Za rubriko Kanonistov intervju smo se tokrat pogovarjali z vrhovnim in nekdanjim ustavnim sodnikom Janom Zobcem. Ustavni sodnik je bil od leta 2008 do leta 2017, ko se je vrnil na Vrhovno sodišče. Ker kot človek razmišlja na glas, je dobrodošla osvežitev slovenskega družbenega prostora.

Pravica do verske svobode je ena temeljnih človekovih pravic, priznana tudi po mednarodnem pravu. Kako se po Vašem mnenju uresničuje v Sloveniji?

 »Z neposrednim izvrševanjem pravice do verske svobode v Sloveniji formalno ni kakih posebnih problemov. So pa določeni težave pri posrednem in dejanskem izvrševanju te pravice. Glede posrednega izvrševanja je zelo velik problem z izvršitvijo odločbe Ustavnega sodišča o financiranju osnovnošolskega izobraževanja v zasebnih šolah. Kolikor v zasebnih šolah prevladujejo otroci določene veroizpovedi, potem bi lahko govorili o posredni  diskriminaciji na podlagi veroizpovedi. V tem primeru bi šlo za kršitev prvega odstavka 14. čl. Ustave.«

V čem se najpogosteje kažejo kršitve te pravice?

»Kot sem malo prej povedal, je velik problem neizvršitev odločbe Ustavnega sodišča, ki ukazuje izenačitev financiranja osnovnošolskega izobraževanja v državnih (vladnih) in zasebnih šolah. Ob vseh drugih kršitvah Ustave, ki so posledica neizvršitve te odločbe, pomeni tako ravnaje izvršilne in zakonodajne oblasti zelo verjetno tudi posredno diskriminacijo, torej kršitev prvega odstavka 14. čl. Ustave.

Vsakega pravnika, ki vsaj nekaj ve o človekovih pravicah, o svobodi izražanja in o kazenskem pravu, je zagotovo šokirala uvedba postopka zoper dr. Tadeja Strehovca, prav tako tudi razplet tega postopka. Ta se namreč ni končal z oprostilno sodbo iz razloga, ker očitano dejanje sploh ni kaznivo dejanje. Žal se je postopek končal z umikom obtožbe zaradi pomanjkanja dokazov. Obžalujem, da je sodnica sploh dopustila njegovo uvedbo in obžalujem, da ni bila sposobna priznati svoje napake ter postopka, do katerega sploh ne bi smelo priti, ustaviti.«

Lani je pod okriljem ameriškega zunanjega ministrstva potekala sploh prva (letos pa že druga) mednarodna ministrska konferenca o spodbujanju verske svobode, na tamkajšnjem pravosodnem ministrstvu pa so ustanovili celo Delovno skupino za versko svobodo (The Religious Liberty Task Force), katere cilj je pomagati ministrstvu, da bi lahko v celoti implementiralo določila glede verske svobode. Menite, da je kaj takšnega možno tudi v Sloveniji?

»Močno dvomim. Veste, v Sloveniji je ateistična svetovnonazorska usmeritev izrazito privilegirana – samo poglejte javno akreditirane osnovnošolske in srednješolske programe, ali pa, primerjajte število dela prostih dni, ki so verski prazniki, pri nas in v sosednjih državah. To veliko pove.«

Se je Ustavno oziroma Vrhovno sodišče RS že kdaj srečalo z zatrjevano kršitvijo pravice do veroizpovedi? Kakšno stališče je bilo zavzeto?

»Spominjam se dveh primerov, ko smo se v času mojega mandata ukvarjali z versko svobodo. Najprej smo na zahtevo Državnega sveta presojali celoten Zakon o verski svobodi. To je bila ena od najbolj kompleksnih odločb v mojem mandatu, pritegnila je tudi mednarodno pozornost. Bolj enostaven je bil primer, ko smo presojali Odlok o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč občine Moravče. Ugotovili smo, da sodi določanje pravil verskega pokopa v področje avtonomnega delovanja verskih skupnosti. Zato smo izrekli, da je urejanje pravil verskih pokopov z državnimi ali lokalnimi predpisi v neskladju z načelom o ločitvi države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena Ustave) in v neskladju z načelom svobodnega delovanja verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena Ustave). Izpodbijano določbo občinskega odloka smo razveljavili. Sporočilo te odločbe je v skladu z izvornim, Jeffersonovim smislom ločitve Cerkve in države, namreč v nevmešavanju državnih oblasti v avtonomijo in svobodo cerkva.«

Ali dejstvo, da je nek sodnik veren, da je simpatizer neke politične stranke, da je tako ali drugače svetovnonazorsko opredeljen, vpliva tudi na njegove odločitve pri delu?

»Sleherni sodnik je tako ali drugače svetovnonazorsko opredeljen. Sodniki smo namreč misleča bitja, upam, da tudi intelektualci z izdelanim moralnim in etičnim pogledom na svet ter na svoj poklic. Njegova moralna zasidranost zato zagotovo vpliva na razumevanje in na razlago prava. Ne morem si predstavljati etično, moralno, svetovnonazorsko izpraznjenega sodnika. Trdo verjamem, da stroji nikoli ne bodo mogli opravljati sodniškega dela, četudi nekateri že eksperimentirajo z umetno (pravniško – sodniško) inteligenco. Seveda pa je treba ločiti med svetovnonazorsko in splošno-politično usmeritvijo na eni strani ter dnevno politiko. Slednjo mora sodnik, ko razsoja, izločiti iz svojih miselnih procesov – tako, kot mora izločiti vse, s čimer si ne bi upal javno utemeljiti svoje odločitve. Gibati se mora znotraj pravnega diskurza.«

Intervju pripravil : Sebastijan Valentan