Beseda škofija prihaja iz grščine, njen prvotni pomen pa se je nanašal na hišo. Tekom časa je beseda dobila pomen za upravljanje ali vodenje nekega območja. Vsak katoličan, kjerkoli po svetu, pripada škofiji (ali podobni strukturi, kot npr. ozemeljska prelatura, ozemeljska opatija, apostolska administratura itd.) in vsak katoličan ima škofa (ali njemu podobnega, npr. apostolski administrator) in župnika (ali njemu podobnega).

Cerkveno pravo daje velik poudarek teritorialnim mejam, da morejo katoličani izvrševati svoje pravice in izpolnjevati svoje dolžnosti na območju, v katerem živijo. Taka teritorialna struktura zagotavlja, da imajo katoličani po vsem svetu župnijo in škofijo, ki ji pripadajo.

Škofje običajno vodijo škofije, lahko pa opravljajo tudi druge naloge. Duhovniki, diakoni in laiki pomagajo škofu pri  vsakodnevnih nalogah po župnijah znotraj škofije. Kan. 375 pravi, da naj bi bili škofje kot nasledniki apostolov »učitelji nauka, duhovniki svetega bogočastja in služabniki v vodstvu.« Čeravno tudi duhovniki izpolnjujejo te namene, so sodelavci pri poslanstvu svojega škofa. Svojemu škofu so pokorni, ga spoštujejo, ljubijo in ubogajo, ker ima zakonodajno, sodno in izvršno oblast.

Poleg vodenja škofije je škofova naloga, da ohranja občestvo s Cerkvijo. Če škof prelomi edinost s Cerkvijo in dela brez papeškega naročila, mu pravo odvzame oblast nad njegovo škofijo (kan. 375, § 2). Tak primer bi bil, če bi škof posvetiti drugega škofa brez papeškega dovoljenja. Rezultat takšnega dejanja je vnaprej izrečeno Apostolskemu sedežu pridržano izobčenje latae sententiae (avtomatično).

Delno povzeto po:
Pete Vere in Michael Trueman, Surprised by Canon Law,
St. Anthony Messenger Press, Cincinnati, 2006