Nuncij Jurkovič častni senator Univerze v Ljubljani
Nuncij Jurkovič z državnim tajnikom Svetega sedeža kardinalom Parolinom
Danes, 3. decembra 2019, ob 100-letnici Univerze v Ljubljani, je njen rektor prof. dr. Igor Papič za častnega senatorja Univerze imenoval nadškofa dr. Ivana Jurkoviča, ki je ob tej priložnosti gost Kanonistovega intervjuja.
Dr. Jurkovič je apostolski nuncij in trenutno stalni opazovalec Svetega sedeža pri Organizaciji Združenih narodov in drugih mednarodnih organizacijah v Ženevi.
Mons. dr. Ivan Jurkovič, iskrene čestitke za imenovanje. Kaj Vam pomeni?
Hvala lepa. Po skoraj 40. letih bivanja v raznih krajih sveta me je presenetilo, da me je Univerza v Ljubljani počastila z naslovom častnega senatorja. Mogoče je to znak, da me življenjska pot počasi ponovno vodi nazaj proti domu in to sprejemam z vedrino ter s hvaležnostjo vsem osebam in ustanovam, še prav posebej Teološki fakulteti, ki so me spremljale pri moji duhovni in intelektualni rasti.
Diplomatsko pot ste začeli kot tajnik papeškega veleposlaništva v Južni Koreji, največ časa kot diplomat Svetega sedeža pa ste preživeli v Vzhodni Evropi. Kako Vas je tisti čas zaznamoval? Kako so Vas kot vatikanskega diplomata sprejemali v pravoslavnem svetu?
Po končanih študijih na Lateranski Univerzi in Papeški diplomatski akademiji v Rimu sem bil imenovan za tajnika na apostolski nunciaturi v Južni Koreji. Dobro se spominjam svojega odhoda iz Rima, kjer je samo en teden prej umrl prvi slovenski nuncij nadškof Jožef Žabkar. Zaradi priprav na odhod se nisem mogel udeležiti njegovega pogreba, vendar sem zanj kot član mašne zveze bivših gojencev Papeške diplomatske akademije daroval prvo sveto mašo. V Koreji sem ostal štiri leta. Po treh letih bi moral oditi v Ugando, vendar je bilo to imenovanje pozneje preklicano. Prestavljen sem bil v Kolumbijo, kjer sem deloval malo več kot štiri leta.
Po teh dveh izkušnjah pa je bilo moje delovanje za naslednjih 19 let bolj ali manj povezano z Vzhodno Evropo. Najprej štiri leta v še čisto sveži post-sovjetski Moskvi, potem v Minsku, Kijevu in ponovno v Moskvi kot apostolski nuncij. Po tolikih letih sem se dobro naučil ruščine in vabili so me na razna predavanja, tudi na državne visokošolske ustanove in na pravoslavne teološke akademije. Zanimanje za dogajanja v Vatikanu je vedno veliko in tudi pogovori, ki so sledili predavanjem, so bili navadno zanimivi. Posebno v Moskvi je veliko univerz in inštitucij, ki spremljajo dogajanja v svetu z veliko pozornostjo in seveda predvsem z "ruskega" vidika, ki ima pred očmi tudi vlogo pravoslavja tako doma kot po svetu.
V času zgodovinskega srečanja med papežem Frančiškom in moskovskim patriarhom Kirilom, 12. februarja 2016 na Kubi, ste delovali kot apostolski nuncij v Moskvi. Rezultat tega srečanja je bila skupna izjava papeža in patriarha, poznana tudi kot havanska deklaracija. Kakšen je njen pomen v duhu katoliškega in pravoslavnega zbliževanja?
Praktično je bilo vse zadnje leto moje misije v Moskvi zaznamovano s pripravo in pričakovanjem srečanja v Havani. Po tolikih neuspešnih poskusih organiziranja srečanja med papežem in patriarhom mnogi niso verjeli, da bo resnično prišlo do tega dogodka. Vse se je pripravljalo v veliki tajnosti, tako da so tudi pravoslavni škofje o tem izvedeli samo nekaj dni prej.
Gotovo gre za velik dogodek, predvsem zato, ker je obstajal predsodek, da je tako srečanje nemogoče uresničiti. Skupna izjava je sicer povzročila nekaj napetosti, vendar je bilo precej jasno, da je bilo bistvo tega dogodka pravzaprav v njegovi simbolični in zgodovinski dimenziji. Spomnim se prvih dni po srečanju in navdušenih izjav, ki so jih prinašala sredstva družbenega obveščanja v Rusiji. Seveda pa nekateri krogi tudi niso skrivali svojega negodovanja, predvsem zaradi velikih napetosti v Ukrajini. V vsakem primeru srečanje ostaja eden ključnih dogodkov za prihodnost katoliško-pravoslavnih odnosov.
Katere so glavne prioritete diplomacije Svetega sedeža danes?
