Ljudje hrepenimo po odnosu, kjer se moremo brez strahu telesno, duševno in duhovno podariti eden drugemu. Zakonska zveza, kot življenjska skupnost enega moškega in ene ženske, je naravna in od Boga potrjena oblika prav takšnega odnosa medsebojnega stalnega podarjanja. Temelji na vzajemni čustveni navezanosti med možem in ženo, spoštovanju, razumevanju, zaupanju, pomoči in njuni odprtosti za rojstvo otrok ter bližino z Bogom v vseh teh postavkah njunega vseživljenjskega prizadevanja. To krščansko prepričanje izhaja iz uvodnih delov Svetega pisma in je po svoji vsebini praktično staro toliko, kolikor je staro tudi samo človeštvo.

Aktualno prav za današnji čas t. i. post-gender individualistične kulture, nas ti deli Svetega pisma ponovno razsvetljujejo, da v naravi obstajata samo dva biološka in osebnostna (t. j. družbena) spola, in sicer moški ter ženski. »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« (1 Mz 1,27) Takšen človek pa ni ustvarjen za samotarstvo, ampak se njegova sreča nahaja v zakonskem in družinskem življenju. »Gospod je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.«« (1 Mz 2,18) Mož in žena sta pri tem deležna enakega človeškega dostojanstva in sta v celoti enakopravna pred Bogom, državo ter ostalimi posamezniki. »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa…« (1 Mz 2,23)

Razmerje med možem in ženo je najpomembnejši medčloveški odnos, ki od zakoncev pričakuje, da eden drugega ljubita kot samega sebe. »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso. » (1 Mz 2,24) Božji blagoslov oziroma najlepši sad takšnega odnosa med možem in ženo pa so zagotovi otroci, ki se jima rodijo v zakonski zvezi. »Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se…«« (1 Mz 1,28) Enakost dostojanstva moškega in ženske, korist njunih otrok in Božja navzočnost v zakonski zvezi končno utemeljujejo, da ima življenjska skupnost moža in žene tudi nadnaravni oziroma duhovni pečat nerazdružljivosti. »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« (Mt 19,6)

Na svetni ravni je krščanski pogled na zakonsko zvezo in družino praktično v celoti povzela tudi pravna ureditev Slovenije in mednarodne skupnosti, zlasti Svet Evrope in posledično tudi Evropska unija. Splošna deklaracija človekovih pravic v 16. členu, 23. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in 12. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin izrecno določajo, da pravica skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino pripada moškim in ženskam. Skladno z določbami teh mednarodnih dokumentov je družina naravna in temeljna celica družbe, ki mora uživati posebno družbeno in državno varstvo. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je v zadevi Rees v. Združeno kraljestvo poudarilo, da konvencijske določbe ščitijo tradicionalno obliko zakonske zveze, ki je kot skupnost moža in žene osnova za oblikovanje družine. Te določbe mednarodnega prava, predvsem Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je potrebno upoštevati tudi pri razlagi pomensko odprte določbe 53. člena slovenske Ustave, ki zakonsko zvezo in družino jezikovno podrobneje ne opredeljuje. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in Evropska konvencija o človekovih pravicah sta namreč mednarodna akta, ki imata v Sloveniji obvezujočo pravno moč in se v hierarhiji pravnih aktov nahajata takoj pod Ustavo in nad zakoni.

Ob teh svetnih in svetih razlogih ni nepričakovano, da tudi Katoliška Cerkev poudarja pomen zakonske zveze in družine. Smisel cerkvene zapovedi »sklepaj zakonsko zvezo po cerkvenih določbah« je povabilo k razmisleku in oblikovanje trdne volje, da sta cerkvena zakonska zveza in krščanska družina pravzaprav veliki vrednoti, namenjeni za pomoč človeku pri iskanju sreče na tem svetu in v onostranstvu. To je zelo praktičen način, kako se lahko človek vsakodnevno posvečuje v skorajda vsakem dejanju svojega življenja. Postaja boljši človek do sočloveka in bolj vreden večnega življenja v nebesih. Ta cerkvena zapoved nas skratka razsvetljuje, da je prav in dobro skleniti zakonsko zvezo, če se odločimo z drugim človekom živeti v življenjski skupnosti. Jezus je namreč življenjsko skupnost med enim moškim in eno žensko, ki si obljubita zvestobo, spoštovanje in ljubezen, postavil za zakrament. Običajen moški s tem postane mož in običajna ženska s tem postane žena. Njun posvečeni odnos pa spremlja in krepi Nebeški Oče ter ju obsipa s svojo milostjo. Za uspešno življenje v dvoje je to zares nekaj zelo pomembnega, saj je brez Božje pomoči tako težko razumeti in sprejeti misli, občutke ter različna razpoloženja svojih bližnjih. Zakonska zveza in družina sta zato najmogočnejši in najtrajnejši zagotovili za lepo življenje zakoncev in njunih otrok. Prav zakonski zvezi, ki je sklenjena v obliki cerkvene poroke, Bog obljublja in zagotavlja svoj blagoslov.

Besedilo je kot spremna beseda objavljeno
v knjigi dr. Stanislava Slatineka:
Velikodušna ljubezen. Pot do zakonske sreče,
Ognjišče-Slomškova založba (Znanstvena knjižnica Teološke fakultete),
Ljubljana-Maribor, 2018