Nagovor Nj. Eksc. nadškofa Ivana Jurkoviča, apostolskega nuncija, stalnega opazovalca Svetega sedeža pri Združenih narodih in drugih mednarodnih organizacijah v Ženevi, ob predstavitvi knjige:

“Spodbujanje medkulturnega in medverskega dialoga kot instrument za mir in bratstvo ”.

Jeddah, 22. november 2020

As-salamu alaykum!

Dragi prijatelji, bratje in sestre,

v veliko čast mi je, da lahko obiščem Savdsko Arabijo in vas nagovorim v okviru predstavitve te knjige. Na začetku bi se rad zahvalil vam in organizatorjem te pomembne pobude ter ostalim panelistom za njihov prispevek k tej publikaciji, katere namen je spodbujati medkulturni in medverski dialog kot orodje za mirno sobivanje in bratstvo med ljudmi. Iskreno se zahvaljujem Nj. Eks. šejku dr. Muhammadu bin Abdulkarimu Al-Issiju, generalnemu sekretarju Svetovne muslimanske lige, za povabilo. Ob tej priložnosti se z veseljem spominjam Vašega srečanja s papežem Frančiškom v Vatikanu pred tremi leti, pa tudi nepozabnega in zgodovinskega potovanja kardinala Jeana Louisa Taurana v to državo, kjer je imel priložnost spregovoriti o dolgem procesu skupne graditve poti srečanja, ki jo vodi božja previdnost. Sam sem imel privilegij, da sem pred skoraj dvema letoma v Ženevi srečal generalnega sekretarja, kjer je razpravljal in razmišljal o pomenu in pomembnosti "pravičnega miru".

To srečanje in predstavitev te knjige danes predstavljata še en napredek k nadaljevanju te poti in prehodu od izjave k dejanju. Zato bi ob tej priložnosti izpostavil tri glavna vprašanja, ki predstavljajo fil rouge našega prispevka k tej knjigi: 1) človeško bratstvo; 2) pravičnost; in 3) dialog kot orodje za mir.

1.      Človeško bratstvo

Ko sem prejel prijazno povabilo Svetovne muslimanske lige in Univerze Združenih narodov za mir, da sodelujem pri tej publikaciji in na tem forumu, je bila moja prva misel seveda Dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in življenje v skupnosti, ki sta ga sopodpisala papež Frančišek in veliki imam Al-Azharja v Abu Dabiju 4. februarja 2019.

Ta zgodovinska uzjava ne samo, da zbližuje ljudi različnih veroizpovedi, temveč prinaša tudi močno sporočilo celotnemu svetu: namreč, vse ljudi moramo obravnavati kot brate in sestre. Kot se glasi njen navdihujoč uvod: »Vera vodi vernika, da v drugem vidi brata ali sestro, ki ga je treba podpirati in ljubiti. Z vero v Boga, ki je ustvaril vesolje, stvarstvo in vsa človeška bitja (enaka zaradi njegove milosti), so verniki pozvani, da izrazijo to človeško bratstvo tako, da varujejo stvarstvo in celotno vesolje ter podpirajo vse ljudi, zlasti najrevnejše in tiste, ki so pomoči najbolj potrebni."[1]

Ob naraščajočih sebičnih in individualističnih težnjah je izrednega pomena poudariti duha in poziv, ki ga vsebuje Dokument o človeškem bratstvu, ko se osredotoča na »spravo in bratstvo med vsemi verniki, med verniki in neverniki ter vsemi ljudmi dobre volje.”[2] Živimo in se razvijamo v večkulturnih in večverskih družbah. Dejansko ni družbe, ki bi bila popolnoma versko homogena. Polikromatska luč religij je osvetlila ta svet in ta luč ne nasprotuje posameznim barvam, tako da jih postavlja v nasprotje, temveč jih združuje v nekonfliktni viziji. Dejansko je to danes velika težava: razlike se pogosto pojavljajo v smislu konfliktov. Kot je navedel tudi Nj. Eks. šejk Al-Issa med obiskom v Ženevi: »Moramo se povezati in sodelovati vsi iz različnih religij in prepričanj; najprej sprava med nami, nato pa to paradigmo pokazati preostalemu svetu”[3].

