Ob nedavnih medijskih objavah glede domnevnih spolnih zlorab znotraj Katoliške cerkve v Sloveniji, smo dr. Andreja Nagliča, člana Ekspertne skupine pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) in sodelavca Inštituta za kanonskopravne vede, prosili, da odgovori na nekatera aktualna vprašanja.

Kako se Cerkev v Sloveniji odziva na problematiko spolnih zlorab v Cerkvi?

Vsakdo, ki ve karkoli o kakšni spolni zlorabi s strani predstavnika Cerkve proti komerkoli, lahko to sporoči svojemu škofu, redovnemu predstojniku ali Ekspertni skupini SŠK. E-povezava za tovrstno prijavo je na spletni strani SŠK, pod menijem Zaščita otrok. Tam so predstavljena tudi vsa pravila, ki obvezujejo Cerkev na področju boja proti spolnim zlorabam. Predstavniki Cerkve bodo takoj po prejeti prijavi poskusili stopiti v osebni stik z žrtvijo in ji ponudili pravno ter psihološko pomoč. Prijavljeno spolno zlorabo bodo naznanili policiji in sprejeli previdnostne ukrepe, ki bodo preprečevali nevarnost ponavljanja spolne zlorabe. Izvedli bodo kanonskopravne postopke, ki odločajo o odgovornosti in kazni storilca z vidika njegovega opravljanja cerkvene službe.

Kakšno vlogo imajo škofje in redovni predstojniki pri obravnavi prijav domnevnih spolnih zlorab?

Škofje in redovni predstojniki so pristojni in odgovorni za reševanje spolnih zlorab. Pri vodenju postopkov pomoči žrtvam, sankcioniranja storilcev in obveščanja notranje ter zunanje javnosti jim strokovno svetuje in Ekspertna skupina SŠK, v kateri so cerkveni pravnik, civilni pravnik ter psiholog.

Se cerkveni ukrepi zoper duhovnika, ki prekrši 6. božjo zapoved, nanašajo samo na primere mladoletnih oseb?

Cerkveni ukrepi zoper duhovnika se poleg spolnih zlorab zoper mladoletne osebe nanašajo tudi na spolne zlorabe zoper odrasle osebe, zlasti tiste, ki so s storilcem v odvisnem oz. podrejenem odnosu ali z omejeno poslovno sposobnostjo (npr. odnos bogoslovca s predstojnikom, duševno motene osebe).

Zakaj morajo domnevno spolno zlorabo najprej obravnavati civilni in šele nato cerkveni organi?

Spolno zlorabo najprej obravnavajo civilni organi, zlasti policija, ker s tem čim bolj nemoteno zavarujejo dokaze in pričanja prič dogodka ter izvedejo druge forenzične postopke ugotavljanja dejanskega stanja oz. resnice dogodka. Cerkev tovrstnih strokovnjakov nima in je pri vodenju svojih kanonskopravnih postopkov močno odvisna od tovrstnega strokovnega dela ter izsledkov civilnih preiskovalnih in pravosodnih organov.

Ali cerkvena sodišča uvedejo sodno preiskavo za primere, ki so po civilnem pravu že zastarali?

Cerkvena sodišča lahko uvedejo sodno preiskavo v vseh primerih, ki še niso zastarana po kanonskem pravu. Običajno je ta zastaralni rok enak civilnemu. Vendar se lahko v posameznih težkih primerih spolnih zlorab kanonskopravni zastaralni rok tudi podaljša. Za to je potrebno dovoljenje Kongregacije za nauk vere iz Vatikana.

Kakšno je Vaše stališče do civilne iniciative Dovolj.je? Gredo njihovi koraki v pravo smer?

SŠK pozdravlja in sodeluje z vsemi civilno-družbenimi pobudami ter državnimi organi na področju odkrivanja, preprečevanja in nudenja pomoči žrtvam spolnih zlorab. Škofje in redovni predstojniki pri tem predvsem sprejemajo žrtve ter njihove svojce in jim nudijo bližino v bolečem soočenju s posledicami zlorabe. Ekspertna skupina SŠK pa je zadolžena za nudenje pravne in psihološke pomoči ter za strokovno sodelovanje s tovrstnimi civilno-družbenimi pobudami in državnimi organi, ki se sistematično ter kontinuirano ukvarjajo z reševanjem problematike spolnih zlorab.

Ali ekspertna skupina pri SŠK sodeluje s civilnimi organi? S katerimi? Kako?

Ekspertna skupina SŠK dejavno sodeluje s policijo in je z njenimi kriminalisti v rednem stiku. To sodelovanje poteka v obliki usmeritvenih sestankov in usmerjanja ter izmenjave informacij preko komunikacijskih sredstev.

Ali je prav, da mediji (npr. časopisne in TV hiše), na katere se obračajo domnevne žrtve spolnih zlorab, na svojih straneh javno objavljajo identiteto domnevnih storilcev spolne zlorabe?

Javno objavljanje identitete oz. imen in priimkov domnevnih storilcev spolnih zlorab je prekomeren poseg v dostojanstvo človeške osebe. Za takšno dejanje ni nobene potrebe, če je spolna zloraba že naznanjena policiji. Policija lahko takoj po naznanitvi spolne zlorabe sprejme ustrezne ukrepe, ki onemogočajo morebitno ponavljanje kaznivega dejanja in opravi postopke zbiranja dokazov, ki jih preda državnemu tožilstvu. Tudi brez nepotrebnega javnega objavljanja identitete domnevnih storilcev se pravosodni organi v vsakem prevzetem primeru izrečejo o krivdi storilca in naložijo ustrezno kazen.

Se Vam ne zdi, da mediji s svojim ravnanjem sesuvajo slovenski pravni red, saj sta za pregon domnevnih storilcev pooblaščena policija in sodstvo?

Z javnim objavljanjem identitete domnevnih storilcev spolnih zlorab se dejansko odpravlja kazenskopravno načelo njihove nedolžnosti, dokler jim krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo. V očeh javnosti tako domnevni storilci kaznivega dejanja postanejo moralno krivi, že preden je proti njim zaključen kakršenkoli pravni postopek. Poleg tega agresivno medijsko poročanje vpliva na delo sodišča, zlasti sodnike porotnike, da v dvomu odločajo v škodo obtoženega oz. v sodnih postopkih pri dokazovanju krivde praktično začne veljati obrnjeno dokazno breme, ko mora obtoženi dokazovati svojo nedolžnost. Pravilno za kazenske postopke je namreč obratno, da mora tožilstvo dokazati krivdo obtoženega.