Te dni se spominjamo smrti mariborskega duhovnika in cerkvenega pravnika - kanonista mons. dr. Antona Jerovška.

Mons. dr. Anton Jerovšek se je rodil 23. maja 1874 v Novi vasi pri Slov. Bistrici, kjer obiskoval ljudsko šolo. Gimnazijo je od leta 1886–1894 obiskoval v Mariboru, kjer je v letih 1894 - 1898 tudi študiral bogoslovje. Leta 1897 je bil posvečen v duhovnika.

Po kratkem službovanju kot kaplan v Vojniku je bil jeseni leta 1898 poslan na študij v Rim. Bival je v avstro-ogrskem kolegiju Santa Maria dell'Anima, na papeški univerzi Gregoriana pa je študiral kanonsko pravo in iz njega dne 20. julija 1900 tudi doktoriral.

Od leta 1900 do 1903 je bil v Mariboru škofov tajnik in suplent za verouk na državni realki, leta 1903 pa je bil na realki stalno nameščen. Leta 1911 je stopil v pokoj in kmalu nato prevzel vodstvo tiskarne Sv. Cirila in z njo združene trgovine s papirjem in devocijonalijami ter je vse podjetje dvignil in razširil. Ves čas je sodeloval pri prosvetnih in zlasti pri gospodarskih organizacijah (npr. pri Spodnještajerski ljudski posojilnici v Mariboru, Zadružni zvezi, Zadružni gospodarski banki). Bil je agilen član Narodnega sveta v Mariboru, član mestnega sosveta, po občinskih volitvah leta 1921 član občinskega in mestnega sveta. Prizadeval si je, da bi se slovenske stranke v Mariboru za občinske volitve združile v enotno fronto na podlagi jasno dogovorjenega programa za delo v občinskem svetu in bil leta 1924 pri tem uspešen. V mariborskem občinskem svetu je vodil finančni referat.

Leta 1925 je postal papežev komornik.

Članke z ekonomsko vsebino je pisal za Slovenski Gospodar in Stražo.

Mons. dr. Anton Jerovšek je cerkvenopravne vsebine in ocene kanonističnih del v letih 1901 - 1906 objavljal v mariborskem bogoslovnem glasilu Voditelj v bogoslovnih vedah, ki je bilo predhodnik danes znanstvene revije Bogoslovni vestnik.

V izvestjih državne realke v Mariboru je objavil razpravi o rimskih katakombah (1902) in o antično-poganskem suženjstvu (1903).

Mons. dr. Anton Jerovšek je umrl 31. oktobra 1932 v Mariboru. Pokopan je v Slovenski Bistrici. Leta 1938 so v Mariboru takratno Magdalensko ulico po njem preimenovali v Jerovškovo cesto (danes je to Cesta zmage).

Vir: delno Slovenski biografski leksikon

Jerovškovo razmišljanje v Voditelju v bogoslovnih vedah, l. 1898, letnik 1, str. 125 - 126.

Cerkveno pravo

1. V »Corpus iuris canonici« je marsikaj zastarelega, ki ima le še zgodovinski pomen in se še more dobrorabiti le pri tolmačenju novejših določb, ki se navadno opirajo na prejšnje in se prav umevajo le iz njih. Kakor civilno, tako je napredovalo tudi cerkveno pravo. Marsikaj je veljalo poprej, kar zdaj ne velja več, kar pa se še vkljub temu nahaja v zbirki »Corpus iuris canonici«. Zato so že večkrat kanonisti izrazili željo, da bi se cerkveno pravo formalno preosnovalo in kodificiralo po vzgledu modernega civilnega prava. Vse, kar je še sedaj obvezno, bi se naj zbralo v cerkven zakonik. Za to reformo cerkv. prava so 11. pr.: dr. Lämmer, dr. Hollweck, posebno pa prof. kanoničnega prava na kat. univerzi v Lillu A. Pillet. Tudi slavnoznani profesor na gregorijanski univerzi v Rimu, o. W ernz S. J., je tega mnenja in je že celo izrazil mulo, da se to v kratkem res tudi zgodi. Omenjeni francoski učenjak Pillet je razvil svoje misli o tej preosnovi v posebni knjižici: »Codification du Droit canonique.« Po njem bi morali biti podlaga tega kodeksa pozitivni stavki iz silaba, kanoni 2, 10— 12, 17 in 21 iz sheme konstitucije de ecclesia in iz sedanjega »Corpus-a« tituli: de constitutionibus, de rescriptis, de consuetudine (11., III. IV.), deloma okrajšani, deloma pa izpolnjeni. Stavi tudi svoje predloge glede stvarnega in osebnega prava ter glede spremembe sodnega in kazenskega postopanja. Preosnova in kodifikacija bi bila res potrebna, a kdo ve, če bi bil sedanji čas ugoden za to!

2. Pred kratkim je izišla 9. izdaja znanega Aiehnerjevega kompendija cerkvenega prava, katero je oskrbel predarlski general vikar in kanonik dr. Friedle. Aiclinerjevo cerkveno pravo hvalijo vsi učenjaki zaradi temeljitosti. Vsa praktična, najbolj potrebna vprašanja so v njem kratko in dobro obdelana iz strogo kat. stališča. Pisatelj tudi navaja vedno dotične državne cerkvenopravne zakone, katerim sicer cerkev ne priznava obveznosti in veljave, ker jih je izdala nepoklicana oblast, a jih vendar izpolnjuje ad praecavenda mala maiora. V najnovejšo izdajo so vsprejete vse novejše merodajne določbe cerkvenih in državnih oblasti. Knjiga se je zato povečala za kakih 20 strani. Koinpendij še posebno priporočajo izborni in priznani pravoslovni učenjaki, na katere se sklicuje pisatelj.

3. »Der Irrthum als E h e h i n d e r n i s« (von D r. G auguseh. W ien ; 77 str.). Pisatelj govori o zmoti kot zakonskem zadržku. Najpoprej razvija pojem in razne vrste zmote. Nato razpravlja o zmoti v osebi in o zmoti glede suženstva, kakor tudi o zmoti v lastnosti (error in qualitate). Delo je v obče dobro, le tuintam se pisatelj včasih malo moti. O Gracijanovem dekretu trdi, da je cerkvena oblast vsaj indirektno izrekla obveznost njegovih kanonov s tem, da se je za časa Gregorija XIII. vsprejel kot del v Corpus iuris canonici. Kar pa nikakor ni res. Gracijanov dekret je in ostane privatno delo pravoslovnega učenjaka in posamezni kanoni imajo po vsprejemu v »Corpus J. C.« toliko obveznosti, kolikor so je imeli pred vsprejemom , ker cerkvena postavodajna oblast nikjer ni izrekla splošne obveznosti.