Od rednega k skrajšanemu postopku
Papeški svet za zakonodajna besedila (PSZB) je prejel vprašanje glede spremembe formalnega (rednega, op. p.) kanonskega postopka za razglasitev ničnosti zakona s processus brevior, ki ga uvaja motuproprij Mitis Iudex Dominus Iesus (Gospod Jezus, usmiljeni sodnik).
PSZB odgovarja, da, če se je postopek začel na formalen (reden, op. p.) način, potem – podobno kot prehod od formalnega postopka k prošnji za spregled super rato (prim. novi kanon 1678 § 4) – obstaja možnost, da se ustavi formalni (redni, op. p.) postopek in se prosi stranki za soglasje, da se primer nadaljuje v skladu z navodili, ki jih predvideva skrajšani postopek.
Novi kanon 1683 in čl. 15 v postopkovnih pravilih jasno pravi, da je soglasje tako tožnika kot tožene strani (bodisi ob podpisu obeh strank ali na drugačen način) predhodni pogoj za začetek skrajšanega postopka. Soglasje obeh strank, ki se zahteva za začetek takšnega postopka, je pogoj sine qua non. To izrecno soglasje je potrebno predvsem zato, ker je skrajšani postopek izjema glede na splošne določbe.
Če prebivališče tožene stranke ni znano, potem postopka ni mogoče voditi kot processus brevior. Čeprav je zakonodajalec opredelil domnevo glede volje tožene strani v postopkovnih pravilih v čl. 11 § 2, se ta domneva upošteva samo v rednem postopku in ne v skrajšanem postopku. Četudi je soglasje tožene stranke lahko dano na različne načine, morajo ti vendarle javno in nedvomno jamčiti, da gre za njegovo oz. njeno voljo, tudi zato, da se zavaruje sodnika in stranki. Drugače pa skrajšani postopek ni mogoč.
Vas zanimajo še drugi odgovori Papeškega sveta za zakonodajna besedila? Nekaj jih v prevodu najdete tukaj, s pomikom na dno strani.