Diplomacija Svetega sedeža je predvsem "papeška" diplomacija. Pri nacionalnih diplomacijah so vedno jasno določeni "nacionalni" interesi in cilji, ki morajo voditi njihovo delovanje. Pri Svetem sedežu pa gre predvsem za to, da mednarodnim inštitucijam in vsemu svetu predstavimo celosten pogled na vizijo, ki navdihuje pontifikat. Papeževa vloga v svetu se zelo razlikuje od tiste, ki jo imajo nacionalni voditelji ali druge osebnosti. Gre za veliko večji vpliv na splošno javno mnenje. Kot je mogoče hitro zaznati, papežu pri njegovih izjavah ne gre za to, da bi bile njegove besede samo "ščegetanje ušes", kakor pravi Sveto pismo, ampak se želi soočiti z vsemi vidiki zgodovinskega trenutka. To lahko posebej opazimo v zadnjem obdobju, v katerem lahko vidimo, da se papeževi viziji razne vplivne skupine in tudi državni voditelji upirajo, včasih kar z nekimi novimi ideološkimi razlogi. Nekateri bi radi papeža in njegova stališča klasificirali po splošno sprejetih socialnih in političnih klišejih. Vendar se tega ne da narediti, ker gre za popolnoma drugačen način dialoga s človeštvom. Ta v prvo vrsto ne postavlja ozkih interesov, ampak zaskrbljenost za prihodnost vsega človeštva, seveda tudi Cerkve, in tudi posameznikov, posebej najbolj zapuščenih.
Trenutno ste stalni opazovalec Svetega sedeža pri Organizaciji Združenih narodov in drugih mednarodnih organizacijah v Ženevi. Med drugim sodelujete v razpravah Sveta OZN za človekove pravice, ki obravnava tudi položaj verske svobode v svetu. Kako vidite to poslanstvo?
Delo v Ženevi je zahtevno, ker je treba spremljati nekatera najbolj pereča vprašanja mednarodnega sožitja, kot so: razorožitev, človekove pravice in svoboščine, fenomen migracij in beguncev, mednarodna trgovina in sodelovanje, zdravstvo, delo, komunikacije, podnebje itd.
Za diplomacijo Svetega sedeža je prav posebej pomembna skrb za versko svobodo. Naša misija pozorno spremlja ta vidik, kakor tudi druga vprašanja, ki zadevajo spoštovanje človeškega dostojanstva in drugih pravic ter svoboščin. S pomočjo fundacije Caritas in Veritate, ki ji tudi predsedujem, pripravljamo razne prireditve in publikacije.
Mednarodno življenje je v procesu stalnega spreminjanja. Pred kakim desetletjem je bilo še veliko optimizma in mnogi so pričakovali neko novo ero človeške zgodovine. Vendar se je moral začetni optimizem kmalu soočiti najprej z regionalnimi napetostmi in vojnami, nato pa s finančnim kolapsom, ki so mu sledila leta velikih kriz in migracij, ki so nas pripeljale do nove polarizacije sveta, ki smo ji vsi priča.
Papež Frančišek v svojem pontifikatu posebno skrb posveča vprašanju begunstva in migracij. Ima Katoliška cerkev prave odgovore na te izzive?
Papež sledi življenju v Cerkvi in v svetu. Dobro se zaveda, da je sam prvi oznanjevalec evangeljskih resnic. Kot vsak kristjan skuša tudi on zajemati svoje učiteljstvo iz Svetega pisma in tradicije Katoliške cerkve. Papež ve, da je odgovoren tudi za predzgodovino in si ne more zapirati oči pred velikimi izzivi današnjega sveta, med katerimi je tudi pojav množičnih migracij.
Bogati svet je ta fenomen sprejel nepripravljen in v nekaj letih se je preobrazila politična struktura mnogih držav. To je še posebej opazno zaradi tega, ker skoraj ves bogati svet preživlja demografski kolaps, čigar posledice postajajo vse bolj vidne.
Nihče nima pravih odgovorov na tako velika vprašanja, ki se bodo zaostrovala prav v desetletjih, ki so pred nami. Vse socialne sile se bodo morale potruditi, da se bo našel nov način sožitja, ki bo ustrezal legitimnim zahtevam po ohranitvi kulturne in duhovne samobitnosti vsakega naroda, ne da bi pri tem zapiral oči pred potrebami drugih.
Gre za veliko nalogo, ki je po eni strani ne smemo poenostavljati, po drugi strani pa se tudi ne smemo ustrašiti novih izzivov. To velja predvsem za migracijo, tako ekonomsko kot ekološko.
Nuncij Jurkovič v mestni hiši v Oslu, kjer podeljujejo Nobelove nagrade za mir
Glede begunstva pa je stvar drugačna, saj obstajajo jasne mednarodne obveznosti do ljudi, ki so bili prisiljeni pobegniti iz okolja, v katerem so živeli.
Papeževo stališče je preprosto: Migracija in begunstvo sta fenomen, ki spremlja človeško zgodovino in ga bo spremljal tudi v prihodnosti. Važno je, da ostanemo tudi v odnosu do tega izziva zvesti evangeljskim resnicam, ki so hkrati tudi temelj vse naše civilizacije.
Dopoldanska slovesnost podelitve imenovanja je za Vami. Se boste nocoj udeležili tudi slavnostne akademije ob 100-letnici Univerze v Ljubljani v Cankarjevem domu?