Če pogledamo trenutni scenarij, se zavedamo, da je "bratstvo bistvenega pomena". Ovire kot so nacionalizem, rasizem, militarizem in totalitarizem hkrati pogosto ovirajo človeško bratstvo in kažejo duh frakcije," ki nasprotuje ideologijam, metodam, interesom in organizacijam v celotni strukturi različnih skupnosti.”[4] Od tega spoznanja papeža Pavla VI. je minilo več kot 50 let. Kljub temu se ti izrazi in pomisleki, ki jih predstavljajo, sploh ne zdijo anahroni. Danes, še posebej z najnovejšim pismom papeža Frančiška "Vsi bratje", bratstvo ni predstavljeno kot abstraktna in tolažilna težnja, temveč kot učinkovito in realno merilo sobivanja. Človeško bratstvo je kot tako politično merilo v višjem pomenu, ki izvira iz zgodovine in skupnega zavedanja skupnih nevarnosti na obzorju.

Neizogibna posledica opuščanja civilizacije srečanja je zatekanje k neprimernosti konfliktov. Zdi se, da ne obstaja srednja pot. Da bi se izognili konfliktom, je nujno razviti bratsko kulturo iskrene izmenjave in odprtega dialoga. Le tako se lahko prihodnje generacije, "kot dobro zasajena drevesa, trdno zakoreninijo v zgodovinsko zemljo in, ko rastejo v nebesa v družbi drug drugega, lahko onesnaženi zrak sovraštva vsak dan spremenijo v kisik bratstva”[5].  Ravno ta "kisik" je osrednji del dokumenta "o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sobivanje". Priznanje medsebojnega bratstva lahko spremeni to perspektivo, lahko obrne konflikt na glavo in postane močno sporočilo z versko in tudi politično vrednostjo. Ni naključje, da nas neposredno pripelje do razmišljanja o pomenu "državljanstva": vsi smo bratje in sestre in zato vsi državljani z enakimi pravicami in dolžnostmi, ki pod njihovo senco uživamo pravičnost. Kot je pravilno poudaril šejk Al-Issa med obiskom v Ženevi: "Miru ni mogoče doseči brez popolne pravičnosti; abstraktna pravičnost lahko vodi le do lažnega miru”[6].

2.      Pravičnost

Ko zmaga pravičnost, zavlada mir. »[P]ravičnost gre z roko v roki z mirom in je trajno ter aktivno povezana z mirom..., [ko] je eden ogrožen, se oba zamajeta; ko je pravičnost prizadeta, je ogrožen tudi mir”.[7] Tu klasična definicija pravičnosti še vedno ohranja svoj polni pomen, „iustitia suum cuique distribuit“, pravičnost je vsakemu dati svoje. Ker imamo vsi enako človeško naravo in zato enako dostojanstvo, pravičnost zahteva spoštovanje pravic vsake osebe. Zaščita temeljnih človekovih pravic posameznika je torej pomembna za celotno družbo in posledično si je vsakdo dolžan prizadevati za dosego tega cilja: »[p]osamezniki, družine, skupnosti in narodi so vsi poklicani, da živijo v pravičnost in si prizadevajo za mir," " [n]ihče ne more zahtevati, da bi bil izvzet iz te odgovornosti.”[8] Spoštovanje človekovega dostojanstva je samo prvi, čeprav bistveni steber, ki gradi trdne temelje za dialog, najprej na medkulturni in nato na medverski ravni. Dialoga ne more biti, če človekovo dostojanstvo ni najprej spoštovano.

            Ko je človeško dostojanstvo zaščiteno, se lahko ljudje svobodno posvetijo iskanju Resnice. Božja iskra, ki je prisotna v vseh človeških bitjih, omogoča tudi njihovo sprejemanje Resnice, ki jo morajo svobodno iskati in izražati tako posamezno kot skupno. Tako je verska svoboda ena najbolj temeljnih med nedotakljivimi pravicami, ker izhaja iz nujne potrebe ljudi, da negujejo svojega duha. Zagotavljanje verske svobode mora med drugim vključevati spodbujanje sprejetosti in strpnosti.

