Pojasnilo glede razlagalne note PSZB

Fotografija je simbolična (foto: splet)

Na spletni strani www.kanonist.eu smo 18. novembra 2019 objavili prevod razlagalne note Papeškega sveta za zakonodajna besedila (PSZB), ki se nanaša na kazenskopravno in odškodninsko odgovornost škofa za kazniva dejanja duhovnikov, ki so inkardinirani v njegovo škofijo. Omenjeni prevod je nato na svoji spletni strani www.katoliska-cerkev.si objavila tudi Slovenska škofovska konferenca.

Prejeli smo nekaj vprašanj v zvezi z omenjeno noto. Bralce zanima, zakaj je ob sodobnosti apostolskega pisma papeža Frančiška, Vi ste luč sveta, danes še potrebno objavljati in spominjati na pravno razlago PSZB iz leta 2004.

V razlagalni noti iz leta 2004 je PSZB pokazal na naravo podrejenega odnosa med duhovnikom in krajevnim škofom ter razložil, da se ta odnos, »ki izhaja iz posvečenja in inkardinacije, ne more primerjati podrejenemu odnosu, kot ga pozna civilna družba v odnosu med delodajalcem in delojemalcem.«

PSZB v noti pojasnjuje, da je »dolžnost skrbi in nadzora s strani škofa omejena na vse tisto, kar zadeva prav lasten stan duhovnikov, vendar ne pomeni splošne dolžnosti nadzora nad njihovim celotnim življenjem«.

Nadalje PSZB še poudarja, da »krajevni škof ne more biti pravno odgovoren za dejanja, ki jih stori škofijski duhovnik s tem, ko krši kanonskopravne norme, tako splošne kot posebne. Pravilni ali nepravilni odnos duhovnika do pravnih norm in škofovih navodil glede stanu in duhovniške službe ne spada v območje pravne odgovornosti škofa, ampak je zanj odgovoren duhovnik sam, saj osebno odgovarja za svoja dejanja; tudi za tista, ki jih stori v izvrševanju službe. Toliko manj bi lahko bil škof pravno odgovoren za dejanja, ki se nanašajo na zasebno življenje duhovnikov, kot so upravljanje z lastnim premoženjem, bivanje in družbeni odnosi, itd.«

PSZB pojasni, da bi krajevni škof »lahko bil eventualno odgovoren le glede tega, kar se nanaša na njegovo dolžnost nadzora, vendar pod dvema pogojema: kadar bi bil škof brezbrižen do tega, da bi nudil potrebno pomoč, ki se zahteva po kanonskopravni določbi (prim. kan. 384); kadar škof ob seznanitvi z nasprotujočimi se ali celo s kaznivimi dejanji, ki jih je storil duhovnik, ne bi sprejel ustreznih pastoralnih ukrepov (prim. kan. 1341).«

PSZB ob koncu note zapiše, da se »duhovnikovo kaznivo dejanje in kazenske odgovornosti, ki iz tega izhajajo – tudi morebitna povrnitev škode – naložijo duhovniku, ki je storil kaznivo dejanje, in ne škofu ali škofiji, ki jo škof pravno zastopa (prim. kan. 393).

Letošnje majsko apostolsko pismo papeža Frančiška, Vi ste luč sveta, dopolnjuje Določila glede hujših kaznivih dejanj, ki jih je leta 2010 izdala Kongregacija za nauk vere, in na novo ureja postopke v primerih prijav spolnih zlorab s strani klerikov in drugih oseb, prav posebej pa govori o dolžnostih škofov, ki te prijave obravnavajo in o postopkih zoper škofe in kardinale, kadar so oni storilci kaznivih dejanj. Papeževo apostolsko pismo določa, da morajo cerkvene oblasti tistim, ki trdijo, da so bili prizadeti, nuditi sprejetost, slišanost in spremljanje, duhovno pomoč, ter zdravniška, terapevtska in psihološka pomoč. K omenjenemu posebej za slovenske primere omenimo še letošnje Navodilo SŠK o uveljavljanju ničelne stopnje tolerance do spolnih zlorab.

Gre torej za različno pravno naravo dokumentov. Medtem ko razlagalna nota PSZB govori o odškodninski in kazenskopravni odgovornosti, preostali dokumenti govorijo o poteku (sodnih) postopkov zoper domnevne storilce kaznivih dejanj.

Ker nam ni znano, da bi bila razlagalna nota PSZB kakorkoli v nasprotju s kasnejšimi kanonskopravnimi dokumenti, smo mnenja, da je za celovitost poznavanja in obravnavanja izredno zahtevne tematike dobro in koristno, da se jo pozna in ustrezno aplicira.