Seveda bom navzoč tudi na večerni slovesnosti.
Intervju pripravil: Mag. Sebastijan Valentan
BIOGRAFIJA
Nadškof mons. dr. Ivan Jurkovič, roj. 10. junija 1952 v Banja Loki pri Kočevju, je končal študij teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani (1972–1978). Duhovniško posvečenje je prejel 29. junija 1977 prav tako v Ljubljani in bil eno leto nedeljski pomočnik v Radovljic in na Bledu, dve leti pa je služboval kot kaplan v Domžalah. Študij je nadaljeval na Papeški cerkveni akademiji v Rimu (1980–1984), kjer je diplomiral leta 1984.
V diplomatsko službo Svetega sedeža je stopil leta 1984 kot tajnik apostolske nunciature v Južni Koreji (tam je medtem na Central Texas Colledge diplomiral iz računalništva), študij kanonskega prava na Papeški lateranski univerzi v večnem mestu pa je zaključil leta 1988, ko je bil promoviran za doktorja kanonskega prava na temo Organismi di partecipazione a livello diocesano v povezavi z ljubljansko škofijsko cerkvenopravno zakonodajo, ki se ji je v času po prvi svetovni vojni posebej posvečal profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, dr. Alojzij Odar, čigar velika zasluga je bila, da smo Slovenci med prvimi dobili prevod Zakonika cerkvenega prava. Rimsko dovoljenje za prevod nosi celo št. 1.
Leta 1988 je bil imenovan za svétnika nunciature v Kolumbiji, leta 1992 pa za svétnika diplomatskega predstavništva Svetega sedeža v Ruski federaciji, kjer je štiri leta služboval tudi kot profesor kanonskega prava na St. Thomas Institute of Philosophy, Theology and History. V času akademskega udejstvovanja v Moskvi je v ruščini objavil tri dela: Študijska priročnika o zakonskem pravu = De matrimonio : kanoničeskoe pravo: učebnoe posobie. Moskva: Kolledž katoličeskoj teologii im. Sv. Fomy Akvinskogo (1994) in o božjem narodu = De populo Dei: kanoničeskoe pravo: učebnoe posobie. Moskva: Istina i žizn (1995), v soavtorstvu z Andrejem Kovaljem pa še Latinsko-ruski slovar kanonskopravnih pojmov = Latinsko-russkij slovar´ terminov i vyraženij kodeksa kanoničeskogo prava. Moskva: Istina i žizn (1995), kar je bil v tistem času pomemben prispevek za kanonskopravno znanost v Rusiji in njen nadaljnji razvoj. Leta 2000 je izšla njegova nova izdaja priročnika O božjem narodu in O zakonskem pravu (Kanoničeskoe pravo o narode božiem i o brake. Izd. 2-e, ispravlennoe. Moskva: Istina i žizn, 2000). Kasneje sta izšli še dva njegova zbornika: »Bog v njegovi sredi«, Kijev, 2011 in »Četrt stoletja«, Sankt-Peterburg, 2016.
Od leta 1996 do 2001 je deloval kot svetovalec na Državnem tajništvu Svetega sedeža-Oddelek za odnose z državami, kjer je bil zadolžen za spremljanje delovanja Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE).
Papež sv. Janez Pavel II. ga je 28. julija 2001 imenoval za apostolskega nuncija v Belorusiji in naslovnega nadškofa Krbave (Corbavia). Škofovsko posvečenje je prejel 6. oktobra istega leta v ljubljanski stolnici. Leta 2004 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Ukrajini, leta 2011 pa za apostolskega nuncija v Ruski federaciji in Uzbekistanu. Leta 2016 ga je papež Frančišek imenoval za stalnega opazovalca Svetega sedeža pri Uradu Združenih narodov in ostalih mednarodnih organizacijah v Ženevi ter stalnega opazovalca pri Svetovni trgovinski organizaciji.
Dr. Ivan Jurkovič je častni konventualni kaplan Velikega križa Suverenega bolničarskega in vojaškega reda sv. Janeza Krstnika iz Jeruzalema, Rodosa in Malte. Za zasluge v odnosu do Ukrajinske pravoslavne cerkve (moskovski patriarhat) je prejel medaljo Velikega kneza sv. Vladimirja, apostolom enakega, druge stopnje, patriarh Kiril pa ga je odlikoval z medaljo Ruske pravoslavne cerkve »Slave in časti« prve stopnje. Ruska nacionalna raziskovalna medicinska univerza N. I. Pirogova mu je podelila zlato medaljo za posebne zasluge.
Aktivnosti dr. Jurkoviča seveda presegajo slovenske nacionalne okvirje in se razpirajo v mednarodne odnose. Čeprav ostaja zvest svojemu narodu in ponosen na to, da je Slovenec, so njegova prizadevanja preko delovanja v organizmih Svetega sedeža in drugih organizacijah na področju prava človekovih pravic in temeljnih svoboščin usmerjena v skrb za svetovno pravičnost in spoštovanje človekovega dostojanstva.