Poleg tega je treba razlikovati med versko strpnostjo in versko svobodo. Ko strpnost temelji na medsebojnem spoštovanju človekovega dostojanstva, je to lahko pomemben korak k zagotavljanju miru med ljudmi. Kljub temu zgolj strpnost ni dovolj! To je zato, ker ima strpnost sama po sebi negativen prizvok "trpljenja" z drugim, namesto da bi cenili razlike in izražali medsebojno spoštovanje religij drug drugega. Kot takšno je morda bolj koristno olajšati boljše odnose med verskimi tradicijami na bolj dinamičnem konceptu medsebojnega bratstva, ker to omogoča sposobnost, da se izstavi račun ne samo za opravljena dejanja, ampak tudi za tista, ki so bila prezrta. V zvezi s tem smo poklicani k več kot le miroljubnemu sožitju - k prizadevanjem za vzajemno obogatitev z dialogom.

Sprejetje in strpnost pa izhajata iz globljega poznavanja drugega, kar je mogoče le z dialogom. »Dialog med pripadniki različnih religij povečuje in poglablja medsebojno spoštovanje ter utira pot odnosom, ki so ključnega pomena pri reševanju problemov človeškega trpljenja. Dialog, ki je spoštljiv in odprt za mnenja drugih, lahko spodbudi združitev in zavezanost tej plemeniti stvari. Poleg tega izkušnje z dialogom dajejo občutek solidarnosti in poguma za premagovanje ovir in težav pri oblikovanju naroda. Brez dialoga ni mogoče učinkovito odstraniti ovir kot so predsodki, sumničenja in nerazumevanja.”[9]

3.      Dialog

            Dialog v svojem pravem pomenu podpira dve temeljni dejavnosti: poslušanje in govor. Da bi dialog obogatil obe strani, je potrebno vzajemno stališče: strani morajo imeti pravico do govora in posledično dolžnost poslušati, kaj govorijo drugi. Te bistvene sestavine kakršnegakoli pristnega dialoga izhajajo iz dveh notranjih značilnosti, ki jih ima vsak človek, namreč, da je vsak človek nosilec človekovega dostojanstva in da sije z "žarkom tiste resnice, ki razsvetljuje vse ljudi.”[10] Slednje izhaja neposredno iz božjega stvarjenja. V krščanski terminologiji je ta univerzalna resničnost opisana kot imago Dei, podoba Boga. Ljudje so ustvarjeni po Božji podobi in podobnosti v svoji moralni, duhovni ter intelektualni in telesni sestavi. So del Njegovega načrta, zato jim na noben način ne sme biti odvzeta niti njihova človečnost, ki je vir človekovega dostojanstva, niti pravice do iskanja in izražanja Resnice. Medtem, ko je človekovo dostojanstvo predpostavka, ki omogoča dialog med različnimi kulturami (tudi nereligioznimi), pa iskanje Resnice dopušča pristno srečanje med različnimi verskimi izpovedmi. Kot je povzel papež Frančišek, nas je “[Bog] ustvaril po svoji podobi in podobnosti. Na ta način nam je dal edinstveno dostojanstvo in nas poklical, da živimo v občestvu z Njim, v občestvu z našimi sestrami in brati, s spoštovanjem do vsega stvarstva.”[11]

Ker je človeška oseba ustvarjena po Božji podobi, je njeno dostojanstvo neodtujljivo. Ta resnica je temelj celotnega družbenega življenja in določa njegova operativna načela. V sodobni kulturi je morda najbližje sklicevanje na načelo neodtujljivega dostojanstva osebe Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki je kot "mejnik na dolgi in težki poti človeškega roda" in "ena najvišjih izrazov človeške vesti”.[12] Neposredno in najpomembnejše izhodišče dostojanstva je enakost tako glede pravic kot dolžnosti. Vsak človek kot nosilec prirojenega dostojanstva uživa neodtujljive pravice, ki povzročajo sočasne dolžnosti. “Te pravice in dolžnosti so univerzalne in nedotakljive, zato so v celoti neodtujljive.”[13] Kar sledi je to, da dialog ni le sredstvo za mir in bratstvo, ampak je glavno sredstvo za njuno doseganje. Sad dialoga je edinost med ljudmi in združitev ljudi z Bogom, ki je vir in razodevalec vse Resnice. Njegov Duh vodi ljudi v svobodi, ko se srečujejo v iskrenosti in ljubezni. S takšnim dialogom dovolimo Bogu, da je prisoten sredi nas, kajti ko se v dialogu odpremo drug drugemu, se odpremo tudi Bogu. V ta namen bi morali uporabiti zakonita sredstva človeškega prijateljstva, medsebojnega razumevanja in notranjega prepričevanja. “Kot privrženci različnih religij bi se morali združiti pri spodbujanju in obrambi skupnih idealov na področju verske svobode, človeškega bratstva, izobraževanja, kulture, socialnega varstva in državne ureditve. V vseh teh odličnih projektih sta možna dialog in sodelovanje.”[14]       

