Papež Frančišek je 15. novembra 2019 sprejel udeležence XX. kongresa Mednarodnega združenja za kazensko pravo. Spregovoril je o idolatriji trga, opozoril na makro kriminal velikih korporacij, v ospredje postavil ekocid in kazensko-pravno zaščito okolja, vse, ki delujejo na področju kazenskega prava pa pozval k odgovornemu opravljanju nalog.

Idolatrija trga in nevarnosti kazenskega idealizma

Sveti oče je v govoru udeležencem XX. kongresa Mednarodnega združenja za kazensko pravo najprej v ospredje postavil aktualni položaj kazenskega prava ter izpostavil dva vidika: idolatrijo trga in nevarnosti kazenskega idealizma. Ranljiva oseba se znajde nezaščitena pred interesi pobožanstvenega trga, ki so postali absolutno pravilo. Nekateri ekonomski sektorji danes imajo več moči kot pa same države. Gre za stvarnost, ki postane še bolj očitna v času globalizacije spekulativnega kapitala. Načelo maksimizacije profita vodi v model izključevanja, ki se nasilno znaša nad tistimi, ki trpijo zaradi socialnih in ekonomskih cen, medtem ko se prihodnje generacije obsoja na plačevanje okoljskih stroškov. »Prva stvar, o kateri bi se danes morali vprašati pravniki, je, kaj lahko storijo s svojim znanjem, da bi se zoperstavili temu fenomenu, ki postavlja v nevarnost demokratične institucije in sam razvoj človeštva,« je zatrdil papež.

Na drugem mestu je opozoril na nevarnosti kazenskega idealizma: »Eden od večjih izzivov kazenske znanosti je preseganje idealističnega pogleda, ki to, kar mora biti, asimilira v realnost. Naložitev neke sankcije se ne sme moralno upravičevati z domnevno zmožnostjo okrepitve zaupanja v normativni sistem in v pričakovanje, da bo vsak individuum prevzel vlogo v družbi in se obnašal v skladu s tem, kar se od njega pričakuje.«

Problem makro kriminala velikih korporacij

Papež je spregovoril o družbeni škodi, ki jo povzročajo ekonomski prestopki. Opozoril je na slabo ali nično pozornost, ki jo kazensko pravo namenja zločinom najmočnejših, predvsem »makro kriminalu korporacij«. Svetovni finančni kapital je po papeževih besedah »izvor resnih zločinov, ne le proti lastnini, ampak tudi proti osebam in okolju«. »Gre za organiziran kriminal, ki je med drugim odgovoren za pretirano zadolževanje držav in ropanje naravnih virov našega planeta,« je poudaril in dodal, da se kazensko pravo ne more ne meniti za dejanja, s katerimi se dominanten položaj izkorišča na račun kolektivne blaginje.

Kazensko-pravna zaščita okolja

Osnovni čut za pravičnost nalaga, da naj nekatera dejanja, za katera so običajno odgovorne korporacije, ne bi ostala nekaznovana, pri čemer je Frančišek opozoril na ekocid: masivno zastrupljanje zraka, zemeljskih virov in vode, obsežno uničevanje flore in favne ter vsaka vrsta delovanja, ki lahko povzroči ekološko katastrofo ali uniči ekosistem.

V tem smislu se je na sinodi za področje Panamazonije govorilo o »ekološkem grehu« kot delovanju proti Bogu in proti bližnjemu, skupnosti in okolju. »Gre za greh proti prihodnjim generacijam. Kaže se kot dejanja in navade, ki onesnažujejo in uničujejo okoljsko harmonijo, kot kršitve načel soodvisnosti in uničevanje mreže solidarnosti med ustvarjenimi bitji ter kot dejanja proti kreposti pravičnosti,« je izpostavil papež. V zvezi z ekocidom je še dejal, da se pod njim razume »izguba, škoda ali uničenje ekosistema na določenem teritoriju na način, da je okoriščanje le-tega za del prebivalcev bilo ali je lahko ostro kaznovano«. Kot je izpostavil, gre za »peto kategorijo zločinov proti miru, ki bi jo morala priznati mednarodna skupnost«.

