V Sloveniji se je s 15. 4. 2019 začel uporabljati Družinski zakonik[1] (DZ), ki je po štiridesetih letih nadomestil Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Pomembna novost DZ je t. i. predporočna ali ženitna pogodba, ki je doslej naš civilnopravni sistem ni poznal.[2]

V skladu z DZ je premoženjski režim med zakoncema (urejanje premoženjskih odnosov med njima in v razmerju do tretjih oseb) lahko zakonit ali pa pogodbeni. Zakoniti premoženjski režim je tisti, ki je veljal že doslej. Gre za režim, ki se deli na režim premoženjske skupnosti za skupno premoženje zakoncev in na režim ločenega premoženja za posebno premoženje vsakega od njiju. Kot njuno skupno premoženje se štejejo premoženjske pravice iz časa trajanja zakonske zveze in pripada obema skupaj, na njem pa deleži vsakega od zakoncev niso določeni. Domneva zakonitega premoženjskega režima velja, če se bodoča zakonca o njegovi vsebini ne dogovorita s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. V nasprotnem primeru velja zanju pogodbeni premoženjski režim.

Ker 85. člen DZ, ki predporočno pogodbo najbolj na široko opredeljuje, določa, da se pogodbena razmerja med zakoncema nanašajo bodisi na čas trajanja zakonske zveze, bodisi za primer razveze, je potrebno na novost pogledati tudi v luči kanonskega prava.  

Civilna in cerkvena poroka

Leta 1976 sprejeti Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v Socialistični RS (Ur. l. SRS, št. 15/76 in 42/86) je določal, da se je verski obred poroke smel opraviti šele po tem, ko sta zakonca sklenila zakonsko zvezo pred pristojnim državnim organom. Čeprav je bil omenjeni zakon v RS leta 1991 spremenjen in dopolnjen (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Socialistični Republiki Sloveniji, Ur. l. RS - stari, št. 22/91), je določba glede cerkvene poroke ostala v veljavi še vse do leta 2007, ko je bil sprejet Zakon o verski svobodi (ZVS–Ur. l. RS, št. 14/07). Od takrat naprej država več ne določa, katero obliko, ali civilno ali cerkveno, je potrebno najprej opraviti, prav tako pa je bila s tem dana tudi možnost, da se nek par poroči samo po cerkvenem obredu.

Ker je bilo po sprejetju ZVS vprašanje civilne in cerkvene poroke močno navzoče v katoliški skupnosti, je Slovenska škofovska konferenca (SŠK) leta 2008 sprejela sklep (Poročilo in sklepi 41. redne seje SŠK, Sporočila slovenskih škofij, št. 5, 2008, str. 95), s katerim je pojasnila, da so katoličani, ki želijo skleniti zakonsko zvezo, dolžni to storiti v predpisani kanonskopravni obliki, kot jo določa Zakonik cerkvenega prava (ZCP). SŠK še dodaja, da je Katoliška cerkev (KC) vedno trdila, da ima prav ona pristojnost nad sklepanjem zakona v celoti, ker je zakon pogodba in zakrament, te pa lahko podeljuje izključno KC. Z omenjenim sklepom je SŠK izrazila pričakovanje, da bi bilo tudi v slovenskem pravnem redu vprašanje sklepanja zakonov mogoče urediti na način, da bi imela cerkvena poroka hkrati učinke tudi na civilnem področju. Dokler temu ni tako, lahko samo cerkveno poroko katoličanov, ki se iz različnih razlogov ne želita ali ne moreta civilno poročiti, dovoli le krajevni škof (glej kan. 1071, tč. 2). Tudi novi DZ cerkveni poroki ne priznava civilnih učinkov, čeprav obstajajo države, kjer zakonci, ki se poročijo po obredu KC, s tem hkrati pridobijo status poročenih oseb tudi po civilnem pravu.

Kanonsko pravo zakonsko zvezo pojmuje kot zvezo, s katero mož in žena ustanovita celovito življenjsko skupnost. Ta je po svoji naravi naravnana v blagor obeh zakoncev in roditev ter vzgojo otrok (kan. 1055 § 1). Do tukaj sta ZCP in DZ (3. člen) glede pojmovanja zakona skoraj enaka. Do razlike med civilnim in cerkvenim zakonom pride z določbo iz drugega dela istega paragrafa in kanona v ZCP, ki določa, da je zakon med krščenimi zakrament in da sta bistveni lastnosti zakona enost in nerazvezljivost (kan. 1056). Civilno matrimonialno pravo kot možnost dopušča ločitev med zakoncema (sporazumna razveza, 96. člen DZ), kar pa je kanonskemu pravu tuje, saj iz tradicije KC izhaja, da se cerkveni zakon sklene za vedno.

Predporočna pogodba katoličanov

V Sloveniji katoličani, ki želijo skleniti cerkveni zakon, v rednih primerih najprej sklenejo tudi civilnega. Kot državljane in vernike jih torej vežejo tako civilne kot kanonske določbe. Premoženjskopravnih razmerij med katoliškimi zakonci kanonsko pravo posebej ne ureja, moremo pa iz njegovih posameznih določb, ki se nanašajo na zakonsko pravo, razumeti, da je vprašanje premoženja zakoncev navzoče prav v privolitvi, ki jo izrečeta dve svobodni osebi in si obljubita, da se bosta drug drugemu popolnoma izročila in sprejela za ustanovitev zakona. Izročitev in sprejetje vključuje vsa področja, torej tudi področje premoženja.

Če bi katoličana pred poroko sklenila pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, kot jo opredeljuje DZ, bi bil njun cerkveni zakon veljaven, saj sama pogodba nujno ne bi vplivala na veljavnost sklenitve zakona,[3] vendar pa je treba pri tem opozoriti na pomembno nevarnost: predporočna pogodba med njima bi se lahko nanašala le na premoženjskopravna razmerja za čas trajanja zakonske zveze, ne pa tudi za primer razveze, kot to v prvem odstavku 85. člena dopušča DZ. Trajanje zakonske zveze je za cerkveno poročena zakonca v tej korelaciji potrebno razlagati v skladu z določbami kanonskega prava, ki zakon pojmuje kot doživljenjsko skupnost. Zaročenca, ki bi ženitno pogodbo sklepala kot varovalo za primer razveze, bi s takšnim dejanjem že nakazovala na to, da zakona ne pojmujeta kot nekaj trajnega in za vse življenje. V takem primeru bi lahko govorili o hibi v privolitvi, zakon pa bi se lahko razglasil celo za ničnega.

Župnik, ki zaročenca pripravlja na poroko

S tem, ko je DZ uvedel možnost predporočne pogodbe, se zdi potrebno, da župnik pri poročnem zapisniku zaročenca vpraša tudi, ali sta sklenila (oziroma ali nameravata skleniti) predporočno pogodbo. Prav on ju bo lahko poučil o tem, kako se sklene pravilna oblika predporočne pogodbe, ki ne bo negativno vplivala na sklenitev cerkvenega zakona, z drugimi besedami, ne bo smela biti sklenjena za primer razveze.

V nekem nagovoru župnikom je papež Frančišek dejal: »V največ primerih ste vi prvi, h katerim pridejo mladi, ki si želijo ustvariti družino in prejeti zakrament svetega zakona. Še bolj se prav tako na vas obračajo poročeni pari, ki so se zaradi resnih težav v odnosu znašli v krizi in je potrebno njihovo vero poživiti, da bi mogli znova odkriti milost zakramenta. V nekaterih primerih prosijo za informacijo o tem, kako začeti postopek za ugotavljanje ničnosti. Nihče ne pozna in ni bolj kot vi v stiku z realnostjo na terenu, kjer vidite najrazličnejše težave: cerkvene zakone, izvenzakonske skupnosti, civilne zakone, ponesrečene zakone, srečne in nesrečne družine in mlade. Poklicani ste, da ste za vsako osebo in v vsaki situaciji potujoči sopotnik, ki pričuje in pomaga […] Sprašujem pa se, koliko od teh mladih, ki prihajajo na predzakonske tečaje, razume, kaj pomeni „zakon,“  znamenje edinosti Kristusa in Cerkve. „Da, da,“ rečejo da, pa razumejo? Verujejo v to? Prepričan sem, da je potreben pravi katehumenat za zakrament zakona, ne pa zgolj priprava z dvema ali tremi srečanji, potem pa gremo naprej«.[4]  

Na novost v civilnopravni zakonodaji s področja sklepanja zakona je potrebno gledati s preudarnostjo, predvsem pa tiste, ki se nameravajo poročiti po obredu Katoliške cerkve opozoriti na to, kakšne posledice lahko predstavlja predporočna pogodba za sklenitev cerkvenega zakona.

Mag. Sebastijan Valentan

Glej tudi:
Družinski zakonik v veljavi - katere pasti skriva?

————————————

[1] Ur. l. RS, št. 15/17 in nasl.

[2] Podrobneje S. Valentan, Predporočna pogodba in cerkvena poroka, v: Pravna praksa, št. 14, 2019, str. 19–20. Glej tudi B. Hočevar, Hiša se bo lahko delila, še preden bo zgrajena, v: Delo, 14. 6. 2017 in B. Hočevar, Lahko bosta delila, še preden bosta ustvarila, v: Delo, 12. 4. 2019.

[3] V tej povezavi glej S. Slatinek, Izgubljeni prstan. Kako pomagati ločenim in znova poročenim kristjanom, Ognjišče-Slomškova založba, Maribor, 2014, znotraj knjige posebej naslov Poroka pod pogojem, str. 98–101.

[4] Frančišek, Un vero catecumenato per prepararsi al matrimonio, L'Osservatore Romano, 26. februar 2017, str. 8.