Sebastijan Valentan je v četrtek, 10. decembra 2020, na Papeški univerzi Santa Croce v Rimu predstavil in zagovarjal doktorsko disertacijo iz kanonskega prava. Zagovor je uspešno opravil in potem, ko je javno izpovedal vero, dobil naziv: dr. Sebastijan Valentan. Petčlanski senat Fakultete za kanonsko pravo je menil, da se doktorska naloga objavi v celoti.

Dr. Valentan je o disertaciji povedal:

Doktorska disertacija nosi naslov: Vera in pravice vernikov v sredstvih družbenega obveščanja v Sloveniji – zakonodaja in izzivi. Gre za študij pravnih normativov s področja medijske zakonodaje, znotraj katerih išče svoje mesto tudi glas vernika in Cerkve. V tej konstelaciji stopimo na polje verske svobode kot temeljne človekove pravice, povzete v več mednarodnih aktih in izjavah. Da bi bilo delo kar najbolj izvirno in celovito, smo sledili diahronemu pristopu in uporabljali komparativistično in zgodovinsko metodo, ki jo je seveda podpirala znanstvena analiza.

V doktorski nalogi so zbrani vsi relevantni juridični viri, ki se bodisi posredno ali neposredno nanašajo na prezenco religije v množičnih medijih, in sicer vse od nastanka države konfederalnega tipa Slovencev, Hrvatov in Srbov  (SHS) pred sto leti pa do današnje države Slovenije. Gre za prvi tak pristop k celovitosti problematike, ki omogoča jasnejšo percepcijo ne le medijske slike, ampak tudi vseh drugih družbenih pojavnosti, ki so – ravno zaradi prvega – postavljene v širši kontekst z jasno določljivo komponento. 

Religija, posebej še katoliška, je skupaj z verniki in cerkveno hierarhijo utrpela hude negativne posledice začenši od nastanka Federativne ljudske republike Jugoslavije 1945. leta dalje. To se je na zvezni ravni brezdvomno konformiralo in nato javno deklariralo z ustavnim ločitvenim načelom, a ne med državo in verskimi skupnostmi, pač pa izrecno med državo in Cerkvijo. Leta 1945 so kot konsekvenca političnega boja izginili časniki s katoliškim zaledjem, na medijski areopag pa stopijo levo-socialistično usmerjeni dnevniki, ki so, paradoksalno, a vendar dovolj povedno, tudi še danes z istimi imeni (sic!) edini resni tiskani dnevniki v Sloveniji (Delo, Dnevnik, Večer). Katoliški verski listi so podvrženi državni cenzuri, tisk iz tujine je dostopen le redkim izbrancem, predvsem v znanstvene namene v knjižnicah. Centralni komite Komunistične partije v Sloveniji je leta 1946 določil, da mora Oddelek za agitacijo in propagando (Agitprop) osnovati ideološki program za boj proti veri in Katoliški cerkvi. Ta boj se je izvajal v vseh porah javnega življenja in je trajal praktično vse do Titove smrti leta 1980. Po tem dogodku je Cerkev počasi začela stopati na javno prizorišče in ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar je smel leta 1986 prvič voščiti božične praznike preko javnih občil.

Religija v medijih in širši javnosti ni le sociološko vprašanje, ampak je tudi filozofsko vprašanje. Ker pa je ost raziskovalnega dela usmerjana k pravicam vernikov v medijskem svetu, govorimo predvsem o pravnem vprašanju, ki ima, če želi to res biti, podlago v pravnih regulatorjih in kodifikaciji. Da bi povsem konkretno pristopili k aktualizaciji slovenskega problema, kot le-ta izhaja iz izhodiščnega naslova, smo konsistentno proučevali ne le široko zakonodajo, ampak tudi Ustavo Republike Slovenije kot najvišji pravni akt, mednarodni Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih ter judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča Evropske unije ter slovenskih sodišč različnih stopenj (tudi odločitve državnega tožilstva). Pri slednjih, kadar smo želeli vpogledati v že zaključene in ne več pendentne primere, smo mestoma naleteli na avtokratično držo sodnega in državnotožilskega osebja in tudi drugih pritožbenih organov, kar je rezultiralo v dejstvo, da je bilo raziskovalno delo mestoma močno ovirano.

Poseben poudarek je v raziskovalnem delu namenjen vlogi državne Radiotelevizije Slovenija in njenemu postopnemu vključevanju oddaj z versko vsebino ter s tem povezanimi problemi.

Ekskluzivnost doktorske disertacije je med drugim v tem, da so sistematično in pravno argumentirano predstavljeni emblematični primeri iz slovenske medijske krajine, v katerih je prišlo do kolizije dveh pravic - pravice do svobode izražanja in verske svobode:

- fotografija poslanca, ki se z družino udeležuje svete maše na Brezjah, in ki je v tedniku objavljena ob bok družinski fotografiji nemškega nacističnega politika Goebbelsa;
- medijski napad na slovenskega kardinala Rodeta z očitki o očetovstvu;
- »abortivni lobij« in kazenska ovadba zoper generalnega tajnika SŠK;
- primer Strelnikoff: na naslovnici CD plošče se pojavi brezjanska Marija z okronano podgano namesto Jezusa v rokah;
- primer Duetto Eclipse: umetniška predstava, ko gola ženska z ljubimci pod svojim plaščem parafrazira podobo Matere Božje iz Ptujske Gore.