V nadaljevanju govora se je papež Frančišek zaustavil še pri nekaterih primerih zlorab kazenske oblasti, kot so: neprimerna uporaba preventivnega zapiranja, nehoteno spodbujanje k nasilju, kultura odmetavanja in kultura sovraštva, lawfare.

Poziv k odgovornosti

Zbrane pri avdienci, strokovnjake s področja kazenskega prava in vse, ki v različnih vlogah izvajajo kazensko pravo, je papež Frančišek pozval k večji odgovornosti: »Upoštevajoč, da je temeljni cilj kazenskega prava zaščita pravnih dobrin večje pomembnosti za skupnost, vsaka naloga in vsaka dolžnost na tem področju ima vedno javni odmev, vpliv na skupnost. To istočasno zahteva in vsebuje še večjo odgovornost pri izvajalcu pravičnosti, na kakršni koli stopnji se ta nahaja, od sodnika do zaposlenega v sodni pisarni in zastopnika javne oblasti.«

Vsaka oseba, ki opravlja neko nalogo na tem področju, mora ves čas upoštevati »spoštovanje prava, katerega predpisi se morajo upoštevati s pozornostjo in z zavedanjem dolžnosti« na eni strani, na drugi strani pa se je treba zavedati, da »samo pravo ne more nikoli realizirati ciljev kazenske funkcije«; izvajati ga je treba z vidika upoštevanja dejanskega dobrega vpletenih oseb.

To »prilagajanje prava konkretnosti primerov in oseb« je po papeževih besedah bistveno in prav tako težko. »Da kazenska pravna funkcija ne bi postala ciničen in neoseben mehanizem, so potrebne uravnotežene in pripravljene osebe, predvsem pa goreče za pravičnost, ki se zavedajo težke dolžnosti in velike odgovornosti, ki jo izpolnjujejo.« Samo tako pravo – vsako pravo, ne samo kazensko – ne bo samo sebi namen, ampak bo v službi vpletenih oseb, tako povzročiteljev prestopkov kot prizadetih oseb. Obenem pa bo kazensko pravo, ki deluje kot bistveno in ne zgolj formalno sredstvo pravičnosti, lahko izpolnilo nalogo dejanske in učinkovite zaščite osnovnih pravnih dobrin skupnosti.

Kazenska pravičnost, ki obnavlja

V vsakem prestopku je en del prizadet, dve vezi pa poškodovani: to je vez povzročitelja dejanja z njegovo žrtvijo ter vez povzročitelja dejanja z družbo. Papež je izpostavil, da med kaznijo in prestopkom obstaja asimetrija in da povzročitev zla ne pomeni kot odgovor naložiti neko drugo zlo. Gre za to, da se zadosti pravici žrtve, ne da se justificira agresorja.

»V krščanskem pogledu na svet, model pravičnosti najde popolno utelešenje v življenju Jezusa, ki – potem ko se ga je obravnavalo s prezirom in celo z nasiljem, kar ga je privedlo v smrt ter na zadnje do vstajenja – prinaša sporočilo miru, odpuščanja in sprave. To so vrednote, ki jih je težko doseči, a so potrebne za dobro življenje vseh,« je izpostavil Frančišek.

Ob koncu govora je še zatrdil, da so naše družbe poklicane napredovati proti modelu pravičnosti, ki je utemeljen na dialogu, srečanju, da bi tam, kjer je to mogoče, bile ponovno vzpostavljene vezi, poškodovane zaradi prestopka, in popravljena povzročena škoda. »Ne verjamem, da je to utopija, a zagotovo je velik izziv,« je pripomnil papež: »Izziv, h kateremu moramo pristopiti vsi, če hočemo probleme našega civilnega sobivanja obravnavati na razumski, miren in demokratičen način.«

Vir: Vatican News