Država in vera: za dobro ljudi
Predsednik ZDA, Donald Trump, s soprogo Melanio na avdienci pri papežu Frančišku v Vatikanskem mestu, 24. maj 2017 (Getty images)
Zakaj je sploh potrebno, da država ureja pravna razmerja z verskimi skupnostmi? Zato, ker je ona tista, ki s svojimi nadzornimi mehanizmi skrbi za red in varnost svojih državljanov ter za spoštovanje človekovih pravic, med katerimi je posebej varovana tudi pravica do svobode veroizpovedi. Te verska skupnost sama ne more zagotavljati do te mere, da bi odpravljala morebitne kršitve, saj ni represivni organ, njen pravni sistem pa vsaj v zahodnih demokracijah tudi ne omogoča tovrstnega sodnega pregona. Naloga države je torej, da zagotavlja svojim državljanom, da v največji možni meri svobodno živijo svojo vero. Nikakor pa ne more posegati na področje verskih resnic v smislu, da bi jih želela spreminjati. To lahko stori le verska skupnost sama. (Jaklič 2018, 2)
Zagotavljanje verske svobode je odvisno od tega, kako posamezna država obravnava verske skupnosti in kako so nasploh sprejete v družbi.
Država lahko vpliva na njihovo širšo sprejetost tako pozitivno kot negativno, še posebej če ima v posredni ali celo v neposredni lasti medije. To so zlasti javni ali državni mediji nacionalnega pomena, pri nas Radiotelevizija Slovenija. Razmerja med državo in verskimi skupnostmi so različna, v pravni stroki pa so v evropskih deželah uveljavljene tri klasične delitve ali sistemi (Robbers 2005, 578), ki se jim bomo posvetili v nadaljevanju. Iz njih moremo sklepati na zgodovinsko in kulturno pogojenost neke države ter tako razumeti, zakaj je pravni položaj odnosov med državo in Cerkvijo ter drugimi skupnostmi tak, kakršen je.
1. Sistem državne religije
V deželah, kjer sta država in ena verska skupnost pravno tesno povezani, govorimo o sistemu državne religije pa tudi o sistemu subordinacije ali podrejenosti. Tak sistem je najbolj razširjen v arabskih deželah, nekdaj pa je bil značilen tudi za Evropo. Kljub vsemu obstajajo še danes nekatere evropske države, ki jim pravimo konfesionalne. Nedavna zakonodaja sicer tudi v teh državah kaže, da se nagibajo v smer vzajemne avtonomije med državo in verskimi skupnostmi. Državna oblast vedno manj posega na področje vere in organiziranosti verske skupnosti. Države s sistemom državne religije v Evropi zagotavljajo versko svobodo posameznikom, vendar načelo absolutne nepristojnosti države glede konkretnih verskih zadev ni spoštovano. To z drugimi besedami pomeni, da se država vmešava na področja verske pristojnosti (nauk, svete knjige, notranja organiziranost verske skupnosti). Da bi razumeli pravna razmerja med državo in verskimi skupnostmi v sistemih državne religije, moramo pogledati njihove ustave (če obstajajo), saj je ravno ustava »tisti pravni akt z najvišjo veljavo, ki določa temeljna načela pravne, državne in politične ureditve ter človekove pravice in svoboščine« (Pravni terminološki slovar 2018, 375).
(foto: greeka.com)
Najbolj očitno v prid državne vere govori ustava Grčije. Ta v 3. členu omenja odnose med Cerkvijo in državo in v prvem odstavku tega člena pravi, da je prevladujoča religija v Grčiji Vzhodna pravoslavna cerkev. Govori o verskem nauku in cerkveni ureditvi. V tretjem odstavku istega člena pravi celo, da mora ostati besedilo Svetega pisma nespremenjeno, prevodi pa so brez predhodne odobritve avtokefalne Grške cerkve in Velike cerkve v Konstantinoplu prepovedani. Grška ustava v 13. členu zagotavlja svobodo veroizpovedi, o kateri pravi, da je nedotakljiva, in uživanje državljanskih pravic in svoboščin, ki niso odvisne od verskega prepričanja posameznika. Grčija je olajšala pridobitev dovoljenj za gradnjo verskih objektov, ki niso grškopravoslavni. Po sprejetem zakonu iz leta 2006 je bila ta pristojnost zaupana Ministrstvu za državno vzgojo in bogočastje. Zaradi omejevanja verske svobode verskim manjšinam se je Grčija večkrat znašla na ESČP. (Lugli, Pasquali Cerioli in Pistolesi 2008, 26) Omeniti moramo še eno grško posebnost. Ustava namreč v 105. členu govori o polotoku gore Atos, ki je zaradi zgodovinskih privilegijev samoupravni del grške države, razlastitev pa ni mogoča. Njegova suverenost ostaja nedotaknjena. Upravlja ga dvajset samostanov, katerih število se ne sme spreminjati. Nepravoverne osebe ali shizmatiki na polotoku ne smejo prebivati. Zagotavljanje javnega reda in varnosti je tam izključno v pristojnosti države.
Cel članek: