Prelomitev spovedne molčečnosti

(foto: David Marjanović)

Spovedniki so dolžni ohranjati spovedno molčečnost. Spovedanec mora vedeti, da je zavarovan zoper indiskretnost, zoper vsakršno vrsto zlorabljanja. Ko duhovnik odpusti spovedanca, ga odpusti v Božji molk. Kar duhovnik ve iz spovedi, to zanj ni snov za razgovor, temveč snov za molitev. Če bi duhovnik govoril o spovedi, ki jo je slišal, bi razvrednotil zakrament v očeh spovedancev, še bolj pa razvrednotil Cerkev, ki oskrbuje spoved kot Božjo skrivnost, ki mora ostati skrivnost.[1]

Papež Janez Pavel II. pravi, da so spovedniki zavezani k popolni molčečnosti tudi po smrti spovedanca in tudi, če se ogroža njihovo lastno življenje, »vse do prelitja krvi« (usque ad sanguinis effusionem).[2] Zato je spovedniku prepovedano v kateri koli situaciji drugemu človeku ali kateri koli drugi zemeljski oblasti pripovedovati vsebino spovedi. Težkih grehov spovednik ne sme omenjati niti s splošnimi pojmi. Pa tudi malih grehov, javnih ali tajnih, ne sme pripovedovati, niti govoriti o kakšnih podrobnostih ali samih dejanjih (kraj spovedi, čas spovedi, omemba kaznivih dejanj, omemba pokore ali dejstva, da se je spovedancu odrekla odveza).[3]

---

Razmišljanje je vzeto iz knjige dr. Stanislava Slatineka,
Sprava. Knjižica za spovednike,
Ognjišče-Slomškova založba, Maribor, 2016,
str. 50-51.

[1] A. von Speyer, Spoved, Ljubljana 1999, 278–279.

[2] Janez Pavel II., Zakrament sprave, 43–46.

[3] E. Miragoli, Il sigilo sacramentale, v: Quaderni di Diritto Ecclesiale 3, 1990, 417.