Sveti sedež in mir med narodi

Letos mineva 40 let od podpisa sporazuma med Svetim sedežem in Perujem. Paul Richard Gallagher je izpostavil, da se je vatikanska diplomacija skozi stoletja razvijala v skladu z različnimi smernicami, ki so vodile v zagotavljanje svobode vernikov ter sodelovanje med narodi. Danes je eno od pomembnih vodil podpora bratstva med narodi ter razbijanje mehanizmov brezbrižnosti. Gre za težko pot, ki pa je mogoča, je zatrdil.

»Diplomatsko delovanje Svetega sedeža se ne zadovolji z opazovanjem dogodkov ali z ocenjevanjem pomembnosti, niti ne more ostati neka vrsta kritičnega glasu vesti, pogosto izstopajočega,« je dejal tajnik za odnose z državami Paul Richard Gallagher v govoru, ki ga je imel v petek, 6. novembra 2020, ob 40. obletnici sporazuma med Svetim sedežem in Perujem.

Podpisan je bil v Limi, 19. julija 1980. Nadškof je izpostavil, da je »Sveti sedež poklican delovati v prid lajšanja sobivanja med različnimi državami, pospeševati bratstvo med narodi, kjer je izraz bratstvo sinonim za dejansko sodelovanje, resnično povezovanje, ki je složno in urejeno, za strukturno solidarnost, ki je v korist skupnega dobrega in dobrega posameznikov«.

Mir, utemeljen na pravičnosti

Kot je pojasnil Gallagher, papež Frančišek Sveti sedež poziva, naj se na mednarodni sceni ne premika z namenom zagotavljanja splošne varnosti, ki je postala izredno težka v tem obdobju stalne nestabilnosti in konfliktnosti, temveč naj »podpira idejo miru, ki je rezultat pravilnih odnosov, kot so spoštovanje mednarodnih norm, varovanje temeljnih človekovih pravic, začenši pri zadnjih in najranljivejših«.

Diplomacija Svetega sedeža ima vedno tudi zelo jasno cerkveno funkcijo, saj je »sredstvo občestva med rimskim papežem in škofi ter krajevnimi Cerkvami, ki je prav tako posebna pot, po kateri lahko papež konkretno doseže duhovne in materialne periferije človeštva«, je zatrdil nadškof. Pospeševanje tako imenovane »kulture dialoga in srečanja« se tako pokaže kot eno od osnovnih točk papeške diplomacije skozi celotno bližnjo zgodovino. Po drugi strani pa mora pospeševanje miru predstavljati središče vsakega avtentičnega diplomatskega delovanja.

Gallagher je spomnil, da ima diplomatska mreža Svetega sedeža bilateralne odnose s 183. državami, k tem pa je treba dodati še Evropsko unijo in Malteški viteški red. Vzdržuje tudi stabilne multilateralne odnose z mnogimi drugimi medvladnimi institucijami, ki so kompetentne za različne sektorje, v katerih se določa struktura mednarodnega vladanja.

Preprečiti konflikte

Nadškof je v nadaljevanju pojasnil, da beseda »mir« vsebuje splošno željo človeštva, ki je lastna Cerkvi, izhajajoč iz evangelija. »Delovati za mir ne pomeni samo odrediti sistem mednarodne varnosti in spoštovati obveznosti. Prav tako se zahteva preprečevanje vzrokov, ki lahko povzročijo vojni konflikt, kakor tudi odstraniti tiste kulturne, socialne, etnične in verske situacije, ki lahko ponovno povzročijo krvave vojne, ki so se pravkar končale,« je zatrdil Gallagher. »Zato papež poziva k delovanju v korist sprave med različnimi stranmi, bodisi državami, državnimi akterji, skupinami upornikov ali drugimi kategorijami. Vprašanje torej ne vsebuje samo individualne ali kolektivne odgovornosti, ampak tudi celoten sistem pravil svetovnega vladanja.«

