Rdeča maša za pravnike

Foto: splet

Pridiga PREDSEDNIKA sšk Stanislava Zoreta
pri rdeči maši za pravnike 2020

Ljubljana, 14. 10. 2020

Dragi bratje duhovniki, spoštovani pravniki, dragi bratje in sestre. Nocoj smo pred Gospodom, da bi mu priporočili vas, pravnike, in vaše delo. Na začetku sodnega obdobja in na začetku akademskega leta obhajamo tako imenovano »rdečo mašo«, da bi Svetega Duha prosili za pomoč in razsvetljenje pri delu in študiju. Zahvaljujem se Akademskemu društvu pravnik, ki je organiziralo to mašo in nas nocoj povabilo v stolnico, kjer vas vse iskreno pozdravljam.

Pri pravnikih bi človek najprej pomislil, da živijo v svetu zakonov, paragrafov, pravilnikov, statutov, skratka da v svojem poklicnem življenju v glavnem prelagajo papirje. Resnica pa je daleč od tega. Kadar se namreč dejansko zgodi kaj takega – in kaj takega se lahko zgodi in se dogaja – se pravnik oddalji od bistva svojega poklica. Pravniki na različnih področjih pravnega delovanja so vedno v službi človeka in njegovih pravic. Pravo ni namenjeno samo sebi, tudi ni namenjeno posameznim elitam in njihovim interesom, ampak je vedno namenjeno človeku, njegovemu dostojanstvu, njegovi integriteti, njegovi lastnini, njegovim pravicam.

Zaradi tega mora imeti pravnik izostren čut za dogajanje v družbi, še bolj pa mora biti izostren njegov čut za človeka, za resnico in pravico. Cilj pravnikovega dela ne more in ne sme biti zgolj rešitev posameznega primera, še manj rešitev posameznega primera na pristranski način, ampak mora biti cilj do največje možne mere poiskati resnico in znotraj vseh danosti poskrbeti za pravico in pravičnost.

Današnja Božja beseda sicer ne govori neposredno o pravnikih, pa vendarle lahko tudi ob tej rdeči maši iz te besede dobimo pomembne poudarke. Božja beseda govori o farizejih. Bili so del judovske družbe, ki so se z veliko gorečnostjo ukvarjali s preučevanjem postave. Ker so jo poznali do potankosti – enako dosledno so jo tudi izpolnjevali – so se imeli za duhovno smetano družbe. Zaradi tega so se tudi imenovali farizeji, kar pomeni oddeljeni, izločeni – a ne ker bi jih oddelili ali izločili drugi, pač pa so se z mnenjem o svoji popolnosti in vzvišenosti nad druge izločili sami.

Seveda je pomembno, da mora vsak, ki se ukvarja s pravom, zlasti pa tisti, ki po pravnih predpisih razsoja o resnici in pravici, dobro poznati zakone. Ne sme si namreč privoščiti, da bi zaradi premajhnega ali površnega poznavanja zakonov bil nekdo obsojen. Si pa predstavljam, da je ob tolikšni zakonski prenasičenosti, kot jo doživljamo pri nas, najbrž težko biti sproti seznanjen z vsemi novostmi, ki bi lahko kakor koli vplivale na iskanje resnice in na presojo.

Ob poglobljenem poznavanju zakonov pa se mora pravnik skrbno izogibati skušnjavi, da bi postal črkobralec. »Črka namreč ubija, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6) pravi Jezus. Črka hoče človeka spraviti v okvir, mu postaviti meje in ga s tem lahko oropa njegove posebnosti, izvirnosti in enkratnosti, Duh pa črke sicer ne zanika, a vendar najprej vidi človeka, vse njegove danosti in možnosti. Črka je toga, Duh pa je živ, dinamičen in tudi črki daje prožnost, da lahko tudi ona začne služiti človeku, ne pa človek črki – kakor so farizeji služili soboti in so hoteli prisiliti vse druge, da bi služili soboti, Jezus pa jim je povedal, da ni človek zaradi sobote, ampak je sobota zaradi človeka.

