da se v posameznih primerih in s soglasjem pristojnega javnega organa za zdravje dovolijo izjeme, ni združljiva s človekovo pravico do svobode veroizpovedi. Po mnenju sodišča je ocena tveganja za okužbo zaradi stikov med udeleženci verskega obreda bistveno odvisna od konkretnih okoliščin v posameznih primerih (npr. količina petja, število in glasnost molivcev). Poleg tega je za oceno tveganja za okužbo mdr. pomembna velikost in ureditev prostora za opravljanje verskega obreda.
Pomembno je tudi, ali organizator obreda pozna udeležence oziroma vodi njihovo evidenco, po potrebi pravočasno kontaktira z njimi in prepreči morebiten nastanek gneče, ki, epidemiološko gledano, predstavlja nevarno situacijo. Nemško ustavno sodišče skratka meni, da mora uredba, ki kakorkoli omejuje verske obrede, hkrati omogočati izjeme od teh omejitev. Te izjeme se lahko aktivirajo z vključitvijo pristojnih javnih organov ob oceni konkretnih okoliščin. Pri tem je mdr. pomembna presoja teže posega v svobodo veroizpovedi (npr. verski obred za večji verski praznik) in pregled možnosti učinkovitega nadzora nad upoštevanjem predpisanih javnozdravstvenih ukrepov.
Ameriški vrhovni sodniki in francoski ustavni sodniki torej opozarjajo, da je združevanje ljudi pri verskih obredih treba obravnavati primerljivo z njihovim združevanjem v trgovinah, tovarnah, šolah in drugod. Po njihovem mnenju namreč tudi udeležba pri verskem obredu spada med nujne človekove aktivnosti. Nemški ustavni sodniki dodajajo, da morajo biti pri tem morebitne omejitve strokovno utemeljene in odvisne od konkretnih okoliščin, ki dovoljujejo izjeme. Kakršenkoli poseg v svobodo opravljanja verskih obredov je zelo občutljiv z vidika varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nemška in avstrijska vlada zato v takšnih primerih odločitve sprejemata izključno v dialogu s cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi. Tudi Ustavni svet Francije je francosko vlado pozval k temu.
Še bolj dosledno bi takšnemu dialoškemu pristopu med državo in cerkvami ter drugimi verskimi skupnostmi morali slediti v Sloveniji. Naša ustava je edinstvena v zahtevi, da svobode vesti oziroma izpovedovanja vere (41. člen) ni mogoče arbitrarno odpraviti ali omejiti niti v izrednih razmerah (16. člen). Enakovrstno pravno varstvo ustave uživa npr. nedotakljivost človekovega življenja oziroma prepoved smrtne kazni (17. člen), kar je evidentno brezpogojna vrednota. Enako se posegi v svobodo veroizpovedi nikakor ne bi smeli znajti v istem loncu in pod isto pokrovko kot omejitve drugih, ustavno manj intenzivno zavarovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Dr. Andrej Naglič
Vir: Casnik.si