Obdobje po koncu vojne bistveno

V tem smislu mora mednarodno pravo posegati po pravnih ustanovah in normativnih sredstvih, ki lahko vodijo končane konflikte ali situacije, v katerih je diplomacija dosegla, da je orožje utihnilo. Nadškof je zato posebej spregovoril o povojni fazi: »Naloga v pokonfliktnem obdobju ni omejena na ureditev teritorija, na priznavanje novih in spremenjenih oblasti ali na zagotavljanje novih ravnovesij. Predvsem je treba opredeliti človeško razsežnost miru, odstraniti vsak možen razlog, ki bi lahko ponovno spravil v nevarnost stanje tistih, ki so živeli grozodejstva vojne in sedaj čakajo in upajo, v skladu s pravičnostjo, na drugačno prihodnost. Če prevedemo v diplomatski jezik, to pomeni dati prioriteto moči prava namesto orožju, zagotoviti pravičnost še preden nastopi zakonitost.

Razbiti mehanizme brezbrižnosti

Nadškof Gallagher je odločno obsodil »širjenje brezbrižnosti«, ki se ne nanaša samo na kraje konfliktov in vojn, po možnosti geografsko zelo oddaljene. »Danes se dotika tudi vseh nas, ki nas hote ali nehote v naši vsakdanjosti dosega neprestani val novic in informacij, ki nas virtualno povezujejo z ostalim svetom in nam kažejo množice trpečih, brezdomcev, mnoge žrtve vojn, ki so prisiljene emigrirati, nesrečnih oseb, ki so izgubile delo, in najranljivejših.«

Gallagher je pri tem spomnil na papeževe besede iz poslanice za svetovni dan miru 2015: »Jasno je, da drža brezbrižneža, ki zapre srce, da ne bi upošteval drugih, ki zapre oči, da ne bi videl, kaj ga obdaja, ali se umakne, da se ga ne bi dotaknile težave drugih, kaže na človeške značilnosti, ki so dokaj razširjene in prisotne v vseh zgodovinskih obdobjih. Vendar je ta drža v naših dneh odločno presegla okvir individualnega in dobila globalne razsežnosti ter ustvarila pojav globalizirane brezbrižnosti.«

Danes je bolj kot kdaj koli treba »razbiti te mehanizme brezbrižnosti, zlomiti zaščitni oklep naših egoizmov ter tako preiti od teoremov o možnem miru h konkretnim izkušnjam živetega miru«. Po Gallagherjevih besedah je nujna nova pot za mir, ki ne pomeni navadne retorike, ampak »mora uresničiti obnovljeno mednarodno agendo, ki bo dala središčno mesto človeški osebi in konkretnim osebam, ki delujejo, trpijo, se izpostavljajo za doseganje miru. Tak cilj zahteva tudi notranjo pot. Ne hrani se s političnimi zahtevami, ampak s spreobrnjenjem srca, šele nato struktur. Pred nas postavlja novo vizijo sveta, ki zastavlja konkretne izbire, ki najprej dajejo poudarek resničnemu življenju oseb, nato šele teoretičnim miselnim strukturam.

Prizadevati si za dejansko spreobrnjenje

Papež Frančišek nam torej kaže glavno pot: boj proti revščini, tako materialni kot duhovni, izgrajevanje miru, biti graditelji mostov preko dialoga. »To so tudi tri oporne točke, ki usmerjajo osebno, družbeno in globalno pot, na katero papež vse poziva od prvih dni svoje službe kot rimskega škofa,« je dejal nadškof Gallagher in pripomnil, da papežev poziv ostaja nujen in obvezujoč. Poziva nas, naj smo zelo pogumni in naj pustimo za sabo enostavno pridobljene gotovosti ter si prizadevamo za pristno spreobrnjenje srca, prioritet, življenjskih slogov, da bi se tako odprli za srečanje z drugim, tudi takrat, ko se nam zdi, da ga ne poznamo dovolj, ko prihaja iz drugih kulturnih in verskih svetov, ki so preveč drugačni, ali ko govori še vedno zelo drugačne jezike.

Nadškof Gallagher je govor sklenil z besedami, da je diplomacija Svetega sedeža »diplomacija na poti«. Gre za »dolgo, kompleksno pot, polno težav, ki pa je mogoča z Božjo pomočjo«, da bi tako »premagali mnoge brezbrižnosti našega časa in gradili prihodnost miru za vse človeštvo«.

Vir: Vatican News - slovenska redakcija