Svoboda, ki jo daje Duh, pa je osnova tudi za razbijanje kletk ujetosti v kakršne koli interese posameznikov ali združb, ki bi želele in hotele vplivati na pravnika. V nedeljo bomo slišali učence farizejev, ki pravijo Jezusu: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi, (Mt 22,16-17). Ohranjati to notranjo svobodo in neodvisnost od vsega in vseh, ki bi hoteli kakor koli vplivati na potek postopka, je morda ena najbolj zahtevnih nalog. Slediti Duhu pomeni prizadevati si in upati si odločati po predpisih ter po pravici in resnici tudi takrat, ko meni samemu morda to ni všeč, ali pa bom zaradi tega deležen neodobravanja ali celo neposrednega nasprotovanja drugih.

Prav v tem duhu so pomenljiva navodila, ki jih je francoski kralj sv. Ludvik IX. v oporoki zapustil svojemu sinu: »Imej srce polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih ter jim po svoji moči pomagaj in jih tolaži … Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici.« O izidu ne smejo odločati ne ime ne položaj ne moč in ne vpliv, ampak zakon, potem ko je bila na podlagi dejstev ugotovljena resnica, da bo zadoščeno pravičnosti. 

Večina pravnih postopkov poteka med ljudmi, ki so iz različnih razlogov in vzrokov na nasprotnih bregovih. Kaj lahko se zgodi, da se med postopkom nasprotja med njimi poglabljajo in se začne rojevati sovraštvo. Vsi vemo, da naš narod nikakor ni imun proti temu virusu, ki deluje v globini in poruši odnose za rodove naprej. Znan je primer Baharjevega Franceta iz Šentvida, ki je prišel škofu Leniču voščit za rojstni dan. »V imenu štirih milijonov Slovencev,« mu je dejal. »Saj nas ni toliko, saj nas je samo dva milijona,« je smeje odvrnil škof Lenič. Na to pa France: »Ja, dva milijona, a ima vsak še enega v želodcu.« Če je z nami tako, potem je nadvse pomembno, da je tisti, ki vodi postopek, vedno usmerjen k pomirjanju in povezovanju med strankami. Izjemno zahtevno a obenem nadvse potrebno prizadevanje. Cilj mora biti, da vse stranke, če je le mogoče, iz postopka izidejo boljše, kot so vanj vstopile. K temu veliko pripomore tudi jasna obrazložitev odločitve, ki stranke pouči in jih usmerja k boljšemu.

Za kristjana, ki je na tem mestu, pa je vedno prva in zadnja molitev. Spremljati ga mora Jezusova beseda, da nas bo resnica osvobodila in da je bil on zato rojen in je zato prišel na svet, da pričuje za resnico. Kdor je iz resnice, posluša njegov glas (prim. Jn 18,37). Zavedati se moramo, da smo lahko samo služabniki resnice, nikdar in nikoli njeni gospodarji. Zato je potrebno stanovitno moliti k Svetemu Duhu za zdravo pamet, čisto vest in trdno voljo.

Bratje in sestre, naj te besede ne veljajo samo za pravnike, ki se nekako »službeno« ukvarjajo z resnico in pravico. Tudi mi vsi stalno vodimo v sebi nekakšne postopke, saj se pred našo presojo znajde toliko ljudi, nad katerimi izrekamo sodbe. Pogosto ne da bi se prepričali o resnici, ne da bi iskali pravico in pravičnost. Naj tudi nam vsem pomaga Sveti Duh, da ne bomo delali krivic, ampak bomo po njegovem navdihu živeli zlato pravilo življenja: »Kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi njim storite« (Mt 7,12). 

Msgr. Stanislav Zore,
predsednik SŠK - ljubljanski nadškof metropolit

Vir: SŠK