Ob sklepu, dragi prijatelji,

v tem zahtevnem času pandemije COVID-19 je izolacija kot način zaščite svojega fizičnega zdravja skušnjava, s katero se vsi soočamo. V tem kontekstu je še toliko bolj pomembno, da ne izgubimo izpred oči načel, ki nas na duhovni ravni združujejo. Kot je poudarjeno v našem prispevku k tej knjigi in ob poslušanju spoznanj drugih govornikov: mir niso ne sanje ne utopija; mir je mogoč. Prisluhnili bomo vrsti razmišljanj o miru in spodbudi, da ostanemo zavezani iskanju le-tega. Gradnja miru ni omejena na hodnike političnih institucij ali okrog pogajalskih miz, čeprav so ta prizadevanja potrebna. Delo za mir mora temeljiti tudi na vsakdanjih, oprijemljivih odnosih, ki nam omogočajo, da "na vsakega človeka gledamo in ga obravnavamo kot pravo sestro ali brata." Brez takega bratstva "... je nemogoče zgraditi pravično družbo in trden ter trajen mir." Šele s "pristnim duhom bratstva" lahko premagamo "individualno sebičnost, ki je v nasprotju s sposobnostjo ljudi, da živijo v svobodi in harmoniji ..." Pri soočanju s tem velikim kulturnim izzivom, ki je nujen in vznemirljiv, smo kristjani, muslimani in vsi verniki poklicani, da mu damo svoj poseben prispevek: »Živimo pod soncem enega usmiljenega Boga… Tako lahko v resničnem smislu drug drugega imenujemo bratje in sestre… saj bi bilo življenje človeka brez Boga kot nebesa brez sonca”.[15] Naj v tej deželi, blagoslovljeni z obilico sončne svetlobe, vzhaja sonce prenovljenega bratstva v imenu Boga, da bo zarja civilizacije miru in srečanja.[16] 

Al Salamò Alaikum!

[1] Papež Frančišek in veliki imam Al-Azharja. Dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in življenje v skupnost, 4. februar 2019.

[2] Ibid.

[3] Izjava Nj. Eksc. šejka Dr. Muhammad bin Abdulkarim Al-Issa v Ekumenskem centru v Ženevi, 9. novembra 2018: https://www.oikoumene.org/news/wcc-welcomes-muslim-world-league-general-secretary.

[4] Papež Pavel VI., Božično sporočilo, 22. december 1964:  http://www.vatican.va/content/paul-vi/it/ speeches/1964/documents/hf_p-vi_spe_19641222_radiomessaggio-natale.html.

[5] Papež Frančišek, Nagovor udeležencem Mednarodne mirovne konference, Al-Azhar Conference Centre, 28. april 2017.

[6] Izjava Nj. Eksc. šejka Dr. Mahammad Al-Iissa v Ekumenskem centru v Ženevi, 9. novembra 2018: https://www.oikoumene.org/news/wcc-welcomes-muslim-world-league-general-secretary.

[7] Papež Janez Pavel II., Sporočilo za XXI. Svetovni dan miru, 1. januarja 1998, tč. 1.

[8] Ibid.

[9] Papež Janez Pavel II., Nagovor ob srečanju s predstavniki nekrščanskih verstev v Madrasi (Indija), 5. februar 1986, tč. 4.

[10] Supra, n. 4.

[11] Papež Frančišek, Splošna avdienca, 12. avgust 2020.

[12] Ibid.

[13] Papež Janez XXIII., Pacem in Terris, I, tč. 9.

[14] Mons. Giuseppe Tanzella-Nitti, ‘Una lettura dell'enciclica “Laudato si'”: il senso di un'ecologia integrale’.

[15] Papež Janez Pavel II., Nagovor muslimanskim verskim voditeljem, Kaduna (Nigerija), 14. februar 1982.

[16] Cfr. Papež Frančišek, nagovor udeležencem Mednarodne mirovne konference, Al-Azhar Conference Centre, 28. april 2017.