Sovražni govor, pravica do zasebnosti in osebnega dostojanstva, spodbujanje in razpihovanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, kazniva dejanja zoper čast in dobro ime so le nekatere okoliščine, ki so v omenjenih primerih bile izpostavljene.

Doktorska naloga želi prispevati k večji odprtosti za vprašanja, povezana z vero v javnem okolju, posebej še v medijskem svetu, in pokazati, da imajo pravice vernikov v sredstvih družbenega obveščanja v Sloveniji pravno podlago tako na ustavni kot zakonodajni stopnji. 

Novemu doktorju iskreno čestitamo in želimo obilo akademskih uspehov.

Besedilo in fotografije: Vatican News

Dr. Valentan se je v nemščini zahvalil tudi vodstvu papeškega kolegija S. Maria dell’Anima, katerega gojenec je bil v času šestletnega doktorskega študija. Objavljamo celoten govor:

Hochwürdiger Herr Rektor!
Ihre Eminenz, Herr Kardinal!
Ihre Exzellenz, Herr Erzbischof!
Geehrte gegenwertige Exzellenzen!
Hochwürdiger Herr Doktorvater!
Verehrte alle hier Anwesenden!

Vor etwa guten einhundert Jahren promovierte im Kirchenrecht Maksimilijan Vraber, ein Mitglied des Päpstlichen Kollegs Santa Maria dell’Anima in Rom, mein Verwandter, der spätere Dompropst des Domkapitels der Diözese Maribor-Lavant. Im Archiv dieses Kollegs können etliche eigenhändige Niederschriften von ihm gefunden werden. Er war nur Einer in der Reihenfolge von nicht wenigen slowenischen Priestern, die als Staatsbürger der damaligen Oesterreichisch-Ungarischen Monarchie zum weiteren Studium freigestellt und nach Rom geschickt wurden, wobei sie Mitglieder des hiesigen Kollegs waren. In den Wochen seines Aufenthaltes in der ewigen Stadt Rom – es war im Mai und Juni 1862 – wohnte hier Anton Martin Slomšek, der erste Bischof von Maribor und der erste seliggesprochene Slowene.

Dankbar bin dafür und zugleich positiv stolz darauf, dass ich mich - durch die Vorsehung Gottes - der langen Reihe der Mitglieder dieses Päpstlichen Kollegs anschließen durfte. Ein besonderer Dank gilt den leitenden Personen meiner Heimatdiözese, die mich zum Postdiplomstudium im Zentrum des Christentums empfohlen haben. Der damalige apostolische Administrator der Erzdiözese Maribor und der jetzige Bischof Emeritus der Diözese Celje, Monsignor Dr. Stanislav Lipovšek, möge dabei namentlich erwähnt werden; er kannte nämlich persönlich den Rektor des Kollegs, Monsignor Dr. Franz Xaver Brandmayr. Die Universalität der Katholischen Kirche erweist sich unter anderem auch dadurch, dass man überall Freunde finden kann.

Dankbar bin ich Herrn Monsignor Brandmayr, dass er mich als ein Mitglied dieser ehrwürdigen, mehr als sechshundert Jahre alten, päpstlichen Gründung aufgenommen hat. An den kirchlich-politischen Verhältnissen in Slowenien war er recht interessiert und gastfreundlich bewirtete er immer die Vertreter der Slowenischen Botschaft beim Heiligen Stuhl, weiter seine Eminenz, Herrn Kardinal Franc Rode, wie auch slowenische Bischöfe und nicht zuletzt all diejenigen, die aus meiner lieben Heimat Slowenien nach Rom gekommen sind. „Die Kirche zu Santa Maria dell’Anima ist auch eine Kirche der Slowenen“, pflegte er den slowenischen Pilgerreisegruppen ans Herz zu legen.

Der Leitung des Kollegs, weiter dessen Mitgliedern wie auch den ehrwürdigen Ordensschwestern und allen Angestellten danke ich von Herzen, dass ich mit Ihnen sechs unvergessliche Jahre verbringen durfte. Es waren ja Jahre der Eroberung und der Erweiterung des kirchenrechtlichen Wissens auf der höchsten Ebene, wobei vorzügliche Professoren mir beiseite gestanden sind; ein inniges Danke schön! meinem hier anwesenden Doktorvater. Die unwiederholbaren Kunstwerke von Michelangelo, Raffaello, Bernini und anderen haben mich natürlich tiefst geprägt. Das Studium in Rom ist freilich eine Gnade, die aber mit einer großen Verantwortung dem erwiesenen Vertrauen gegenüber mitverbunden ist. Meine Dankbarkeit gilt außerdem seiner Exzellenz, Herrn Erzbischof Alojzij Cvikl, und Herrn Monsignor Dr. Stanislav Slatinek für Ihre jedwede Unterstützung mir gegenüber.

Dem neuen Rektor, Herrn Dr. Michael Max, danke ich jedoch aufrichtig für das heutige köstliche feierliche Mittagessen aus Anlass meiner Promovierung; Gottes reichster Segen möge ihm beim Vollzug seines Amtes zugunsten der werten Gründung, die Santa Maria dell’Anima heißt, treuherzig gewünscht werden.

Mein letztes Wort sei: Vergelt’s Gott für alles!

Govor je v nemščino prevedel dr. Jožef Urbanič