Papež Frančišek je z otvoritvenim nagovorom v sinodalni dvorani v Rimu 20. maja 2019 nagovoril člane Italijanske škofovske konference, ki so se zbrali na 73. splošnem zasedanju.

Škofe je med drugim spomnil, da je bil leta 2015 z dokumentoma Mitis Iudex Dominus Iesus in Mitis et Misericors Iesus celostno preoblikovan kanonskopravni postopek za ugotavljanje ničnosti zakona. Odtlej imamo tri vrste postopkov: rednega, skrajšanega in postopek z listinami.

Prav z namenom, da sodni postopki ne bi trajali nerazumno dolgo, je bil redni postopek poenostavljen v tem smislu, da za izvršilnost sodbe odslej ni več potrebna soglasna odločitev drugostopenjskega sodišča. Če na prvostopenjsko sodbo, s katero se razglasi ničnost zakona, ni priziva, postane le-ta po preteku določenega roka izvršilna.

V skrajšanem postopku je vloga škofa kot sodnika močno naglašena. Prav on je tisti, ki v postopkih, ko je ničnost zelo očitna, osebno razglasi sodbo. S tem se ne kaže samo bližina pastirja škofije do svojih vernikov, ampak je mogoče v tem resnično videti škofa kot »ikono« Kristusa, ki je zakrament odrešenja. Papež Frančišek je poudaril, da morajo prav zato posamezni škofje in metropoliti z upravnim aktom iti v smer ustanavljanja škofijskih sodišč. Kjer to še ni mogoče, se lahko s svojimi primeri obrnejo na škofijsko ali medškofijsko bližnje sodišče.

Papež je še dejal, da je postopkovnopravna prenova osnovana na bližini in brezplačnosti. Bližina do ranjenih družin pomeni, da sojenje, v kolikor je le mogoče, poteka v njihovih škofijah in to brez obotavljanja in nepotrebnih zavlačevanj, medtem, ko se brezplačnost nanaša na evangeljsko izročilo: »zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10, 8). Razglasitev ničnosti s strani cerkvenega sodišča ne sme biti odvisna od plačila visokih stroškov, ki jih revnejše osebe ne zmorejo poravnati.

V nadaljevanju govora je sveti oče škofom dal jasno vedeti, da je sicer seznanjen z njihovimi namerami glede prilagoditev kanonskopravne prenove po cerkvenih sodiščih, a z obžalovanjem ugotavlja, da se po več kot štirih letih ta prenova v velikem delu italijanskih škofij še zdaleč ne uresničuje.

Papež je z vso jasnostjo poudaril, da je z njegovim reskriptom iz leta 2015 prenehal veljati motuproprij papeža Pija XI., Qua cura (1938), ki je v Italiji omogočal ustanovitev regionalnih cerkvenih sodišč in izrazil izrecno željo, da se oba motuproprija začneta v polnosti uresničevati v tistih škofijah, kjer se še ne.

S kanonskopravno prenovo želi Frančišek pokazati na to, da je Cerkev mati, ki želi dobro svojim otrokom, v tem primeru tem, ki so zaznamovani z rano zlomljene ljubezni. Prav zato morajo vsi uslužbenci sodišč, vsak na svojem mestu, narediti vse, da se prenova začne izvajati.

»Ne dovolimo, da bi ekonomski interesi posameznih odvetnikov ali strah nekaterih sodnih vikarjev pred tem, da bi izgubili oblast, zavirali ali zakasnili prenovo«, je zaključil papež.  

mag. Sebastijan Valentan

Glej tudi:
Slovenija v vrhu EU držav glede processus brevior